ker jo potrebujem

Moški smo čudna bitja. Od malega nas vzgajajo, da nikakor ne smeš pokazati svojih čustev in tako postaneš ponosen na to, da si trdna skala. In osebno tudi menim, da je prav tako. Moramo biti močni za nas in za naše ženske. Da se v času stiske lahko naslonijo na naša prsa in vedo, da so varne. Da bi se stepli z volkovi, če bi to pomenilo njihovo varnost.

Nekaj živalskega, prvinskega je v tem odnosu med moškim in žensko. In zaradi te trdnosti je tudi tako težko v intimnih trenutkih, ko sva najbolj povezana, pokazati ranljivo plat. Nočem je pokazati, ker se bojim, da me bo zavrnila, ali pa da bo hotela, da sem vedno takšen, kar pa ne želim biti.

Nekje globoko v sebi se zavedam, da je to neumno razmišljanje, ampak instinkt vedno zmaga.

Kolikokrat sem ji hotel povedati. Kolikokrat sem jo gledal v oči in si mislil, da bi ji najraje priznal. Ampak ji nisem nikoli. In potem pride trenutek, ko se itak vse skupaj pokaže, kot beli dan. In izpade, kot da je izvedela neko globoko skrivnost. nekaj sramotnega o meni. Čeprav sem ji jaz pravzaprav ves čas najine zveze priznaval z dejanji. S pogledi. V mislih. Na vse načine, razen na tega, na katerega ji bom zdaj. Z besedami...

Potrebujem jo. Nujno in nepreklicno jo potrebujem. Ker je luč v mojem življenju. Moj razlog za dihanje. Moj kometa sij...