Čudovit občutek

Včasih me preplavi tak poseben občutek. Val emocij in spominov. A slišiš melodijo najine skupne preteklosti?

Tako mlada vsa, a včasih se mi zdi, da sva že neverjetno stara.

Moja muza

Ko sem še hodil v srednjo šolo, sem bil poln neke najstniške inspiracije. Pesmi in glasbo sem ustvarjal s svetlobno hitrostjo. Imel sem vizije, sanje, naivnost. Požvižgal sem se na to, da nisem nič od tega zares obvladal. Ustvarjal sem zase... in za tiste, ki so me bili pripravljeni poslušati.

Potem pa je moja kreativnost nekako umrla. Umaknila se je drugim željam. Tudi, če sem si res želel, sem le s težko muko uglasbil kakšen komad. Moja kreativnost je prešla s svetlobne na polžjo hitrost.

Vendar, globoko v sebi sem čutil, da moja kreativna žilica ni zamrla. Vedel sem, da sem imel to v sebi. Preprosto, ni se mi dalo več. Nisem videl smisla, razloga za vlaganje svoje energije v ustvarjalno plat mojega življenja. Nisem obžaloval te nekreativnosti. Ni se mi kolcalo po starih časih. Preprosto, nisem si želel tistega življenja.

Potem sem spoznal tebe. Kako hitro sem te zvlekel na kavico, kako se mi je kar naenkrat mudilo doživeti celo večnost s teboj. No, in, ko sem prišel domov z najinega prvega zmenka, sem začutil neko čudno slo. Nekaj me je žgečkalo v srcu in kolesje v glavi se je spet začelo premikati v ritmu melodije sveta.

Usedel sem se za mizo, zagrabil svojo zvesto kitaro, ki je leta čakala na tisti trenutek, in zaigral. Skladba se je pisala kar sama. Roke so tolkle po tipkovnici, trzalica drsela po strunah, vse samo v želji, da popišem tisti neverjetni občutek... da pokažem svetu, da zapojem svetu, da sem se zaljubil. Pisal sem ga šele pozno ponoči, zato ga do naslednjega jutra niti nisem slišal v pravi obliki. Šele zjutraj sem ga lahko na glas zaigral.

Komad ni bil ne vem kaj. Pa ne zato, ker me ne bi dovolj inspirirala, ampak preprosto zato, ker se mi je tako hudičevo mudilo zliti svoje misli na papir. Še danes stoji na mojem blogu, čakajoč, da kdo odpihne prah z njega. Ne igram ga namreč velikokrat.

Pa ne zato, ker bi izražal kakšne napačne misli, ker bi bil lažen, neiskren. Ne, nikakor ne. Še vedno je vse, kar sem v njem zapisal, popolnoma res. Ne igram ga pogosto zgolj zato, ker si me odkar sva skupaj, navdihnila za toliko drugih skladb, toliko drugih tekstov, da zanj preprosto zmanjkuje prostora.

Na začetku je trajalo nadaljnjega pol leta, da sem naredil novo skladbo. Potem nekaj mesecev. Potem pa čedalje pogosteje. Kar od nikoder se pojavljajo. Ampak vedno je vzorec enak. Po kakšnem posebno ljubečem trenutku, ko mislim na naju, se v meni pojavi neka močna ideja, ki mi ne pusti spati. Vsakič je pozna ura, in vsakič moram skladbo igrati potihoma ter potem cel naslednji dan trpeti, preden lahko slišim, kaj sem ustvaril.

Torej, kaj sem hotel napisati. Predvsem bi se ti rad zahvalil. Hvala za inspiracijo. Hvala za to, da si v meni zbudila nekaj, kar je očitno čakalo samo nate. Ker šele zate sem postal dober. Edino ti si lahko bila tako močna gonilna sila, ljubezenska črta.

Zate pojem, zate pišem...

ples

vedno sem si želel plesati z njo. vem, namreč, da imam dober občutek za ritem. Vendar pri plesu sem neroden. Pa ne zato, ker ne bi bil sposoben, ampak zato, ker si preprosto nikoli nisem vzel časa, da bi se dovolj navadil nanj, da bi lahko bil naraven.

včasih sva bila kje zunaj, pa se je začela kakšna dobra glasba. Ljudje so plesali okoli naju. Videl sem ji v očeh, da si želi zaplesati. Pa je nisem prijel za roko in jo popeljal na plesišče. Težko mi je bilo pri srcu, ker ji nisem mogel tega dati. Ampak sem se zavedal, da bi bila razočarana, če bi zares šla.

Velikokrat sem razmišljal, da bi bilo super, če bi šla na kak plesni tečaj. Ampak zaenkrat se še nisva lotila tega projekta.

Zaradi takih stvari, takšnih malenkosti, bi mi bilo najbolj žal, če bi bilo vsega konec. Ker je še toliko stvari, ki bi jih rad izkusil z njo, toliko zadev, ki bi jih rad storil za njo.

ker vem, da, če bi midva šla na plesišče, bi bila glavna...