ko me ni

Vedno jo nosim s seboj, ko me ni. Vem, da je njej to tako nerazumljivo, ker sem očitno v popolnoma drugem svetu, ko sem recimo s prijateljem na pijači. Pač, vidi se, da takrat ne mislim nanjo. In bom iskren. Res je.

Ampak, to ni nič napačnega. Moški smo pač takšni. Svoje misli predalčkamo. Ker ne moremo multitaskati pri ničemer drugem, tudi pri tej stvari ne moremo. Če hočemo peljati dober in kvaliteten pogovor s prijateljem, si ne moremo privoščiti misliti na svojo drago, saj bi se potem, nerodni v večopravilnosti, kot smo, še nekaj minut lovili, da ugotovimo, kje v pogovoru smo dejansko ostali.

..ampak, čeprav se takrat, ko sem zunaj s prijatelji, kar nekako osuši moja pozornost, sem vsekakor še vedno markiran. Njen sem. Zanjo diham.

Mogoče se res pred prijatelji delam močnejšega, bolj 'moškega', ker je pač tak naš protokol, ampak za to slabo izdelano masko se skriva pravi moški. Tisti, ki bo večen služabnik sreče svoje ženske.

Ljubim te, draga moja. Pa četudi navzven zgleda, kot da sem za nekaj ur odšel iz najine realnosti. Ljubim te, ker se vedno najraje vrnem nazaj k tebi. Kjer je vse tako prijetno, pravilno in ljubeče...