dopust

Nekaj posebnega je bilo. Kolikokrat po tistem sem razmišljal, da morava nujno spet iti. Ne nujno tja. Ampak vsekakor nekam skupaj. Sama.

Ker je bilo res idilično. Nobenih skrbi. Nobenega zunanjega sveta. Samo midva. Takrat sva se res globoko približala drug drugemu.

Ne vem, zakaj je bilo tako drugače, kot vsakdanje življenje. Mogoče zato, ker se ni bilo potrebno ne enemu ne drugemu pred nikomer pretvarjati. Tisti sprehodi v naravo, jutranje poležavanje. Vse je bilo tako drugače. Tako popolno.

Takrat sem si želel, da se ne bi nikoli končalo. Prekratko je bilo. Tri dni... Kot da ni bilo nič. A hkrati je bilo tako dolgo. Kot celo življenje. S tistih treh dni imam tako intenzivne spomine. Še vedno si lahko velikokrat prikličem občutek, kako je bilo tam.

Všeč mi je bilo, ker sem nama to omogočil. Ker sem uspel storiti tisto, kar sem hotel.

Nisem imel veliko financ na razpolago. Na trenutke je celo stopil ven moj finančni varuh in me svaril pred pretiranim zapravljanjem. A vsak strošek, ki je bil, je bil vreden. Samo pogledati sem jo moral v oči, ko sem v njih videl popolno srečo, in sem vedel, da bi vso svojo kri prodal za tisti pogled.

Lep je bil, ja, najin kotiček....