ljubezen

Ljubezen ne potrebuje denarja. Ne potrebuje belih jaht, črnih mercedesov, jakuzzijev in gala plesov. Ljubezen potrebuje samo dva, ki sta se pripravljena ljubiti.

Ljubezen ni neka nenadna emocija, hitro čustvo, ki tako kot pride tudi odide - hitro. Ljubezen je trajna.

Ljubimo lahko svet, svoje bližnje, svoj odsev v ogledalu. Vse to so instance ljubezni. Vendar je samo ena ljubezen tista prava. Močna, ponosna, nezlomljiva, a tako krhka.

Vsi ideali, ki jih slišimo o ljubezni, so lažni. Ljubezen ni nepremagljiva. Ljubezen ni nesmrtna. Ljubezen ni usojena.

Ljubezen živi v naših srcih, in kot takšna ima lahko tudi življenjsko dobo. Lahko se odločimo, in ji pokažemo hrbet. Lahko jo izdamo. Lahko jo ignoriramo leta in leta in bo slej ko prej nehala kričati. Z ljubeznijo lahko počnemo kakor se nam zaljubi.

Vendar, to ne pomeni, da je prav, kaj šele pametno, da z njo počnemo kakorkoli drugače, kot z ljubeznijo. Ljubezen je ultimativni paradoks. Ker jo moramo ljubiti, da ostane v nas.

Ljubezen je nekaj, kar prestane vse preizkuse, če smo ji pripravljeni slediti. Vendar, kot si ljudje včasih napačno razlagajo, nas ne vodi brez ovir. Vsaka ljubezen ima svoje preizkušnje. Svoje prepade. Svoja križišča, kjer lahko ubereš napačno pot. Vsaka ljubezen bo tu in tam spustila tvojo roko in hodila naprej brez tebe, potihoma upajoč, da ji slediš.

Ljubezen je dokončna oblika človeškega razvoja. Ljubezen je vse in nič hkrati.

Ljubezen je. Pri meni in pri tebi. In obljubim, da bom vedno sledil njenim napotkom.

Ljubim cel svet, a ljubim samo njo. Ljubim samo sebe, a tebe ljubim še bolj. Ljubim, ker sem nor. Ljubim, ker sem najbolj prisebna oseba na svetu.

Nisem zaljubljen. Jaz ljubim. Ljubim njo.