...


that is all...




--

Zamrznjena v pogledu

Kar padem v njen pogled, kadar si zreva iz oči v oči. Utopim se v njej, v njenih zenicah, ki me požirajo.

Včasih je občutek tako intenziven, da kar ne morem več gledati, ker se ustrašim, da bom padel pregloboko.

Kaj če bom zatopljen v njeno srce izgubil občutek za čas?

In nato naju bodo čez nekaj mesecev odkrili pod kupom snega. Zamrznjena v pogledu... Bi obžaloval? Nikoli.

Pristnost

Občudujem njeno pristnost. Neprikritost in iskren pogled na svet. Začara me vsakič znova, ko jo vidim, kako spreminja realnost samo z nasmeškom, samo z nagajivim pogledom ali prijazno besedo.

Ljubezen je lahko nora stvar, ki te sili ljubiti nevarne, krute in neprimerne ljudi. Ampak, mene se je usmilila. Saj me sili ljubiti najbolj posrečeno bitje na tem planetu.

Veliko srečo imam, da te lahko ljubim.

Velik svet

Velik je najin svet. Odprt in prostran. Skozenj vedno pihlja rahel vetrič, ki burka vodovja in preobrača listje. Oblaki zastirajo sonce, da premočno ne ožge trave, ki raste v njem. Ptice, ki letijo skozi njega, plahutajo s svojimi krili v popolni harmoniji. In kljub vsemu hrupu, ki ga ustvarja življenje v najinem velikem svetu, mu vlada popolna tišina.

Velik je svet, skozi katerega hodiva. Velik. A samo najin je draga moja. Samo za naju ustvarjen. Samo nama posvečen.

Hvala za to ker si takšna kot si. Ker si moj svet. Popoln svet.

Preobrazba realnosti

Kot droga me zadaneš, naravnost v moj krvožilni sistem. Tečeš po meni. Se zlivaš z mojim telesom. Del mene si.

Kot najbolj osvežilna pijača. Odžejaš in osvežiš moje misli, moja dejanja, moje življenje.

Kot pikanten feferon ali sladka torta prikličeš okuse in občutke, ki jih ne zna nobena zemeljska začimba.

Kot kometa sijaj. Tako blizu, a vseeno tako daleč. Nadrealistično tuja vsemu, kar okličemo za dolgočasno in vsakdanje.

Moja draga /insert name here/.

Nikar ne skrbi

Nikar ne skrbi draga moja. "The universe has a perverse tendency to balance things out." Dokler sva na svetu, dokler sva skupaj nama nihče nič ne more.

Prični oboževati vzpone in padce. Predvsem padce. Ko človek pade, ga namreč lahko samo ena stvar čaka - vzpon. In ponavadi je naslednja vožnja kar precej divja.

Ne skrbi. Vse bo v redu.

trenutek v času

Popolnoma navaden nedeljski dan. Sedim ob kavici, berem neko posebej zanimivo knjigo. Nek šum v okolici me zmoti. Pogledam naokoli in v tej prekinitvi normalnega toka misli se slučajno, brez posebnega razloga spomnem nate, s komer sem se še včeraj objemal, danes naju pa ločijo dolgi kilometri avtoceste.

Težko je opisati ta občutek. Spomnil sem se nate. V tem trenutku sem namreč sredi ene svojih samotarskih dejavnosti. Uživam namreč v trenutkih, ko se lahko popolnoma sam posvetim neki dobri knjigi. Ko lahko zadiham v svojem lastnem vesolju.

Vendar, ko sem se spomnil nate, sem za trenutek v času odpotoval v najin svet. Občutek je bil neverjeten. Kot, da bi vse najine skupne spomine, skupne občutke in najino povezanost skompresiral v ta košček časa. Bil je kot zares močna doza odlične droge. Trenutek v času, ko sem se zavedel, da, kljub temu, da trenutno uživam v svojem vesolju, zunaj tega mehurčka samote name čaka še večji univerzum. Najin svet.

Zrcalo

"Kričeče sveže srčne rane.

Komu so zadane?

 Preranjene obsodbe trupel v plamenih.

Le kje leži to zlo, če ne v naših semenih?"

"Obljube prazno pisane na steno.

Čedno in megleno.

So mar res laži to le bile?

Sobe prazne, tihe... zdelane?"

"Sonce sije, toda komu sveti?"

Meni ne, ki v temni luči rastem.

Okužen, gnil in smrtonosen.

 Brez vesti, brezčasno zloben.

Odidi stran so rekli v enem glasu.

Kot že ničkolikokrat prej.

A jaz ne grem nikamor, dragi moji.

Ne znam oditi iz te temne ječe.

Prežim v temnih kotičkih uma.

Čakam na nedolžne žrtve tragičnega plesa.

Dober dan, kako, tako, halo.

In potem samo še, adios amigo.

"Odšel boš, zlepa ali zgrda!"

Ne bom. Ne znam. Ne smem.

"Ali ti, ali pa jaz."

Če greš ti, grem tudi jaz...

Prosim, ne! Prosim za usmiljenje!

"Usmiljenje je za žive in poštene."

Žalosti me dejstvo, da te še vedno znam tako močno prizadeti. Tvoje solze so zame kot bodala naravnost v srce. Vsaka kaplja, ki ti spolzi po licu je zame kot smrtna obsodba. Da sem jaz kriv za tvojo bol, da sem jaz povzročitelj tvoje žalosti...

Rad bi ji povedal...

... da jo čutim. Da mi vsakih nekaj minut srce divje zaropoče, ker pomislim nanjo. Na naju.

Neka globoka vez obstaja med nama, in kadar je nekaj časa ne slišim ali vidim, me ti občutki opominjajo na najino povezanost. Čutim njen nemir. Čutim njene želje in čutim njene strahove.

Potem se pa ustavim. Zaprem oči. In pomislim nanjo. Z notranjim očesom si jo naslikam pred seboj. Stoji pred mojimi očmi in me gleda. Strah jo je, boji se neuspeha. Skrbi jo prihodnost. Pred menoj stoji, zgolj iluzija v moji glavi, in me gleda.

In objamem jo. Tako, kot bi jo objel, če bi bila zares tukaj. Nežno ovijem svoje roke okoli njenega telesa. Dajem ji vedeti: "Tukaj sem. Ta svet ti nič več ne more. "

Rad bi ji povedal, pa mi skype ne dela...

Najin svet

Sediva na terasi pred najino hišo. Pijeva čaj in uživava v svetu, ki naju obdaja. Počasi srkaš svoj napitek, jaz te opazujem izza svojih debelih očal. Še vedno, po toliko letih, mi prikličeš nasmešek na obraz. Ujameš moj pogled in prenehaš s srkanjem. Spustiš skodelico in me vprašaš, kaj gledam. Usta se mi razležejo v nagajiv nasmešek in odvrnem: "Nič, mala. Nič."

Še vedno ohranjam svoj bister um, vedno na preži, da odkrijem priložnost, da prikličem nasmešek na njen, zdaj že zguban obraz.

Pogledam na dvorišče. Množica otrok se igra neko novo igro, ki je ne morem in ne morem razumeti. Vendar vidim, da uživajo v svojih norčijah, in to je vse, kar je važno. To, in da moj gugalnik ne škripa. Zadnjih nekaj mesecev je namreč spuščal neke čudne zvoke. Vsak dan je bilo huje. Najprej je samo pripomnila, naj ga popravim. Z dnevi se je njen ton začel spuščati proti pritoževanju in nazadnje k čistokrvnem nerganju. Še precej dlje je pa trajalo, da sem se končno sprehodil do ute z orodji in 'zapravljal čas' s popravilom.

Še vedno sva namreč enaka, kot sva bila, ko sva se spoznala. Včasih se prav hudo prepirava. In ponavadi zaradi malenkosti. Vendar, očitno sva imela med prepiri čas še za kaj drugega, ker sva si medtem okoli naju zgradila še najin svet...

Ljubim jo

Zakaj? Ne vem. Pač ljubim jo.

Ne sprašuj, zakaj. To je neumno vprašanje. Nepotrebno, nezaželjeno vprašanje.

Raje me vprašaj, zakaj jo ne bi ljubil. Saj je vendar ona. Tista edina, ki mi vzbuja takšne občutke.

Tista, ki me pozna. Ki me ljubi.

Zakaj je ne bi ljubil?

... če me pa že sama misel na to, da bi jo skoraj ne poznal, prestraši in me strese mraz do kosti.

Ljubim jo, eno in edino, mojo drago (ime cenzurirano).

Ljubim jo in vedno jo bom.

Zakaj? Ne vem. Zato, ker drugače nočem.

Nor

Spravite me v norišnico. Odpeljite me in me zaprite v oblazinjeno sobo. Sem namreč nor. Nor sem na njo.
Nor na njen nasmeh, na njen nagajiv pogled. Nor na vihravost njenega dotika in toploto njenega poljuba.
Nor sem na njene zvijače, na njene čarovniške trike. Noro ljubim njeno prisotnost. Norim od najine oddaljenosti.
Noro dobro se imam ob njej. Norim in hitim po svetu, da bi glavnino časa z njo preživljal.
Nor sem, ker si šele zdaj priznavam, svojo samostojno norijo.
Nor sem na njo. Nor, vam pravim! In če ne bi bil, bi bil nor!

v večnost

Zdajle je bil eden tistih trenutkov... Takšnih, ki niso na noben način povezani z njo. Nič takšnega nisem slišal, nič takšnega videl, a kljub temu. Kar iznenada me je prevzel izredno močen val čustev. Kot nekakšna potrditev. Da vem, kako močno jo ljubim.

Želim si, da bi lahko ta občutek posnel na magnetofonski trak in ji ga predvajal. Da bi lahko na platno naslikal te nianse čustev. Da bi lahko zaigral melodijo, ki jo igrajo strune mojega telesa.

Žal ne znam nič od tega. Znam pa tole. Znam vsaj majhen delček celote povzeti v nekaj nerodnih stavkih, ki poskušajo zaobjeti celotno sporočilo.

Midva sva eno, midva sva vse. Celo vesolje gravitira okoli najinih teles.

Čutim te, draga moja. Čutim bitje tvojega srca. Slišim te, vidim te in vonjam tvoje omamne vonjave. Pa čeprav si daleč stran.

Ljubim te. To je vse kar znam.

Bil je zanimiv konec tedna. Doživela sva ga. Imel je vzpone in padce. Bil je pristen... Bil je najin.

Pravzaprav je bil vikend, kot kateri koli drug. A vseeno... Nekako je bil drugačen.

Ko sem stal tam pred njo, jo objemal v slovo... nekaj je bilo drugače. Ponavadi sem šele med vožnjo domov zares spoznal, da je zopet ne bom videl nekaj časa. Tokrat me je pa prešinilo kar tam, na licu mesta. Da grem stran od nje. Da se ločujeva.

Takoj, ko sem pomislil na to, se je vame zarezala neka skeleča praznina. Nek utesnjujoč in kričeč občutek. Klavstrofobičnost spoznanja, da bom zopet omejen zgolj na sporočila. Na digitalno komunikacijo, ki je, poleg tega, da je najino prekletstvo, hkrati tudi edina stvar, ki naju ohranja pri pameti...

Samo eno stvar sem imel v mislih, ko sem se peljal domov... Da je moj dom lahko samo tam, kjer je ona. Za naju, draga moja... za naju bom ustvaril varnost...

Komaj namreč čakam, da bom prišel domov, vedoč, da me tam čaka ona.

Renesansa

Stvari se spreminjajo. Rasteva. Postajava močnejša. In vidim, kam bova prišla. Veselim se najinih bodočih trenutkov. Veselim se, ker vem, da bodo s teboj.

Hvala, ker mi daješ moč.

Smrt odšla je svojo pot

Draga moja, najin svet se spreminja. Okoli naju se podirajo stara prepričanja, stare navade, in na njihovem mestu vznikajo nove zgodbe, polne nekega spomladanskega zanosa, komaj čakajoč, da ugledajo luč dneva.

Spremenila sva svet okoli naju, spremenila sva motive, dejanja, vse sva imela za pomembno, je zdaj pozabljeno. Na njihovem mestu pa trdno stojijo nova prepričanja.

Spremenila sva se. Spremenila sva drug drugega. Nikoli več ne bova gledala na ta svet skozi stare, motne oči. Zakaj, nov svet se odpira pred nama. Samo stopiti morava skozi ta obok slave in zavladati novemu svetu, kjer umira stara pravda...

Odšli so, tisti, ki jih nočeva. Odšli za vedno.

Hvala, da si jih z menoj pregnala. Le tvoja moč mi je bila potrebna. Ljubim te.

Treznost naslednjega dne

V petek je moja draga delila z menoj nekaj, kar jo očitno muči že od samega začetka. Vendar je takrat nisem poslušal, ker je bilo premučno verjeti, da sem že od vsega začetka, odkar se pravzaprav poznava, takšen.

Nikoli prej mi še ni tega povedala. Čeprav, zdaj se sprašujem, a mi morda je, pa sem preprosto preslišal? Bolj kot razmišljam o tem, bolj vidim, da se vzorec res ponavlja.

Grozno mi je pri srcu, ko vem, da sem jo tako poniževal. V njej vzbujal občutke manjvrednosti. Zadnja stvar na svetu, ki bi jo želel zanjo.

Bojim se prihodnosti. A bova uspela iti čez to? A se sploh da?

Zakaj sem včeraj tako skrajno odreagiral? Vem zakaj, samo ne vem, če bo ona kdaj razumela ali sploh hotela razumeti.

Počutil sem se ogroženega. Ko sem en dan prej prišel k njej, sva se že takoj sprla. Ker se nisem strinjal z njo v neki debati, in sem svojo stran tako srdito zagovarjal, da sem hkrati poniževal njo in njeno mnenje. Takrat nisem videl, da to delam. Meni se je zdel popolnoma normalen pogovor. Tak, kakršnih sva imela že na tisoče.

In tako sva bila v dveh skrajnih pozicijah. Ona je že tisočič prenašala isto sranje od mene, jaz pa sem že tisočič imel popolnoma normalen pogovor s svojo drago. In potem kar naenkrat ona poči, ker je imela dovolj. Jaz pa nisem razumel, zakaj me zdaj napada. In enako se je dogajalo cel večer in potem cel včerajšnji dan. Ona je branila svoj položaj, jaz sem se pa (neupravičeno, ampak takrat pač nisem vedel) počutil ogroženega, napadenega.

In ker jo še vedno nisem poslušal, je šla v večje skrajnosti. Z njene strani je namreč moj neposluh zagotovo zgledal kot brezbrižnost in neupoštevanje njenega mnenja. Medtem, ko je v resnici bilo preprosto nerazumevanje težave. Saj vem, da bi jaz moral razumeti. Ampak veliko je bilo za pogoltniti v enem dnevu.

Težko je popolnoma spremeniti svoj pogled na realnost v enem dnevu. Takšne stvari rabijo svoj čas. In tako, ker sva pač bila v popolnoma različnih časovnih tirnicah, je ona pričela uporabljati težko artilerijo. In se mi je posmehovala v pričo vseh najinih prijateljev. In takrat je bilo meni dovolj. Samo čakal sem še na pravi trenutek, da eksplodiram.

Seveda vem, da ni bilo upravičeno. Vse kar je storila, je pravzaprav bilo to, da mi je pokazala, kakšne občutke ji jaz vsakič dajem v javnosti. Pravzaprav sem si zaslužil toliko srda, kot mi ga je namenila, in še veliko veliko več.

Vendar, takrat tega seveda nisem razumel tako. Sploh zato, ker sem bil do takrat že kar precej opit. In sem jo seveda še enkrat osramotil pred vsemi.

Danes mi je hudo. Trpim in trpim, ker vem, da ne more in ne sme razumeti mojih dejanj. Da mi ne sme odpustiti, ker bi to pomenilo, da mi daje prav.

In jaz si samo želim, da bi lahko zavrtel čas nazaj do tiste pijače v petek, kjer mi je lepo direktno vse povedala, in sebe zamrznil v času, dokler ne bi dojel, kaj mi je povedala. Če ne bi takrat stvari tekle dalje po standardnih tirnicah, bi vsaj pravočasno ugotovil, da je imela prav.

Kako me boli srce, ko pomislim na bolečine, ki sem ji jih prizadejal. Njej, ki ji želim le srečo v življenju.


Oprosti.

V moji dlani...

... je cela Zemlja, Sonce in celo vesolje, če ona verjame, da je tako. Če mi daje občutek, da lahko storim vse. Da ni omejitev v mojih dosežkih.

Ljubim jo, ker mi z vsakim vlaknom svojega bitja daje ta občutek. Ker zmorem vse, če imam njo v mislih. Ker sem nepremagljiv, neustrašen, drzen... Vse samo za njo!

Obožujem te občutke, ki jih povzroča v meni. To neverjetno moč, ki jo dobivam iz najine ljubezni. Nekaj nadnaravnega...

Težko je opisati ta občutek. Moški zagotovo točno vedo kaj mislim. A ženske, ki, sumim, da ste najbolj vnete bralke tega bloga, še posebej TI, draga moja, vam bom pa to težko razložil.

Občutek, da sem vse, da zmorem vse, da sem njen heroj. To je tisto, kar me polni z energijo, da jo lahko nazaj ljubim, da ji lahko vračam tisto, kar ona rabi od mene. Cikličen proces je. Vsekakor gre za nekakšno sinergijo, neko simbiozo najinih skrajnih polov.

Ljubim jo, ker verjame vame!

Najina jutra

Nisem jutranji človek. Moja jutra ponavadi sestojijo iz obžalovanja konca noči. Rad namreč spim podnevi in čujem ponoči. Jutra so ponavadi bridek znanilec konca noči. Vendar ne ob njej.

Kako so najina jutra lepa, vam ne bi znal povedati pa če bi se še tako močno trudil. Preprosto čudovita so.

Tisti vonj, ki me prebudi. Ko vem, da sem noč preživel ob ljubezni svojih sanj. Jutra mi dajejo največ zaupanja v naju. Ker zjutraj najbolj trdno in neomajno vem, da bom z njo do konca dni srečen.

Vsako jutro je novo, drugačno, a vedno tako znano, domače. Tisti občutek, ko veš, da lahko v katerem koli trenutku sežeš s svojo roko čez njeno telo in jo stisneš k sebi. Tista varnost, ki se zjutraj sama od sebe generira.

Vsi ti občutki mi dajejo moč, da lahko preživim preostanek dneva. Njena prisotnost lahko polepša celo ponedeljke!

Moja muza

Ko sem še hodil v srednjo šolo, sem bil poln neke najstniške inspiracije. Pesmi in glasbo sem ustvarjal s svetlobno hitrostjo. Imel sem vizije, sanje, naivnost. Požvižgal sem se na to, da nisem nič od tega zares obvladal. Ustvarjal sem zase... in za tiste, ki so me bili pripravljeni poslušati.

Potem pa je moja kreativnost nekako umrla. Umaknila se je drugim željam. Tudi, če sem si res želel, sem le s težko muko uglasbil kakšen komad. Moja kreativnost je prešla s svetlobne na polžjo hitrost.

Vendar, globoko v sebi sem čutil, da moja kreativna žilica ni zamrla. Vedel sem, da sem imel to v sebi. Preprosto, ni se mi dalo več. Nisem videl smisla, razloga za vlaganje svoje energije v ustvarjalno plat mojega življenja. Nisem obžaloval te nekreativnosti. Ni se mi kolcalo po starih časih. Preprosto, nisem si želel tistega življenja.

Potem sem spoznal tebe. Kako hitro sem te zvlekel na kavico, kako se mi je kar naenkrat mudilo doživeti celo večnost s teboj. No, in, ko sem prišel domov z najinega prvega zmenka, sem začutil neko čudno slo. Nekaj me je žgečkalo v srcu in kolesje v glavi se je spet začelo premikati v ritmu melodije sveta.

Usedel sem se za mizo, zagrabil svojo zvesto kitaro, ki je leta čakala na tisti trenutek, in zaigral. Skladba se je pisala kar sama. Roke so tolkle po tipkovnici, trzalica drsela po strunah, vse samo v želji, da popišem tisti neverjetni občutek... da pokažem svetu, da zapojem svetu, da sem se zaljubil. Pisal sem ga šele pozno ponoči, zato ga do naslednjega jutra niti nisem slišal v pravi obliki. Šele zjutraj sem ga lahko na glas zaigral.

Komad ni bil ne vem kaj. Pa ne zato, ker me ne bi dovolj inspirirala, ampak preprosto zato, ker se mi je tako hudičevo mudilo zliti svoje misli na papir. Še danes stoji na mojem blogu, čakajoč, da kdo odpihne prah z njega. Ne igram ga namreč velikokrat.

Pa ne zato, ker bi izražal kakšne napačne misli, ker bi bil lažen, neiskren. Ne, nikakor ne. Še vedno je vse, kar sem v njem zapisal, popolnoma res. Ne igram ga pogosto zgolj zato, ker si me odkar sva skupaj, navdihnila za toliko drugih skladb, toliko drugih tekstov, da zanj preprosto zmanjkuje prostora.

Na začetku je trajalo nadaljnjega pol leta, da sem naredil novo skladbo. Potem nekaj mesecev. Potem pa čedalje pogosteje. Kar od nikoder se pojavljajo. Ampak vedno je vzorec enak. Po kakšnem posebno ljubečem trenutku, ko mislim na naju, se v meni pojavi neka močna ideja, ki mi ne pusti spati. Vsakič je pozna ura, in vsakič moram skladbo igrati potihoma ter potem cel naslednji dan trpeti, preden lahko slišim, kaj sem ustvaril.

Torej, kaj sem hotel napisati. Predvsem bi se ti rad zahvalil. Hvala za inspiracijo. Hvala za to, da si v meni zbudila nekaj, kar je očitno čakalo samo nate. Ker šele zate sem postal dober. Edino ti si lahko bila tako močna gonilna sila, ljubezenska črta.

Zate pojem, zate pišem...

Njim, ki nam lepšajo dni!

Kot moški sem se na ta svet rodil z zelo jasno nalogo. Lahko bi reklo kar misijo. Kot moški je moja naloga, želja in resnično veselje, da osrečujem ženske svojega življenja.

Veliko moških je takšnih, ki niso v sozvočju s to naravno željo po čaščenju ženskam. Vsi se z njo rodimo, a v marsikaterem moškem se razvname plamen zamer. Misli si, zakaj bi pa jaz moral častiti njih. Kaj so pa tako posebne? Mene nihče ne časti!

Takšni moški živijo v zmoti. Poleg tega, da je naša naloga ugajati ženskam naših src, imamo moški tudi eno drugo, pogosto zelo nadležno lastnost. Mislimo centralizirano.

Da malo pojasnim to mojo zadnjo misel. Kaj imajo moški in ženske skupnega?

Kar vzemite si čas za premislek...

Ne veste? Oboji mislijo predvsem na to, kako zadovoljiti moškega. Ženskam je najbrž to popolnoma znano, medtem ko moški, če kateri to slučajno berejo, samo začudeno gledajo. Dejstvo je, da smo, kot moški zelo centralistično razmišljajoča bitja. Ne pravim, da je s tem kaj narobe. Takšni pač smo, da se lahko konstantno dokazujemo sebi in drugim. Vendar zaradi tega hitro lahko pozabimo, kako zelo se ženske trudijo, da bi nam ugodile. Da bi bili srečni.

Ženske so ustvarjalke. Vse v njihovem življenju je prepleteno z neko močno življenjsko energijo, ki jo popolnoma nesebično dajejo v svet. Ženske ustvarjajo red tam kjer je še prej bil kaos. Ženske ustvarjajo smisel tam, kjer ga še sekundo prej ni bilo. Okrašujejo stanovanja, dekorirajo prostor, pletejo močna in globoka prijateljstva, ki temeljijo na čustvih. Celo življenje ustvarjajo.

Kaj pa moški? A smo res samo sluge našim ženskam? A smo res zgolj kmeti na šahovnici, nepomembni pripadniki človeštva? Nikakor ne. Ampak, moramo si priznati, da vse stvari, ki jih počnemo v življenju, od študija, službe, uspehov v športu, do raznoraznih nenavadnih 'tipično fantovskih' podvigov... da vse to počnemo zaradi njih!

Zaradi naših žensk, ki dajejo smisel življenju. Samo pomislite! A bi moški zaradi česa drugega, kot zaradi ženske, šel sredi noči, v dežu, peš, preko mesta v trgovino po njeno najljubšo jakno, ki jo je slučajno pozabila tam? Bi zaradi koga drugega, čakal v vrsti ure in ure, da bi dobil tisto rožo, ki si jo tako zelo želi. Hudiča, poznam nekoga, ki je svojo prvo plačo, po polletni brezposelnosti, zapravil skoraj v celoti za darilo za puncin rojstni dan.

So to neumne geste? Otročje in nepotrebne? V večini primerov najbrž ja. Ampak, samo ženske nam znate tako hudo prizadeti možgansko skorjo, da postanemo takšni bebčki.

In ženske, še nekaj. Če vaš moški ni takšen. Če slučajno po nekem čudnem naključju niste v zvezi z nekom, ki vam izkazuje ljubezen in popolno spoštovanje, odidite takoj! Takoj! Ker, popolno občudovanje in spoštovanje in najmanj, kar si zaslužite za svoj obstoj. Jaz vem, da svoji Edini izkazujem vse to. In lahko samo upam, da je vsaj za tisto minuto, ko to bere, to dovolj. Kajti že naslednjo minuto si zasluži veliko več!

Ljubim te, draga moja!

Najin čas

Precej vode je že preteklo med nama. Bili so vzponi in bili so padci. Gledala si me, kako sem lezel dol po družbeni lestvici in kako prilezel nazaj ven. Vedno si mi stala ob strani. Lahko sem računal na tvojo podporo. Na tvoje sočutje.

Koliko časa je že preteklo? Je pomembno? Nikakor ne. Važno je le, da živiva za včeraj, danes in jutri.

Lepo je imeti skupne spomine. Se ozirati v preteklost na vse najine lepe dogodivščine, in še enkrat podoživljati srečo tistih trenutkov v času. Prav tako je dobro, da se lahko ozreva nazaj spominjajoč se slabih trenutkov. In skupaj z njimi še enkrat ponoviva razodetje, ki nama ga je takrat prineslo. Se naučiva iz lastnih napak. Lepa je najina skupna preteklost. Čudovita je.

A živiva v sedanjosti. In moram reči, da me polni s srečo, ljubeznijo. Trenutek v katerem zdajle dihava je sanjski. Kot, da bi se ponovno rodila. Vse je sveže. Polno neke gotovosti, da je tukaj in zdaj najin čas. Najino vesolje, ki ga skupaj raziskujeva, ter v enotnem koraku delava odtise v pesku časa. In se ozirava v daljavo.

Tam, kjer je najina skupna prihodnost. Tam, kjer sva si ustvarila skupen kontinuum prostor-časa, kjer je vse najino. Kjer skupaj polagava mejne kamne, ki določajo najino majhno oazo. Prihodnost, v kateri skupaj predajava najino modrost naprej. Kjer skrbiva za najin mali svet, ker je samo najin. Prihodnost, kjer sva ustvarila družino, ki nama lepša življenje.

Rad pogledam naprej. Po naravi sem takšen, da že od nekdaj gledam stvari, ne takšne, kot so bile, in ne takšne, kot so, ampak predvsem takšne, kot bodo nekoč šele postale.

Včasih, ko te pogledam v oči, lahko brez težav vidim, kakšna boš bila, ko boš vsa siva in zgubana še vedno trdno v mojem objemu. In veš kaj? Lep bo ta čas. Ko te bom ljubil na načine, ki jih danes še niti ne poznam. Ko bo najina ljubezen, pa če si je še tako težko predstavljati kaj takega, lepša, boljša, močnejša.

Ljubim najin skupen čas in ljubim tebe, ki ga deliš z menoj.

komunikacija

Ne vem. Lahko, da si samo domišljam. Ampak dobil sem občutek, kot da sva začela resnično poslušati drug drugega. Kot da se resnično oba trudiva razumeti. Saj sva že prej skušala. Ampak, občutek imam, kot da sva stopila na nek nov nivo komunikacije. Kjer razumeva, da sva nepopolna.

To je vse, kar sem želel povedati. Samo toliko, da bo zabeleženo v spletu, da sva ta vikend dosegla nekaj več...

ko je ni

Nič sem, ko je ni. Ne obstajam. Ne pomenim. Ne pozna se odtis mojega stopala v pesku časa, ko nje ni.

Ko sem sam, imam občutek, kot da del mojega lastnega telesa, del moje lastne osebnosti tava nekje drugje. Kot, da sem zlomljen, zdrobljen na koščke, ko je ni.

Lahko živim, lahko diham, jem, hodim, se celo smejim. A vse ima nek prazen, kovinski zven. Kot, da bi stal sredi ogromne dvorane, kjer se vsak moj glas, vsak moj vdih vrne nazaj in me udari v obraz z neko neznatno praznostjo. Ko je ni, sem prazen.

Živel sem brez nje. Od mojega megalomanskega prihoda na ta svet sem živel brez nje. In nisem opazil praznine po kateri sem hodil. Samo ob res tihih večerih, ko sem bil sam s svojimi mislimi, sem lahko začutil, da nekaj manjka. To, da je ni. Pa nisem niti vedel, kdo je Ona. Nisem si znal pomagati. Utapljal sem ta grozen občutek praznine tako, da sem okoli sebe gradil krog prijateljev, da sem večere, raje kot sam, preživljal v družbi drugih. Taval sem po svetu, se večkrat ustavil pri dekletu ali dveh, da sem si dokazal, da sem še vedno prazen.

Ko sem jo spoznal, sem se zasvojil. Kajti, takoj je uspela zapolniti to praznino. Takoj sem bil cel.

Zdaj vem, da sem bil cel že ves čas. Da nje ne potrebujem za življenje. Da nisem odvisen od nje, da bi lahko živel, kakor tudi ona ni odvisna od mene. Ampak ta ugotovitev mi samo omogoča, da jo ljubim še bolj. Ker ona ne zapolnjuje praznine v mojem srcu, ampak sva skupaj uspela ustvariti novo dimenzijo, kjer sva eno.

Počasi pozabljam na tisto praznino, ki je živela samo v moji glavi. To je pravljična zgodba, ki vodi zgolj v propad. Ljubezen je drugačna. Boljša. Zahtevnejša in elegantnejša. Ljubezen ni klišé. Midva nisva klišé.

Geografske pozicije nimajo ničesar opraviti z mojo ljubeznijo. Ona je vedno tu.

divja želja

Soba je tiha. Zunaj nje ni ničesar, le večna praznina. Tišina naju obdaja, ko sva zaprta v tem najinem majhnem raju na zemlji. In tako te pogledam z roba postelje, kako ležiš na boku. Opazujem tvoje čudovite boke, ki se klanjajo naravi, ki te je uspela ustvariti v tako čarobni, mamljivi obliki.

Z očmi se sprehajam po tvojem telesu. Igram se. V glavi si pletem tisoč in en scenarij, kako se bodo končali ti na skrivaj ukradeni pogledi tvojih krivulj. Predajam se želji po tvojem telesu. Da te začutim. Da ti začutiš mene. Moje telo. Moje meso. Mojo vročo kri...

V nosnice se prikrade omamen vonj tvojega razvnetega telesa. Čutim tvojo željo po divjih krikih in po tem, da bi ga začutila, kako te prebada. Vonj mi izdaja vse. Navzven si hladna. Utrujena. Odtujena. Vendar jaz vem, kako močno si želiš, da si te vzamem tukaj in zdaj. Vidim tvojo divjo žival, kako si nemočna prizadeva, da bi se iztrgala spon tvojega telesa in me živega požrla.

Tišina je okoli naju. In vse kar jo prekinja je tvoje dihanje, ki postaja čedalje globlje. Ne dotikam se tvojega telesa, ne hropem nad njim, ne gledam te v oči, da bi ti sporočal svojo slo. A vendar, nekako čutiš, da te požiram z očmi. Da sem v svoji glavi uspel že tisočkrat odplesati najin ples. In tvoji vdihi postajajo čedalje bolj sunkoviti, čedalje bolj napeti, kot bi hotela pokazati, kaj točno želiš od mene. Izdihi pa grejejo tvojo blazino na kateri ležiš, jo vlažijo, prevleka divje plapola ob njih, kot, da bi hotela razmakniti cel svet, da bi bilo še kaj prostora za vročino, ki te čedalje bolj divje obdaja.

Tišino režeš na tanke koščke. V obupu hlastaš za kisikom, ki beži stran od tvojega razgretega telesa. Izdajaš svoje misli s svojimi vzdihljaji. Nočeš, da vem... A vseeno noro želiš, da bi vedel... in vem.

Telo ti razganja od razvnetega razbijanja tvojega srca. Pripravljaš se na najin ples. Ritmika tvoje srčne mišice samo še dodatno razvnema ogenj v tvojem telesu. V glavi se ti meša od občutkov. Od želje. Od divje, nezadušene sle po meni. Po mojem telesu. Po najinem norem živalskem plesu.

Čakaš, da te vzamem zase. Da te podredim svoji volji. Da zlomim tvoj šibek upor. Da te primem v svoje roke, strgam tvoje okove in pogasim tvoj nemiren ogenj.

...!

Kar naenkrat planim nadte, te priklenem na posteljo s svojimi rokami in si te vzamem, kot si te še nisem vzel nikoli. In ti jočeš od sreče in norosti, ki se je pravkar sprostila v tvojem telesu. Drhtiš v mojem naročju. Hlipaš ob sunkih mojega telesa ob tvoje. Zakaj ustvarjena sva bila, da zapleševa ta najin ples, ki se nikoli ne konča, vedno samo začenja.

In tišina utihne v zameno za vesoljske krike najine divje ljubezni...

ena ženska

Obstaja eno prijetno, nagajivo bitje v mojem življenju. Ne morem vam povedati imena ali je vizualno opisati. Lahko pa rečem, da je res nekaj posebnega. Od prvega trenutka sem to vedel.

Sovražim pocukrano romantiko, ki je sama sebi namen. Ampak določene stvari so pač spontano romantične. In trenutek, ko sem jo spoznal je bil takšen.

Kako hitro in kako divje sem padel v ta najin skupen razburljiv prepad, ki mu praviva ljubezen.

Ena je, ja. Takšna, ob kateri mi vedno zaigra srce. Ena, ki je drugačna. Posebna. Moja.

Če bi moral od vseh stvari, vseh občutkov, ki jih v meni povzroča njena prisotnost, izbrati eno samo stvar... Točno vem, kaj bi to bilo. Tisto popolno prepričanje, vem, da veste o katerem govorim, da je to edina oseba, s katero bi lahko presedel večnost v popolnem molku in se še vedno skrajno neizmerno zabaval.

Ona je moja družba, moja opora, moja sorodna duša...

dotik v viharju

Vozila sva se proti metropoli. Kot vedno v neki hudi in neumni debati, ki se kar ni hotela končati. Zunaj najinega majhnega sveta je ob vetrobransko steklo udarjal snežni vihar. Avtomobili so divjali mimo naju, brisalci so poplesavali ob najhitrejšem ritmu... Midva pa ujeta v najin mehurček, kjer nama nihče nič ne more.

Sčasoma je najin pogovor utihnil. Osredotočil sem se na cesto. Pločevina je divjala mimo mojega ozkega pogleda. Razmišljal sem o naslednjih dneh. Načrtoval sem stvari čez teden. Razmišljal o popolnih nepomembnostih.

Nato sem se za kratek čas predramil iz svojega sveta in pogledal proti njej, ki je sedela poleg mene in molče strmela v praznino pred nama. Iztegnil sem desnico in se je dotaknil. Z roko sem šel ob njenem licu. Nagnila je glavo, tako da sem prijetno podrgnil obnjo s svojimi prsti.

Nato sem spet odšel v svoj svet.

Po kratki tišini je rekla: "Ko me takole pobožaš, vem, da si še vedno tukaj, z mano."

Ko je izrekla te čudovite besede sem kar naenkrat s popolno gotovostjo vedel, da se peljeva v pravo smer.

z njo

Takrat je svet čudovit. Kakor narejen za najini duši, da se lahko prepletata v čudovitem prvinskem plesu. Njena energija napaja moj izsušen bazen. Iz kaosa ustvarja red. Vse je lepše, ko sem z njo.

Svet ima smisel. Razlog za obstoj. Preprosta elegantnost mi lepša vsak trenutek dneva. Kakor, da bi s svojimi mislimi zaobjemala vso stvarstvo in ga pretalila v čisto milino.

Najini skupni dnevi so hrana za moj lačen um.

Ne delam si utvar. Neumna zaljubljenost, kjer si človek domišlja, da ne more živeti brez druge osebe, je preveč enostavna, da bi sploh znala opisati stanje mojega duha. Seveda bi lahko živel brez nje. Ampak, a bi bilo to sploh še življenje, v katerem bi bilo vredno sprejemati kisik v svoja pljuča?

Svet bi bil siv, brez nihanj, brez vznemirjenja. Nisem se rodil, ko sem jo srečal. Živel sem tudi prej. Poznal sem srečo, žalost, vznemirjenje, norost... Vse to sem poznal že pred njo. Vendar je bilo življenje, kljub temu, da sem si takrat domišljal, da je dobro, v primeri s trenutnim stanjem dolgočasno, nezanimivo.

Zdaj, ko sem okusil skupno nočem več samote. Korak stran od trenutnega bi bil korak proti norosti.

Pa čeprav, nor sem tudi zdaj. Nor na njo! Poneumljen od ljubezni, ki me prežema. Raztreseno vznemirjen, zazrt v najino skupno življenjsko črto.

Ko sem z njo, živim...

njena sreča

Pravkar me je zadelo. Kot strela z jasnega. Njena sreča mi pomeni več od moje. Pa ni nov občutek. Zelo star je. Kot, da bi se sprehajal po moji glavi že odkar jo poznam. Vendar se je prvič tako zares iskreno in nepopustljivo prikazal na površju.

Vedno sem razmišljal v njeno dobro. No, tu in tam sem se spozabil. Žal je pač moja osebnostna hiba ravno sebičnost. Veliko sem že delal na njej, a še več bom moral.

Ampak, ni to tisto, o čemer sem hotel pisati.

Zdaj čutim ta občutek. Predajam se mu. Ni ga koščka mojega bistva, ki bi se še vedno upiral temu močnemu toku. Plavam z njim. Veselim se.

Tak dober občutek je. Pravilen. Kot, da se prepuščam nečemu boljšemu. Kot, da sem ves čas ukrivljal pravila fizike, in se jim zdaj končno pokoravam.

Zanjo bi storil vse. Vse za njeno srečo. Mogoče ona ni opazila te moje transformacije. Kdo ve?
 Ampak zagotovo pa ni pomembno ali je opazila ali ne. Važno, da jaz vem. Da zdaj končno razumem.

Vojak njenega srca sem. Podložnik njenega čudovitega uma. Suženj njenega telesa. Kralj njene sreče...

drugačen

Rekla je, da sem bil tokrat drugačen. Odtujen. Kot, da mi je bilo vseeno. Kot, da sem se naveličal, zdaj ko jo imam.

Zabolelo je. Močno je zabolelo. Kako sem ji hotel povedati, da to ni res. Da sem daleč od tega, da mi ne bi bilo mar. A nisem mogel. Nobena beseda ni šla iz ust. Skušal sem ji pojasniti, zakaj ne morem povedati. Tudi to ni šlo. Preveč bi se zdelo kot izgovor, kot izogibanje temi.

Cel teden sem premišljeval, kako naj presežem prejšnji vikend. Kako naj tokrat uspem pričarati enako čarobnost, a hkrati dajem občutek, da sva prešla v umirjene vode? Kako naj ostanem dovolj močan? Kako naj jo razveselim?

Da sem bil odtujen? Nisem mogel razumeti, kaj je s tem mislila. Glodal sem in glodal. Skušal dognati, kaj je hotela povedati.

Prav je imela. Bil sem izgubljen v svojih mislih. Pozabil sem na dejstvo, da sva že skupaj, in tako še vedno počel isto, kar sem počel čez teden. Mislil o naju dveh. O tem, kaj bova naredila. Ukvarjal sem se s samimi dogodki. Z najinim vikendom, kljub temu, da se je že dogajal, in bi moral biti tam v trenutku.

Poleg tega sem razmišljal o tisoč in eni stvari v svojem življenju. Od glasbe, društva, službe in vse tja do družine, avta in financ.

In ko sem tako sedel tam na postelji in skušal priti do nekega koherentnega zaključka, me je vsakič znova udarilo. Nikoli je ne bom uspel pomiriti. Vedno bo dvom. Vedno bo še ena dodatna malenkost, en dodaten razlog za sum. Ena narobe razumljena reakcija.

Ubupan in dotolčen sem sedel. Vedel sem, da si narobe razlaga tudi to reakcijo. Vendar sem bil nemočen. Nisem ji znal povedati. Nisem znal odpreti ust.

Šele na poti domov sem ugotovil, zakaj je šel celoten vikend tako hudičevo narobe. Všeč ji je bil prejšnji vikend, ker sem ji bil stoodstotno posvečen. Tokrat sem bil veliko bolj odtujen, kot prejšnjič. Oziroma, vsaj ona je tako videla. Resnica je malo drugačna.

Nisem bil tokrat bolj odtujen. Prejšnjič sem bil bolj fokusiran nanjo. Pa ne pravim, da je bilo s tem kaj narobe. Še vedno se ji morem bolj posvečati kot včasih. Prav je tako. Ampak vseeno, prejšnji vikend je bil bolj izjema. Toliko energije, kot sem prejšnji vikend vložil v najin odnos, ne morem konstantno posvečati. Ker sem bil dejansko ves prejšnji teden osredotočen samo na njo.

Vendar moški ne znamo funkcionirati na tak način. Preprosto preveč enosledni smo, premalo večopravilni, da bi lahko, brez posledic v drugih segmentih našega življenja, posvečali toliko pozornosti eni sami stvari, na vsakodnevni ravni.

Če bi ves čas toliko energije posvečal najinemu odnosu, kot sem je prejšnji vikend in dneve pred njim, ne bi imel nič od ostalega življenja. Vsa ostala področja so bila namreč ves ta čas v popolnem razsulu. V službi nisem naredil nič, doma nisem mogel biti, zunaj sem preživljal čas ob pijači, da sem vsaj za nekaj uric umiril svoje misli.

Če bi ves čas bil tako fokusiran, bi bil karakterno zelo šibek. V poskusu zadovoljevanja njene potrebe po tem, da se počuti ljubljena, bi izgubil vse značilnosti svoje osebnosti, ki jo v osnovi sploh privlačijo k meni. Če bi vso svojo pozornost posvečal samo njej, bi bil na vseh drugih področjih svojega življenja prešibek.

Tukaj smo si moški in ženske zelo različni. Jaz ne morem ves čas misliti samo na njo. Vem, da to ženskim ušesom zveni zelo bizarno in neljubeče. Ampak ni. Daleč je od tega. Težko je pač razložiti. Seveda vse skupaj govorim samo na podlagi opažanj. Vidim, kako se ženske obnašate do svojih ljubih. Ves čas ste z mislimi tudi pri njih. Kljub temu, da se učite, hodite v službo, skrbite za otroke, kuhate, vozite, planirate žensko zabavo, karkoli pač, ves čas mislite tudi na vse okoli vas, ki jih ljubite.

Jaz se lahko samo čudim tej vrlini in se klanjam, ker sam tega nikoli ne bi bil zmožen. Pa ne, da ne ljubim. Samo ljubim na popolnoma drugačen način. Zelo težko mi je fokusirati ves svoj um za 24 ur na eno samo zadevo, hkrati pa potem početi še kaj drugega. To sem že skušal pojasniti v objavi Ko me ni, vendar brez pravega uspeha, se bojim.

Lahko samo upam, da mi vsaj ne bo zamerila te popolnoma normalne moške hibe, s katero bom žal moral živeti do konca svojih dni.

Lahko samo obljubim, da se bom bolj potrudil, da se ne bo zgodilo spet tako kot se je tokrat, ko sva se sprehajala po ulici, pa sem bil tako zatopljen v svoje misli, da sploh nisem opazil njenih poskusov vzpostavitve nekega daljšega pogovora. Ko mi je to omenila, sem bil popolnoma presenečen, ker se resnično nisem zavedal svojega početja.

Proti koncu dneva sem se močno trudil, da ji pokažem, da nisem bil z mislimi drugje zato, ker bi mi bilo dolgčas zdaj, ko je konec lova (česar v resnici ni. Tega nikoli ni konec. To je tisto, kar me tako poživlja pri naju dveh. Ta večni lov. Nikoli ne bo čisto moja, nikoli ne bo pobegnila. Uživam v tem).

Še vedno jo ljubim. Še vedno jo častim. Vsako minuto bolj, ne pa vsako minuto manj. Včasih pač preprosto pozabiš, da druga oseba ne zna brati tvojih misli...

Ljubim te!

v različnih realnostih

Zelo se trudim. Želim, da me razume. Ampak včasih je pretežko. Včasih preprosto ne morem nič reči. Pričakuje odgovor od mene. Gleda me. Čaka. Čutim jo na svojem hrbtu. Ampak ne morem. Nisem še pripravljen. Rad bi, a preprosto ne gre. Ne morem se še v živo razgaliti pred njo. Ne vem, če se bom sploh lahko kdaj v celoti. Ji povedal vse svoje misli. Ne gre. Počutil bi se preveč ranljivega. Preveč razgaljenega. Golega.

Zato ji pišem tukaj. Tukaj nihče ne ve, kdo sem. Nikomur mi ni treba pogledati v obraz in priznati, da sem to jaz. Da sem, kljub svoji trdi zunanjosti zares tako šibek. Tako navaden, kot vsi ostali. Ona prebere in razume. In mi ni treba razgaliti svojih misli v živo. Sem lahko v živo potem močan za njo. Ker ne morem drugače. Ker nočem drugače. To sem jaz. Vem, da ne bo nikoli razumela tega. Še sam ne razumem. Vem pa, da ni nič narobe s tem.

Moram biti močan za njo. Če sem razgaljen, odprt kot knjiga, ranljiv, potem ne morem biti močan.

To, kar zdaj počnem, pišem svoje misli, to je največ, kar lahko storim. In tako vem, da sem ji pojasnil, da sem ji povedal tisto kar je hotela slišati. Samo izognil sem se neverjetni muki, da bi to moral storiti v živo.

Tako sva oba delno zadovoljna. Ker oba hočeva skrajnosti. Moj svet bi bil ta, kjer bi si lahko brala misli, in ne bi bilo potrebne nobene spregovorjene besede. Njen svet pa ta, kjer bi oba o svojih mislih, željah, strahovih, govorila. Se o njih neprestano pogovarjala in skozi pogovor skupaj reševala. Oba svetova ne moreta obstajati istočasno. Noben od naju tudi nima bolj prav kot drug. Preprosto različna sva si. Živiva v različnih svetovih. In tale blog naj bo most med njima.

Kajti več ne znam, ne morem in nočem.

In samo upam, da bo znala razumeti to, kot resničen trud, korak proti njej. Ne pa umikanje stran.

ljubezen

Ljubezen ne potrebuje denarja. Ne potrebuje belih jaht, črnih mercedesov, jakuzzijev in gala plesov. Ljubezen potrebuje samo dva, ki sta se pripravljena ljubiti.

Ljubezen ni neka nenadna emocija, hitro čustvo, ki tako kot pride tudi odide - hitro. Ljubezen je trajna.

Ljubimo lahko svet, svoje bližnje, svoj odsev v ogledalu. Vse to so instance ljubezni. Vendar je samo ena ljubezen tista prava. Močna, ponosna, nezlomljiva, a tako krhka.

Vsi ideali, ki jih slišimo o ljubezni, so lažni. Ljubezen ni nepremagljiva. Ljubezen ni nesmrtna. Ljubezen ni usojena.

Ljubezen živi v naših srcih, in kot takšna ima lahko tudi življenjsko dobo. Lahko se odločimo, in ji pokažemo hrbet. Lahko jo izdamo. Lahko jo ignoriramo leta in leta in bo slej ko prej nehala kričati. Z ljubeznijo lahko počnemo kakor se nam zaljubi.

Vendar, to ne pomeni, da je prav, kaj šele pametno, da z njo počnemo kakorkoli drugače, kot z ljubeznijo. Ljubezen je ultimativni paradoks. Ker jo moramo ljubiti, da ostane v nas.

Ljubezen je nekaj, kar prestane vse preizkuse, če smo ji pripravljeni slediti. Vendar, kot si ljudje včasih napačno razlagajo, nas ne vodi brez ovir. Vsaka ljubezen ima svoje preizkušnje. Svoje prepade. Svoja križišča, kjer lahko ubereš napačno pot. Vsaka ljubezen bo tu in tam spustila tvojo roko in hodila naprej brez tebe, potihoma upajoč, da ji slediš.

Ljubezen je dokončna oblika človeškega razvoja. Ljubezen je vse in nič hkrati.

Ljubezen je. Pri meni in pri tebi. In obljubim, da bom vedno sledil njenim napotkom.

Ljubim cel svet, a ljubim samo njo. Ljubim samo sebe, a tebe ljubim še bolj. Ljubim, ker sem nor. Ljubim, ker sem najbolj prisebna oseba na svetu.

Nisem zaljubljen. Jaz ljubim. Ljubim njo.

njena ljubezen

Težko je najti nekoga, ki se brez muke veseli s teboj. Nekoga, ki je brezpogojno srečen ob tvojih uspehih. Ki misli, čuti in diha skupaj v tvojem ritmu.

Ona mi daje oporo v vseh mojih podvigih. Me vzpodbuja in se skupaj z mano smeji, ko uspevam, ter jo skrbi celo bolj kot mene, kadar se srečam s težavami.

Njeno želja, da sem jaz srečen, je tako neizmerna, da ji kar težko vračam z enako mero. Težko se je kosati z nekom, ki tako neizmerno ljubi. Ampak se trudim. Zelo močno se trudim biti tako dobra opora njej, kot je ona meni.

Včasih se ustrašim, da mogoče nisem dovolj dober v tem. Da bo morda dobila občutek, da mi ni mar. Vendar mi je. Neizmerno!

Vse bi dal za njeno srečo. Ampak je težko to dovolj dobro pokazati, če se kosaš z mojstrom.

Lahko samo upam, da ve, kako zelo mi srce bije v njenem ritmu...

obožujem jo

Vse kar je Ona, je zame predmet oboževanja, čaščenja in razlog za neizmerno veselje. Vse kar počne, kar razmišlja, vse je zame nebeška milina.

Njen dotik je moja sreča. Njen nasmeh je moj razlog za dihanje. Njen navihan pogled je moje sonce, ki posveti v temnino mojega srca.

Ona je moja boginja in jaz jo častim!

njen um, njene misli

Obožujem njen um. Od nekdaj sem zelo spoštoval osebe, ki so bile umsko močnejše od večine. Ona je boginja v tem pogledu. Močna, inteligentna oseba, ki ji noben izziv ni prevelik.

Samo spoštovanje čutim do njenega intelekta. Včasih ji pozabim to povedati.

Vedno jo bom častil v tem pogledu. Zaradi tega vem, da lahko ob njej preživim večnost. Najini možgansko naporni pogovori so nekaj, kar izredno cenim.

Ponosen sem nanjo, kolikor se ponosen biti da...

ko me ni

Vedno jo nosim s seboj, ko me ni. Vem, da je njej to tako nerazumljivo, ker sem očitno v popolnoma drugem svetu, ko sem recimo s prijateljem na pijači. Pač, vidi se, da takrat ne mislim nanjo. In bom iskren. Res je.

Ampak, to ni nič napačnega. Moški smo pač takšni. Svoje misli predalčkamo. Ker ne moremo multitaskati pri ničemer drugem, tudi pri tej stvari ne moremo. Če hočemo peljati dober in kvaliteten pogovor s prijateljem, si ne moremo privoščiti misliti na svojo drago, saj bi se potem, nerodni v večopravilnosti, kot smo, še nekaj minut lovili, da ugotovimo, kje v pogovoru smo dejansko ostali.

..ampak, čeprav se takrat, ko sem zunaj s prijatelji, kar nekako osuši moja pozornost, sem vsekakor še vedno markiran. Njen sem. Zanjo diham.

Mogoče se res pred prijatelji delam močnejšega, bolj 'moškega', ker je pač tak naš protokol, ampak za to slabo izdelano masko se skriva pravi moški. Tisti, ki bo večen služabnik sreče svoje ženske.

Ljubim te, draga moja. Pa četudi navzven zgleda, kot da sem za nekaj ur odšel iz najine realnosti. Ljubim te, ker se vedno najraje vrnem nazaj k tebi. Kjer je vse tako prijetno, pravilno in ljubeče...

drget

Z roko sem se sprehajal po njenem telesu. S svojimi živčnimi končiči sem zaznaval njeno razgreto telo, kako se vdaja mojim nežnim dotikom. Vonjal sem njene mamljivo telo, kako se pripravlja na čustveno, telesno in električno nabito potovanje po čudovitem slapu ekstaze. Njena kože je imela nek poseben lesk. Kot, da bi mi rada z vsakim kotičkom svojega mamljivega telesa sporočila, da si me želi.

Žar v njenih očeh je izdajal neizmerno slo, željo po bolj močnih, bolj živalskih dotikih. Nežno sem ji šepnil na uho, kako zelo si jo želim. Kako me omamlja s svojo ženstvenostjo. Da se mi mrači um od želje po njenem toplem, mehkem telesu.

Poljubil sem jo. To ni bila igra, a je hkrati bila. To je bil nek prastari ples emocij, hormonov in živalsko primarnega poželenja. Najina jezika sta se prepletala, kot bi hotela vnaprej z njima odigrati igro, ki jo bova nadaljevala s celoto najinih teles.

Z rokami sem jo zagrabil, jo stisnil, kot da bi jo najraje zdrobil na koščke in hkrati pobožal, kot pobožaš najnežnejšo rožo na tem svetu. Vse je bilo v enem. Strast, nežnost, divji pogledi, močna čustva... vse, kot da je prvič in zadnjič.

Slekel sem jo. Ležala je pred mano, gola. Šibka, ranljiva, moja. Hotel sem ji povedati, kako zelo jo ljubim. Koliko mi pomeni. Poljubljal sem, kjer koli so moje ustnice padle. Divje sem jo objemal. Ji dajal vedeti, da živim samo za njo.

Hotel sem, da začuti mojo energijo. Hotel sem začutiti njeno. Hotel sem jo okusiti. Premešati njene divje sokove z mojimi usti. Prepustil sem se želji po njeni sladki sredici... in jo poljubljal.

peljal sem jo do vrhunca in nazaj. Trajalo je ure, minute, stoletja, tisočinke. Vsakič znova in znova sem jo popeljal do vrha in se z njo zopet sprehodil nazaj.

Drhtela je v mojih rokah. Znova in znova. Ni vedela, ali ima dovolj, ali ne. Pokazal sem ji, da še zdaleč nisem dosegel tistega, kar sem hotel. Nisem ji še uspel pokazati, kako močna so moja čustva do nje. Tako sem se vračal nazaj k njeni sladki sredici znova in znova. Izsesal sem vso življenje iz njenega telesa. Iskre so preskakovale. Nad nama se je nabirala energija tisočletij starih živalskih ritualov. Poljubljal sem jo, kot da jo zadnjič.

Ko sem iz nje izsesal zadnjo kapljico energije, sem se vrnil k njenim ustnicam. Poljubljal sem jo, jo dražil z njim, ga ponujal, a hitro jemal nazaj. Morala me je prositi. Vedel sem, da tu prestopam vse meje politične korektnosti. Da hodim po stopinjah šovinizma. Vendar, vedel sem tudi nekaj. Da bo samo tako zares cenila, kar bo prejela.

Vsa omotična, željna njega, me je gledala v oči. Skoraj solzne so bile od naslade. Od animalistične strasti. Želje po njem. Da jo zapolni, da ji da smisel. Da jo zlorabi...

Kako popoln je bil trenutek, ko sem ji ga končno dal. Ko sem se zapeljal v njeno telo. Ko sva se zlila v eno. Noben glas, noben živalski krik ni uspel opisati popolnosti tega trenutka. Kako sem si jo takrat želel!

Spremenil sem se v žival, ki napada svoj plen, hkrati pa z njo lebdel nekje visoko nad vsem stvarstvom. Bila sva eno, bila sva nič... Bila sva vse!

nasmeh

Njen nasmeh je naravnost čudovit. Ko jo slišim, kako se v sosednji sobi hihita, mi kar zaropoče v prsih od množice dobrih občutkov. Nič ni bolj čudovitega, bolj zadovoljujočega, od vedenja, da si uspešno osrečil svojo ljubljeno osebo.

Okužila me je s svojim smehom. Ne samo mene. Vse, ki jo poznajo. Tako iskren je, tako čudovito naraven.

Kako hitro lahko zbledi njen nasmešek. Kar naenkrat, zaradi napačne besede, napačnega zaporedja dogodkov, napačnih vremenskih razmer, lahko odide tako hitro, kot je prišel. In takrat se počutiš, kot bi ti nekdo iztrgal ključen del tvojega bitja. Kot da je odšlo tisto, zaradi česar se splača dihati.

Najlepši je smeh, ki ga sprožijo malenkosti. Kakšna zabavna gesta, komentar, zanimivo naključje... Včasih je dovolj nekaj popolnoma majhnega in nepomembnega, da spoznaš, kako srečen si lahko, da si v prisotnosti takšne čudovite osebnosti.

Moški včasih pozabimo na te male dobrote. Pa ne bom rekel, da ne pozabimo. Ampak, pozabimo omeniti. Pozabimo biti hvaležni zanje. No, vsaj pri meni je bilo tako.

Zaupanje čustev

Nisem vedel, da ji lahko toliko zaupam. Vedno sem vse skupaj jemal z majhno rezervo. Včasih, še posebej, če me je kaj pošteno mučilo, ji nisem tega povedal. Nisem se bil pripravljen razgaliti pred njo.

Prepričan sem bil z vsem svojim bitjem, da je bolje za najino zvezo, če se pretvarjam, da sem neskončno močan. Sicer sem še vedno prepričan, da ni ravno dobrodošlo, da bi se moški kar za vsako malenkost šli jokat k svojim ženskam. Ampak, ko so stvari zares resne, je prav, da ji povem. Kadar me kakšna posebna težava muči. Kadar ji povem, vidim, da je zelo vesela, da sem ji povedal. Tudi če mi ne zna pomagati. Vsaj z menoj lahko trpi ob tisti nerešljivi situaciji, ki me žre.

Kolikokrat se tudi neizmerno muči, da bi rešila težavo. Samo zame. Takrat čutim, da je njena ljubezen resnično vreča brez dna.

Kako jo ljubim zaradi te njene želje po skupnem reševanju težav.

Trpim

... če ona trpi. Včeraj, ko sva ležala skupaj, mi je povedala, da jo v srcu še vedno nekaj hudo stiska. Točno sem vedel, kaj je imela v mislih. Kaj vse sem ji hotel povedati v tistem trenutku, a nisem znal.

Ne morem spregovoriti v takšnih situacijah. Ne vem zakaj je nam, moškim, tako težko doseči takšno emocionalno iskrenost, kot jo zmorejo ženske.

Hotel sem ji reči, da me boli, ko vidim, kako zelo sem jo prizadel. Kako zelo sem naju porinil na rob obstoja. Da mi srce vleče narazen ob sami misli, da sem jaz, ki bi ji ne želel ukriviti enega samega lasu, odgovoren za največjo bolečino, ki jo lahko doživi oseba, ki ljubi.

Namesto, da bi ji vse to povedal, sem umaknil pogled in upal, da razume. Da ve, kako zelo mi je žal. Da ve, kako ne bom nikdar več storil nič slabega tej čudoviti osebi.

Ponavadi pravijo, da ni poti nazaj. Da nikoli ne more biti več popolnega zaupanja. Ampak jaz mislim, da je tako samo zato, ker ponavadi ljudje prehitro obupajo. Jaz bom vztrajal. Do konca svojih dni si bom prizadeval za to, da mi bo ponovno zaupala tako brezpogojno, kot mi je prej.

Ponoči mi je napisala čudovito sporočilo, ki mi je dalo upanje za naprej. Najina ljubezen je premočna, da bi jo karkoli zares zamajalo. Vendar vedi, draga moja, da je nikoli tudi več ne bom zamajal...

čarobnost vsakdana

Mogoče navzven ni zgledal kot nek poseben vikend. Vendar je bil. Bil je naravnost fantastičen.

Mogoče nisva šla v Pariz. Mogoče nisva skočila s padalom. Mogoče sva res, če bi človek hotel biti ciničen, skoraj ves čas samo posedala v njenem študentskem domu. Vendar se je v ozadju skrivalo veliko več.

Prispel sem domov z enega najbolj romantično in emocionalno nabitih vsakdanov. Želim si, da bi lahko še trajalo. Da bi imela še več časa na razpolago. Da ne bi bil po spletu neumnih naključij prisiljen, da odidem.

Zakaj je bil čaroben vikend? Ker sem dobil potrditev glede tega, kako zelo si želim z njo preživeti vse nadaljne dni mojega nepomembnega življenja.

Zakaj je bil čaroben? Ker sva v pičlih 30 urah uspela doživeti praktično vse stvari, ki sem jih omenjal v prejšnjih objavah.

Zakaj je bil čaroben vikend, še vedno sprašujete?

Zato, ker sem ga preživel z njo...

njena kuha

Ko mi je prvič skuhala kosilo, sem vedel. Že samo njeno kuhanje bi me popolnoma dovolj očaralo, da bi si želel z njo preživeti večnost.
Rad jo gledam, kako kuha. Vidim, da mi rada nekaj skuha in jaz tudi z veseljem pojem. Zanjo bi še kumare jedel!
Zelo dobro kuha. Karkoli naredi je mojstrovina. Kot, da bi poznala neko globoko modrost, kako spremeniti naključno hrano v gurmansko pojedino.
Kot nekakšna alkimistka, ki spreminja predmetom pomen, okus in hkrati vanje zliva del svoje energije.
Obožujem jo, kadar jo vidim, da v nečem uživa... In sem vesel, da ji je to všeč. Zavedam se, da imam privilegij v tem pogledu...

lasje

Ko ji padajo cez oci, kadar je zatopljena v kakšno knjigo ali zvezek, vedno pomislim, kako zelo je lepa. In kako sem srečen, da sem lahko v prisotnosti takšne lepe ženske.

Zame je ona boginja...

njeno telo

obožujem njeno telo. Vedno sem in vedno bom. Zame je ona popolna zenska. Vse, kar sem si vedno zelel, ima.
Če samo pomislim na njene čudovite krivulje, postanem vzburjen. Njena koža, ko se je dotaknem... Ni je lepše, bolj čudovite stvari na tem svetu, kot njena gladka, mehka koža.
Od prvega dne sem si jo želel. In vedno si jo bom. Njena pika na prsih, njen popoln vrat, njeni cudoviti lasje...
Ob misli na najino meseno ljubezen se mi začne mešati od dobrih občutkov.
Njena ritka.... Kako je popolna. Narejena zame. Narejena zato, da se je jaz dotaknem. Kako me vzburi dotik njene ritke sredi noči. Včasih se zbudim iz spanca in takoj začutim, da sem si jo že zadnjo uro spanja želel...
Ko se je dotikam po vsem telesu, vedno čutim neko prijetno bolečino v prsih. Ko vem, da bova ponovno podoživljala vso najino ljubezen od prvega srečanja do tistega trenutka.
Kaj ji nisem nikoli povedal? Kot ženska se popolnoma tipično sekira za svojo postavo. Še toliko bolj, ker sem ji vedno pripovedoval o tem, kako pomemben del odnosa med moškim in žensko je, da moškega ženska privlači.
Pa sploh ne razume, kako zelo me ona privlači. In kako me vedno bo...
Ne morem več pisati, ker me ob samem razmišljanju o njenem telesu začenjajo objemati tako nori, intenzivni občutki, da ne morem več razmišljati.
Večno je moje čaščenje njenega telesa...

ko skupaj spiva

Na začetku sem imel neznosne težave s spanjem poleg nje. Nikakor se nisem mogel privaditi na prisotnost druge osebe poleg mene. Na živce mi je šla količina las, ki so mi silili v vsak kotiček glave. Na živce mi je šlo dejstvo, da se ne morem raztegniti. Čudno mi je bilo spati na boku. Vse je bilo narobe...
Skrbelo me je, da se ne bom nikoli navadil na najino skupno spanje. Da mi bo to večna muka. Z njo sem želel preživeti vse življenje in sem se bal, da bom moral skleniti kompromis in zavoljo zveze žrtvovati kvaliteten spanec.
Žarek upanja je posvetil šele, ko sem nehal razmišljati, kako vse skupaj moti mene, in spoznal, kakšne kompromise je morala sklepati ona, da sva lahko skupaj spala. Moje nenehno smrčanje, premetavanje po postelji, preozko ležišče, narejeno za eno osebo. Ko sem nekega dne spoznal, kakšne žrtve je pripravljena ona sprejeti, sem spoznal najbolj očitno dejstvo na svetu.
Da lahko marsikaj ukrenem okoli tega. Še vedno se spomnem popolnoma živo, kako sem iz celotne zadeve naredil cel projekt.
Kako sem vsako noč med tednom treniral, da sem se privajal na spanje na boku. Kako sem si čistil nos pred spanjem, v upanju, da bom s tem preprečil smrčanje. Kako sem eksperimentiral, kaj storiti s svojo roko, ki mi je bila vedno v napoto, ko sem skušal spati poleg nje.
Ko sem odstranil te ovire, sem kar naenkrat uvidel, kako elegantno, enostavno in domače je vse skupaj.
Kar naenkrat sem se začenjal zaljubljati v najino skupno spanje. Med tednom, ko sem spal sam, mi je nekaj manjkalo. Nekaj čudovitega. Manjkal mi je občutek njenih las ob mojem telesu. Manjkal mi je čudovit vonj njene kože. Manjkala mi je njena postava, ki se je tako prijetno skladala z mojo. Manjkali so mi njeni nočni vzdihljaji.
Začenjal sem razmišljati o najinem skupnem življenju nekoč v prihodnosti. Ker, kar naenkrat vec nisem videl nobenih ovir.
Že samo, ko pomislim na najine noči, me obda nek srečen občutek. Ko samo pomislim na njeno ritko, kako se stisne k meni, sem ves... Ne znam opisati občutkov. Ne gre samo za vzburjenje. Čeprav je res velik del vsega skupaj tudi to. Te najine nočne seanse.
Enkrat, ko sem se tako ponoči zbudil, in jo prav po živalsko vzel, sem pomislil, kako močno jo ljubim. Vem, da ve za kater občutek gre. Ker je bilo več od spolnega užitka. Več od prvinske sle po seksu. Šlo je za popolno zlitje dveh duš. Tistega večera ne bom nikoli pozabil. Bil je nekaj posebnega.
Njen pogled... Oh, njen pogled. Kako me je požiral. Takrat sem dosegel vrhunec sreče. Nič drugega ni bilo pomembno. Samo najina ljubezen.
Pogrešam jo...

živčnost

Včasih si dela preglavico zaradi čistih malenkosti. Zaradi stvari, ki so, če pogledaš veliko sliko, tako zelo nepomembne. In ni mi to všeč zato, ker jo rad vidim, kako trpi, ampak zato, ker se takoj lahko postanim pred njo in ščitim vse neprijetnosti, ki ji pretijo.

Če nič drugače, pa tako, da jo objamem, in ji vsaj za trenutek dam vedeti, da ne bo nič narobe.

To je moj smisel za obstoj...

ker jo potrebujem

Moški smo čudna bitja. Od malega nas vzgajajo, da nikakor ne smeš pokazati svojih čustev in tako postaneš ponosen na to, da si trdna skala. In osebno tudi menim, da je prav tako. Moramo biti močni za nas in za naše ženske. Da se v času stiske lahko naslonijo na naša prsa in vedo, da so varne. Da bi se stepli z volkovi, če bi to pomenilo njihovo varnost.

Nekaj živalskega, prvinskega je v tem odnosu med moškim in žensko. In zaradi te trdnosti je tudi tako težko v intimnih trenutkih, ko sva najbolj povezana, pokazati ranljivo plat. Nočem je pokazati, ker se bojim, da me bo zavrnila, ali pa da bo hotela, da sem vedno takšen, kar pa ne želim biti.

Nekje globoko v sebi se zavedam, da je to neumno razmišljanje, ampak instinkt vedno zmaga.

Kolikokrat sem ji hotel povedati. Kolikokrat sem jo gledal v oči in si mislil, da bi ji najraje priznal. Ampak ji nisem nikoli. In potem pride trenutek, ko se itak vse skupaj pokaže, kot beli dan. In izpade, kot da je izvedela neko globoko skrivnost. nekaj sramotnega o meni. Čeprav sem ji jaz pravzaprav ves čas najine zveze priznaval z dejanji. S pogledi. V mislih. Na vse načine, razen na tega, na katerega ji bom zdaj. Z besedami...

Potrebujem jo. Nujno in nepreklicno jo potrebujem. Ker je luč v mojem življenju. Moj razlog za dihanje. Moj kometa sij...

njeno navdušenje

Nič ni bolj nalezljivega na tem svetu, kot njeno navdušenje.

Ko se ona navduši nad nečim, lahko kar čutiš, kako nase vleče vse ljudi okoli sebe. Vsi si želimo biti del njenega veselja.

To sem vedno še posebej cenil pri njej. To sposobnost, da svojo pozitivno energijo tako dobrodušno deli z vsemi, ki jo v tistem trenutku obdajajo.

Že samo ta njena lastnost bi bila sama zase popolnoma dovolj močan razlog, da se človek vanjo zaljubi brez povratka... Ko bi bila to njena edina pozitivna lastnost, bi bil jaz popolnoma nemočen, tako pa, ker je ena izmed mnogih, vseh izredno močnih, sem kratko malo nasankal. Saj ga ni doktorja, ki bi me uspel pozdraviti te preklemanske bolezni, ki se ji reče ljubezen.

Kako rad bi zopet videl tisti nasmešek na obrazu. Tresem se že namreč od abstinenčne krize...

pogled

Ne vem, kako točno ji to uspeva, ampak njen pogled me vedno začara. Ko jo gledam v oči, me je najbolj strah, da me bo prosila, naj storim nekaj nemogočega. Potrpite z mano. Bom razložil.

Bojim se namreč zato, ker je njen pogled tako hipnotičen, da ji ne bi mogel reči 'ne'. Pa četudi bi mi rekla, naj ubijam. Takšen močan pogled ima... Težko opišem. Ampak, ko jo gledam v oči, sem vedno pod nekakšnim urokom. Zanjo bi takrat storil več kot vse.

Dolgo sem mislil, da je to nekakšen zlobni načrt. Da me hoče ukriviti svoji volji. Potem mi je pa postalo jasno, še ne tako daleč nazaj, zakaj me ta pogled tako začara.

Nič nima opravka z zli silami. Gre zgolj za neverjetno povezanost, ki jo lahko dva čutita samo, kadar sta si že res pustila dovolj blizu, da več ni poti nazaj. Gre za neko nadnaravno silo privlačnosti. Gre za popolno zlitje dveh nasprotij.

In najhujše, kar lahko doživim, je, da vidim v njih bolečino. Zadnjič sva stala v objemu, popolnoma predana trenutku, ker sva se bala, kako naprej. In mi je bilo hudo. Zlomil sem se in zajokal. Hotel sem jo poljubiti, ji povedati, da bo še vse v redu. Potem sem pa storil nekaj groznega. Upal sem pogledati v njene oči. In ko sem zagledal solze, ko sem videl tisto bolečino, ki sem jo jaz povzročil... Zlomil sem se na pol. Kar naenkrat sem bil, kot duh, nihče. Ker sem jo razočaral. Ker sem izdal njeno zaupanje vame.

Njen pogled me je zdrobil na tisoče majhnih koščkov...

objem

Nikoli nisem popolnoma razumel objemov. Zakaj se ljudje tako radi objemajo, sem si mislil.dobro,razumel sem osnovni koncept objema.ampak nikakor nisem hotel (smešno) zaobjeti dejstva, da so objemi nekaj naravnega in nujnega.

Potem sem pa spoznal njo. Ko sem jo prvič objel sem razumel, čemu takšna obsedenost z objemi.

Iskreno bom priznal. Zasvojil sem se. Ko sem prvič začutil dotik najinih teles v tem čudovitev vzorcu, sem vedel, da je to tisto, kar sem iskal.

Samo njo bi lahko objel s takšnim veseljem. Vsakič sem začutil, kako se je elektrika pretakala med nama. Kot da sva se povezala. Da sva eno.

In najboljši del vsega? Da sem čutil, kakšno varnost sem s tem dejanjem sprožil v njej. Občutek moči, ko sem se zavedel, da bi lahko s takšnim objemom razblinil vse njene težave. Pa čeprav samo za minuto.

...zdajle bi jo stisnil k sebi...