v različnih realnostih

Zelo se trudim. Želim, da me razume. Ampak včasih je pretežko. Včasih preprosto ne morem nič reči. Pričakuje odgovor od mene. Gleda me. Čaka. Čutim jo na svojem hrbtu. Ampak ne morem. Nisem še pripravljen. Rad bi, a preprosto ne gre. Ne morem se še v živo razgaliti pred njo. Ne vem, če se bom sploh lahko kdaj v celoti. Ji povedal vse svoje misli. Ne gre. Počutil bi se preveč ranljivega. Preveč razgaljenega. Golega.

Zato ji pišem tukaj. Tukaj nihče ne ve, kdo sem. Nikomur mi ni treba pogledati v obraz in priznati, da sem to jaz. Da sem, kljub svoji trdi zunanjosti zares tako šibek. Tako navaden, kot vsi ostali. Ona prebere in razume. In mi ni treba razgaliti svojih misli v živo. Sem lahko v živo potem močan za njo. Ker ne morem drugače. Ker nočem drugače. To sem jaz. Vem, da ne bo nikoli razumela tega. Še sam ne razumem. Vem pa, da ni nič narobe s tem.

Moram biti močan za njo. Če sem razgaljen, odprt kot knjiga, ranljiv, potem ne morem biti močan.

To, kar zdaj počnem, pišem svoje misli, to je največ, kar lahko storim. In tako vem, da sem ji pojasnil, da sem ji povedal tisto kar je hotela slišati. Samo izognil sem se neverjetni muki, da bi to moral storiti v živo.

Tako sva oba delno zadovoljna. Ker oba hočeva skrajnosti. Moj svet bi bil ta, kjer bi si lahko brala misli, in ne bi bilo potrebne nobene spregovorjene besede. Njen svet pa ta, kjer bi oba o svojih mislih, željah, strahovih, govorila. Se o njih neprestano pogovarjala in skozi pogovor skupaj reševala. Oba svetova ne moreta obstajati istočasno. Noben od naju tudi nima bolj prav kot drug. Preprosto različna sva si. Živiva v različnih svetovih. In tale blog naj bo most med njima.

Kajti več ne znam, ne morem in nočem.

In samo upam, da bo znala razumeti to, kot resničen trud, korak proti njej. Ne pa umikanje stran.