nasmeh

Njen nasmeh je naravnost čudovit. Ko jo slišim, kako se v sosednji sobi hihita, mi kar zaropoče v prsih od množice dobrih občutkov. Nič ni bolj čudovitega, bolj zadovoljujočega, od vedenja, da si uspešno osrečil svojo ljubljeno osebo.

Okužila me je s svojim smehom. Ne samo mene. Vse, ki jo poznajo. Tako iskren je, tako čudovito naraven.

Kako hitro lahko zbledi njen nasmešek. Kar naenkrat, zaradi napačne besede, napačnega zaporedja dogodkov, napačnih vremenskih razmer, lahko odide tako hitro, kot je prišel. In takrat se počutiš, kot bi ti nekdo iztrgal ključen del tvojega bitja. Kot da je odšlo tisto, zaradi česar se splača dihati.

Najlepši je smeh, ki ga sprožijo malenkosti. Kakšna zabavna gesta, komentar, zanimivo naključje... Včasih je dovolj nekaj popolnoma majhnega in nepomembnega, da spoznaš, kako srečen si lahko, da si v prisotnosti takšne čudovite osebnosti.

Moški včasih pozabimo na te male dobrote. Pa ne bom rekel, da ne pozabimo. Ampak, pozabimo omeniti. Pozabimo biti hvaležni zanje. No, vsaj pri meni je bilo tako.