njena sreča

Pravkar me je zadelo. Kot strela z jasnega. Njena sreča mi pomeni več od moje. Pa ni nov občutek. Zelo star je. Kot, da bi se sprehajal po moji glavi že odkar jo poznam. Vendar se je prvič tako zares iskreno in nepopustljivo prikazal na površju.

Vedno sem razmišljal v njeno dobro. No, tu in tam sem se spozabil. Žal je pač moja osebnostna hiba ravno sebičnost. Veliko sem že delal na njej, a še več bom moral.

Ampak, ni to tisto, o čemer sem hotel pisati.

Zdaj čutim ta občutek. Predajam se mu. Ni ga koščka mojega bistva, ki bi se še vedno upiral temu močnemu toku. Plavam z njim. Veselim se.

Tak dober občutek je. Pravilen. Kot, da se prepuščam nečemu boljšemu. Kot, da sem ves čas ukrivljal pravila fizike, in se jim zdaj končno pokoravam.

Zanjo bi storil vse. Vse za njeno srečo. Mogoče ona ni opazila te moje transformacije. Kdo ve?
 Ampak zagotovo pa ni pomembno ali je opazila ali ne. Važno, da jaz vem. Da zdaj končno razumem.

Vojak njenega srca sem. Podložnik njenega čudovitega uma. Suženj njenega telesa. Kralj njene sreče...