bloganje

Pred njo sem bil prepričan, da je bloganje neumnost. Potrata časa. Nepomembna egocentristična vadba. Zdaj pa vem, da je bloganje neumnost, potrata časa, egocentristična telovadba, in presneto zabavno...

Pravzaprav ni poanta te objave v tem, da me je navdušila nad bloganjem, ampak bolj to, kaj to bloganje simbolizira. Ni to namreč edina stvar s katero me je pozitivno okužila.

Gre bolj za to, kako mi je odprla oči za svet okoli sebe. Prej sem bil preozkogleden. Naiven celo. Samo zaradi nje, njenega duha za novosti, pustolovščine, sem danes oseba, kakršna sem.

Torej, zakaj jo ljubim? Zato, ker me konstantno izboljšuje. Pa če se tega zaveda ali ne. Vsak trenutek, ki ga preživim ob njej, me naredi še za kanček boljšega, bolj vrednega nje, ki je ne bom nikoli dosegel.

Zakaj jo ljubim? Zato, ker mi je ona omogočila, da sem se, odkar sem z njo, dovolj odprl, da lahko zdajle pišem to objavo. Zaradi nje si upam, razgaliti svoje najgloblje misli, ki so prej vedno trmasto počivale v mojem zaprašenem umu. Zaradi nje želim biti boljši, kot sem. Boljši, kot sem sploh lahko.

In misel na to, da bi to izgubil, me navdaja s takšnim nepopisnim strahom, da je ni besede v slovenskem jeziku, ki bi znala zaobjeti ta občutek.

Blogam samo za njo. Samo za njo...