Ko sem sam, imam občutek, kot da del mojega lastnega telesa, del moje lastne osebnosti tava nekje drugje. Kot, da sem zlomljen, zdrobljen na koščke, ko je ni.
Lahko živim, lahko diham, jem, hodim, se celo smejim. A vse ima nek prazen, kovinski zven. Kot, da bi stal sredi ogromne dvorane, kjer se vsak moj glas, vsak moj vdih vrne nazaj in me udari v obraz z neko neznatno praznostjo. Ko je ni, sem prazen.
Živel sem brez nje. Od mojega megalomanskega prihoda na ta svet sem živel brez nje. In nisem opazil praznine po kateri sem hodil. Samo ob res tihih večerih, ko sem bil sam s svojimi mislimi, sem lahko začutil, da nekaj manjka. To, da je ni. Pa nisem niti vedel, kdo je Ona. Nisem si znal pomagati. Utapljal sem ta grozen občutek praznine tako, da sem okoli sebe gradil krog prijateljev, da sem večere, raje kot sam, preživljal v družbi drugih. Taval sem po svetu, se večkrat ustavil pri dekletu ali dveh, da sem si dokazal, da sem še vedno prazen.
Ko sem jo spoznal, sem se zasvojil. Kajti, takoj je uspela zapolniti to praznino. Takoj sem bil cel.
Zdaj vem, da sem bil cel že ves čas. Da nje ne potrebujem za življenje. Da nisem odvisen od nje, da bi lahko živel, kakor tudi ona ni odvisna od mene. Ampak ta ugotovitev mi samo omogoča, da jo ljubim še bolj. Ker ona ne zapolnjuje praznine v mojem srcu, ampak sva skupaj uspela ustvariti novo dimenzijo, kjer sva eno.
Počasi pozabljam na tisto praznino, ki je živela samo v moji glavi. To je pravljična zgodba, ki vodi zgolj v propad. Ljubezen je drugačna. Boljša. Zahtevnejša in elegantnejša. Ljubezen ni klišé. Midva nisva klišé.
Geografske pozicije nimajo ničesar opraviti z mojo ljubeznijo. Ona je vedno tu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar