drugačen

Rekla je, da sem bil tokrat drugačen. Odtujen. Kot, da mi je bilo vseeno. Kot, da sem se naveličal, zdaj ko jo imam.

Zabolelo je. Močno je zabolelo. Kako sem ji hotel povedati, da to ni res. Da sem daleč od tega, da mi ne bi bilo mar. A nisem mogel. Nobena beseda ni šla iz ust. Skušal sem ji pojasniti, zakaj ne morem povedati. Tudi to ni šlo. Preveč bi se zdelo kot izgovor, kot izogibanje temi.

Cel teden sem premišljeval, kako naj presežem prejšnji vikend. Kako naj tokrat uspem pričarati enako čarobnost, a hkrati dajem občutek, da sva prešla v umirjene vode? Kako naj ostanem dovolj močan? Kako naj jo razveselim?

Da sem bil odtujen? Nisem mogel razumeti, kaj je s tem mislila. Glodal sem in glodal. Skušal dognati, kaj je hotela povedati.

Prav je imela. Bil sem izgubljen v svojih mislih. Pozabil sem na dejstvo, da sva že skupaj, in tako še vedno počel isto, kar sem počel čez teden. Mislil o naju dveh. O tem, kaj bova naredila. Ukvarjal sem se s samimi dogodki. Z najinim vikendom, kljub temu, da se je že dogajal, in bi moral biti tam v trenutku.

Poleg tega sem razmišljal o tisoč in eni stvari v svojem življenju. Od glasbe, društva, službe in vse tja do družine, avta in financ.

In ko sem tako sedel tam na postelji in skušal priti do nekega koherentnega zaključka, me je vsakič znova udarilo. Nikoli je ne bom uspel pomiriti. Vedno bo dvom. Vedno bo še ena dodatna malenkost, en dodaten razlog za sum. Ena narobe razumljena reakcija.

Ubupan in dotolčen sem sedel. Vedel sem, da si narobe razlaga tudi to reakcijo. Vendar sem bil nemočen. Nisem ji znal povedati. Nisem znal odpreti ust.

Šele na poti domov sem ugotovil, zakaj je šel celoten vikend tako hudičevo narobe. Všeč ji je bil prejšnji vikend, ker sem ji bil stoodstotno posvečen. Tokrat sem bil veliko bolj odtujen, kot prejšnjič. Oziroma, vsaj ona je tako videla. Resnica je malo drugačna.

Nisem bil tokrat bolj odtujen. Prejšnjič sem bil bolj fokusiran nanjo. Pa ne pravim, da je bilo s tem kaj narobe. Še vedno se ji morem bolj posvečati kot včasih. Prav je tako. Ampak vseeno, prejšnji vikend je bil bolj izjema. Toliko energije, kot sem prejšnji vikend vložil v najin odnos, ne morem konstantno posvečati. Ker sem bil dejansko ves prejšnji teden osredotočen samo na njo.

Vendar moški ne znamo funkcionirati na tak način. Preprosto preveč enosledni smo, premalo večopravilni, da bi lahko, brez posledic v drugih segmentih našega življenja, posvečali toliko pozornosti eni sami stvari, na vsakodnevni ravni.

Če bi ves čas toliko energije posvečal najinemu odnosu, kot sem je prejšnji vikend in dneve pred njim, ne bi imel nič od ostalega življenja. Vsa ostala področja so bila namreč ves ta čas v popolnem razsulu. V službi nisem naredil nič, doma nisem mogel biti, zunaj sem preživljal čas ob pijači, da sem vsaj za nekaj uric umiril svoje misli.

Če bi ves čas bil tako fokusiran, bi bil karakterno zelo šibek. V poskusu zadovoljevanja njene potrebe po tem, da se počuti ljubljena, bi izgubil vse značilnosti svoje osebnosti, ki jo v osnovi sploh privlačijo k meni. Če bi vso svojo pozornost posvečal samo njej, bi bil na vseh drugih področjih svojega življenja prešibek.

Tukaj smo si moški in ženske zelo različni. Jaz ne morem ves čas misliti samo na njo. Vem, da to ženskim ušesom zveni zelo bizarno in neljubeče. Ampak ni. Daleč je od tega. Težko je pač razložiti. Seveda vse skupaj govorim samo na podlagi opažanj. Vidim, kako se ženske obnašate do svojih ljubih. Ves čas ste z mislimi tudi pri njih. Kljub temu, da se učite, hodite v službo, skrbite za otroke, kuhate, vozite, planirate žensko zabavo, karkoli pač, ves čas mislite tudi na vse okoli vas, ki jih ljubite.

Jaz se lahko samo čudim tej vrlini in se klanjam, ker sam tega nikoli ne bi bil zmožen. Pa ne, da ne ljubim. Samo ljubim na popolnoma drugačen način. Zelo težko mi je fokusirati ves svoj um za 24 ur na eno samo zadevo, hkrati pa potem početi še kaj drugega. To sem že skušal pojasniti v objavi Ko me ni, vendar brez pravega uspeha, se bojim.

Lahko samo upam, da mi vsaj ne bo zamerila te popolnoma normalne moške hibe, s katero bom žal moral živeti do konca svojih dni.

Lahko samo obljubim, da se bom bolj potrudil, da se ne bo zgodilo spet tako kot se je tokrat, ko sva se sprehajala po ulici, pa sem bil tako zatopljen v svoje misli, da sploh nisem opazil njenih poskusov vzpostavitve nekega daljšega pogovora. Ko mi je to omenila, sem bil popolnoma presenečen, ker se resnično nisem zavedal svojega početja.

Proti koncu dneva sem se močno trudil, da ji pokažem, da nisem bil z mislimi drugje zato, ker bi mi bilo dolgčas zdaj, ko je konec lova (česar v resnici ni. Tega nikoli ni konec. To je tisto, kar me tako poživlja pri naju dveh. Ta večni lov. Nikoli ne bo čisto moja, nikoli ne bo pobegnila. Uživam v tem).

Še vedno jo ljubim. Še vedno jo častim. Vsako minuto bolj, ne pa vsako minuto manj. Včasih pač preprosto pozabiš, da druga oseba ne zna brati tvojih misli...

Ljubim te!