a nisem dobro napisala?

me je enkrat pred kratkim vprašala v zvezi z neko njeno objavo na blogu. Ravno takrat sem bil zaseden z nekimi drugimi mislimi. Najbrž s kakšno težavo v službi ali pri društvu. Pa sem rekel samo, ja, dobra je.

Kasneje sem šele dojel, kaj me je sploh vprašala. in ugotovil, kaj sem pravzaprav rekel. Hotel sem ji povedati, kaj sem si res mislil. Ampak je bilo prepozno. govorila sva že o drugi temi, in me je že povlekla v drugo smer. Kasneje sem pozabil na to.

hotel sem ji pa reči, da sem prebral objavo, in da je bila super. fenomenalna. Hotel sem ji povedati, kako sem opazil, kakšen stil je ubrala. Kako je dobro začela objavo in jo skozi do konca izpeljala v enem takem super tempu. Da sem opazil, da je popolnoma nov, bolj odrasel stil, kot ga je imela prej. Vem, da najbrž teh stvari sploh ni namensko storila, in da bi bil to njen prvi komentar na moje mnenje. Ampak sploh ni pomembno. Še bolje.

Ravno to je tisto, kar tako cenim pri njej. Vse zgleda tako enostavno. Tako preprosto. Kot, da je brez kakršnega koli truda to storila. V ozadju se pa skriva en zelo nadarjen um. Tak, ki sem ga vedno cenil. Pa se mi zdi, da tega ne ve.

...vedno dobro napiše. Za razliko od mojih neurejenih blodenj...