Najbrž nima niti toliko opraviti s konceptom nakupovanja. enkrat sem namreč dobil blazno zanimivo idejo (ki je drugače med prijateljicami stalna praksa, a je moškim tako tuja), da sva šla samo gledati po trgovinah. Gledati izložbe, kot se reče.
Všeč mi je, ko greva, pa če kaj kupiva ali ne,samo zato,ker je z njo to tako pomirjujoče. Znajde se. Tako, domača je. Rad jo gledam, kako jo zanese veselje ob vseh možnostih.
Všeč mi je njen previden odnos do vsakega detajla. Jaz bi v košaro vrgel najbolj nagravžen paradajz,kar jih je, pa bi se okoli še hvalil, da sem dobro kupil. Ona pa ne. Če ni popolno, ali vsaj dovolj dober približek, ne bo sprejela.
Pa všeč mi je tudi to, da se počutim, kot da pripadam nekemu popolnoma usklajenemu timu. Ona izbira, jaz ji pa najdem,ko ne vidi. Poiščem bolj ugodno verzijo tistega,kar ima v rokah. Prispevam. Vem,da ne veliko,ampak več tudi ne bi. Raje jo poslušam, ji sledim.
Ne vem. Nakupovanje je drugačno od večine ostalih interakcij. Ker je ona tista, ki ve kam treba.
danes sva šla po nakupih. Bilo je nebeško...
Ni komentarjev:
Objavite komentar