z njo

Takrat je svet čudovit. Kakor narejen za najini duši, da se lahko prepletata v čudovitem prvinskem plesu. Njena energija napaja moj izsušen bazen. Iz kaosa ustvarja red. Vse je lepše, ko sem z njo.

Svet ima smisel. Razlog za obstoj. Preprosta elegantnost mi lepša vsak trenutek dneva. Kakor, da bi s svojimi mislimi zaobjemala vso stvarstvo in ga pretalila v čisto milino.

Najini skupni dnevi so hrana za moj lačen um.

Ne delam si utvar. Neumna zaljubljenost, kjer si človek domišlja, da ne more živeti brez druge osebe, je preveč enostavna, da bi sploh znala opisati stanje mojega duha. Seveda bi lahko živel brez nje. Ampak, a bi bilo to sploh še življenje, v katerem bi bilo vredno sprejemati kisik v svoja pljuča?

Svet bi bil siv, brez nihanj, brez vznemirjenja. Nisem se rodil, ko sem jo srečal. Živel sem tudi prej. Poznal sem srečo, žalost, vznemirjenje, norost... Vse to sem poznal že pred njo. Vendar je bilo življenje, kljub temu, da sem si takrat domišljal, da je dobro, v primeri s trenutnim stanjem dolgočasno, nezanimivo.

Zdaj, ko sem okusil skupno nočem več samote. Korak stran od trenutnega bi bil korak proti norosti.

Pa čeprav, nor sem tudi zdaj. Nor na njo! Poneumljen od ljubezni, ki me prežema. Raztreseno vznemirjen, zazrt v najino skupno življenjsko črto.

Ko sem z njo, živim...