divja želja

Soba je tiha. Zunaj nje ni ničesar, le večna praznina. Tišina naju obdaja, ko sva zaprta v tem najinem majhnem raju na zemlji. In tako te pogledam z roba postelje, kako ležiš na boku. Opazujem tvoje čudovite boke, ki se klanjajo naravi, ki te je uspela ustvariti v tako čarobni, mamljivi obliki.

Z očmi se sprehajam po tvojem telesu. Igram se. V glavi si pletem tisoč in en scenarij, kako se bodo končali ti na skrivaj ukradeni pogledi tvojih krivulj. Predajam se želji po tvojem telesu. Da te začutim. Da ti začutiš mene. Moje telo. Moje meso. Mojo vročo kri...

V nosnice se prikrade omamen vonj tvojega razvnetega telesa. Čutim tvojo željo po divjih krikih in po tem, da bi ga začutila, kako te prebada. Vonj mi izdaja vse. Navzven si hladna. Utrujena. Odtujena. Vendar jaz vem, kako močno si želiš, da si te vzamem tukaj in zdaj. Vidim tvojo divjo žival, kako si nemočna prizadeva, da bi se iztrgala spon tvojega telesa in me živega požrla.

Tišina je okoli naju. In vse kar jo prekinja je tvoje dihanje, ki postaja čedalje globlje. Ne dotikam se tvojega telesa, ne hropem nad njim, ne gledam te v oči, da bi ti sporočal svojo slo. A vendar, nekako čutiš, da te požiram z očmi. Da sem v svoji glavi uspel že tisočkrat odplesati najin ples. In tvoji vdihi postajajo čedalje bolj sunkoviti, čedalje bolj napeti, kot bi hotela pokazati, kaj točno želiš od mene. Izdihi pa grejejo tvojo blazino na kateri ležiš, jo vlažijo, prevleka divje plapola ob njih, kot, da bi hotela razmakniti cel svet, da bi bilo še kaj prostora za vročino, ki te čedalje bolj divje obdaja.

Tišino režeš na tanke koščke. V obupu hlastaš za kisikom, ki beži stran od tvojega razgretega telesa. Izdajaš svoje misli s svojimi vzdihljaji. Nočeš, da vem... A vseeno noro želiš, da bi vedel... in vem.

Telo ti razganja od razvnetega razbijanja tvojega srca. Pripravljaš se na najin ples. Ritmika tvoje srčne mišice samo še dodatno razvnema ogenj v tvojem telesu. V glavi se ti meša od občutkov. Od želje. Od divje, nezadušene sle po meni. Po mojem telesu. Po najinem norem živalskem plesu.

Čakaš, da te vzamem zase. Da te podredim svoji volji. Da zlomim tvoj šibek upor. Da te primem v svoje roke, strgam tvoje okove in pogasim tvoj nemiren ogenj.

...!

Kar naenkrat planim nadte, te priklenem na posteljo s svojimi rokami in si te vzamem, kot si te še nisem vzel nikoli. In ti jočeš od sreče in norosti, ki se je pravkar sprostila v tvojem telesu. Drhtiš v mojem naročju. Hlipaš ob sunkih mojega telesa ob tvoje. Zakaj ustvarjena sva bila, da zapleševa ta najin ples, ki se nikoli ne konča, vedno samo začenja.

In tišina utihne v zameno za vesoljske krike najine divje ljubezni...