Trpim

... če ona trpi. Včeraj, ko sva ležala skupaj, mi je povedala, da jo v srcu še vedno nekaj hudo stiska. Točno sem vedel, kaj je imela v mislih. Kaj vse sem ji hotel povedati v tistem trenutku, a nisem znal.

Ne morem spregovoriti v takšnih situacijah. Ne vem zakaj je nam, moškim, tako težko doseči takšno emocionalno iskrenost, kot jo zmorejo ženske.

Hotel sem ji reči, da me boli, ko vidim, kako zelo sem jo prizadel. Kako zelo sem naju porinil na rob obstoja. Da mi srce vleče narazen ob sami misli, da sem jaz, ki bi ji ne želel ukriviti enega samega lasu, odgovoren za največjo bolečino, ki jo lahko doživi oseba, ki ljubi.

Namesto, da bi ji vse to povedal, sem umaknil pogled in upal, da razume. Da ve, kako zelo mi je žal. Da ve, kako ne bom nikdar več storil nič slabega tej čudoviti osebi.

Ponavadi pravijo, da ni poti nazaj. Da nikoli ne more biti več popolnega zaupanja. Ampak jaz mislim, da je tako samo zato, ker ponavadi ljudje prehitro obupajo. Jaz bom vztrajal. Do konca svojih dni si bom prizadeval za to, da mi bo ponovno zaupala tako brezpogojno, kot mi je prej.

Ponoči mi je napisala čudovito sporočilo, ki mi je dalo upanje za naprej. Najina ljubezen je premočna, da bi jo karkoli zares zamajalo. Vendar vedi, draga moja, da je nikoli tudi več ne bom zamajal...