Ampak nikoli ne zato, ker nisem hotel zapravljati denarja. Bal sem se tistega groznega trenutka, ko bi mi zmanjkalo bencina, ko bi ona sedela poleg. Tistega groznega občutka, da nisem uspel. Da jo bom razočaral, če se to zgodi.
Ampak sama vožnja je bila pa vedno čisti užitek. Nič ni lepšega od tega, ko poleg mene sedi ona. Ko nekaj brska po mobitelu in jo pogledam. Ko začuti pogled na sebi in se ozre proti meni in se ponovno zave, da se vozi. Ko mi razlaga kakšno posebej zapleteno dogodivščino. Včasih je ne slišim. Vem, da jo to znervira. Ampak, ne, da se mi ne da poslušati. Samo cesta zna biti naporna stvar.
Všeč mi je tudi najina tišina. Včasih se peljeva, pa je kar precej časa tiho. takrat prav slišim, kako njeni možgani nekaj hudo meljejo in bo vsak čas na glas povedala. Jaz pa sproščeno čakam na tisti trenutek, ko bova zopet začela kakšen težek pogovor.
Včasih jo nežno pobožam po licu, češ, tukaj sem. In oba takoj veva, kje sva, zakaj sva, ... Tisti njen odziv na moj dotik. Že samo zdajle, ko pomislim nanj, mi postane toplo pri srcu. Kaj šele takrat, ko se to zgodi. Se mi zdi, da se bom kar stopil tam na licu mesta. Ampak vedno ohranjam svojo trdno držo. Včasih ne vem, zakaj. Ampak potem se spomnem, da tako pač mora biti.In moj najljubši spomin med vožnjo? Ni specifičen. Je nekaj, kar se konstantno dogaja. Že kakšnih dvajset minut vneto debatirava o neki zabavni tematiki, ko se kar naenkrat oba zaveva, da sva imela ves čas izklopljen radio. To mi je najljubši spomin. Ker pove veliko o tem, kako rada se pogovarjava. Kako paševa skupaj. Niti pomisliva ne na to, da bi potrebovala šum iz okolice. Tisti pogovori, pa čeprav so ponavadi zelo vsakdanji, nezapleteni in osnovni, so najboljši. Ker sva, kot izolirana od okolice.
Če bi lahko, bi se z njo ves čas vozil. Kam? Sploh ni važno...
Ni komentarjev:
Objavite komentar