četrtek, 25. februar 2010

ko je ni

Nič sem, ko je ni. Ne obstajam. Ne pomenim. Ne pozna se odtis mojega stopala v pesku časa, ko nje ni.

Ko sem sam, imam občutek, kot da del mojega lastnega telesa, del moje lastne osebnosti tava nekje drugje. Kot, da sem zlomljen, zdrobljen na koščke, ko je ni.

Lahko živim, lahko diham, jem, hodim, se celo smejim. A vse ima nek prazen, kovinski zven. Kot, da bi stal sredi ogromne dvorane, kjer se vsak moj glas, vsak moj vdih vrne nazaj in me udari v obraz z neko neznatno praznostjo. Ko je ni, sem prazen.

Živel sem brez nje. Od mojega megalomanskega prihoda na ta svet sem živel brez nje. In nisem opazil praznine po kateri sem hodil. Samo ob res tihih večerih, ko sem bil sam s svojimi mislimi, sem lahko začutil, da nekaj manjka. To, da je ni. Pa nisem niti vedel, kdo je Ona. Nisem si znal pomagati. Utapljal sem ta grozen občutek praznine tako, da sem okoli sebe gradil krog prijateljev, da sem večere, raje kot sam, preživljal v družbi drugih. Taval sem po svetu, se večkrat ustavil pri dekletu ali dveh, da sem si dokazal, da sem še vedno prazen.

Ko sem jo spoznal, sem se zasvojil. Kajti, takoj je uspela zapolniti to praznino. Takoj sem bil cel.

Zdaj vem, da sem bil cel že ves čas. Da nje ne potrebujem za življenje. Da nisem odvisen od nje, da bi lahko živel, kakor tudi ona ni odvisna od mene. Ampak ta ugotovitev mi samo omogoča, da jo ljubim še bolj. Ker ona ne zapolnjuje praznine v mojem srcu, ampak sva skupaj uspela ustvariti novo dimenzijo, kjer sva eno.

Počasi pozabljam na tisto praznino, ki je živela samo v moji glavi. To je pravljična zgodba, ki vodi zgolj v propad. Ljubezen je drugačna. Boljša. Zahtevnejša in elegantnejša. Ljubezen ni klišé. Midva nisva klišé.

Geografske pozicije nimajo ničesar opraviti z mojo ljubeznijo. Ona je vedno tu.

torek, 23. februar 2010

divja želja

Soba je tiha. Zunaj nje ni ničesar, le večna praznina. Tišina naju obdaja, ko sva zaprta v tem najinem majhnem raju na zemlji. In tako te pogledam z roba postelje, kako ležiš na boku. Opazujem tvoje čudovite boke, ki se klanjajo naravi, ki te je uspela ustvariti v tako čarobni, mamljivi obliki.

Z očmi se sprehajam po tvojem telesu. Igram se. V glavi si pletem tisoč in en scenarij, kako se bodo končali ti na skrivaj ukradeni pogledi tvojih krivulj. Predajam se želji po tvojem telesu. Da te začutim. Da ti začutiš mene. Moje telo. Moje meso. Mojo vročo kri...



V nosnice se prikrade omamen vonj tvojega razvnetega telesa. Čutim tvojo željo po divjih krikih in po tem, da bi ga začutila, kako te prebada. Vonj mi izdaja vse. Navzven si hladna. Utrujena. Odtujena. Vendar jaz vem, kako močno si želiš, da si te vzamem tukaj in zdaj. Vidim tvojo divjo žival, kako si nemočna prizadeva, da bi se iztrgala spon tvojega telesa in me živega požrla.

Tišina je okoli naju. In vse kar jo prekinja je tvoje dihanje, ki postaja čedalje globlje. Ne dotikam se tvojega telesa, ne hropem nad njim, ne gledam te v oči, da bi ti sporočal svojo slo. A vendar, nekako čutiš, da te požiram z očmi. Da sem v svoji glavi uspel že tisočkrat odplesati najin ples. In tvoji vdihi postajajo čedalje bolj sunkoviti, čedalje bolj napeti, kot bi hotela pokazati, kaj točno želiš od mene. Izdihi pa grejejo tvojo blazino na kateri ležiš, jo vlažijo, prevleka divje plapola ob njih, kot, da bi hotela razmakniti cel svet, da bi bilo še kaj prostora za vročino, ki te čedalje bolj divje obdaja.

Tišino režeš na tanke koščke. V obupu hlastaš za kisikom, ki beži stran od tvojega razgretega telesa. Izdajaš svoje misli s svojimi vzdihljaji. Nočeš, da vem... A vseeno noro želiš, da bi vedel... in vem.

Telo ti razganja od razvnetega razbijanja tvojega srca. Pripravljaš se na najin ples. Ritmika tvoje srčne mišice samo še dodatno razvnema ogenj v tvojem telesu. V glavi se ti meša od občutkov. Od želje. Od divje, nezadušene sle po meni. Po mojem telesu. Po najinem norem živalskem plesu.

Čakaš, da te vzamem zase. Da te podredim svoji volji. Da zlomim tvoj šibek upor. Da te primem v svoje roke, strgam tvoje okove in pogasim tvoj nemiren ogenj.

...!

Kar naenkrat planim nadte, te priklenem na posteljo s svojimi rokami in si te vzamem, kot si te še nisem vzel nikoli. In ti jočeš od sreče in norosti, ki se je pravkar sprostila v tvojem telesu. Drhtiš v mojem naročju. Hlipaš ob sunkih mojega telesa ob tvoje. Zakaj ustvarjena sva bila, da zapleševa ta najin ples, ki se nikoli ne konča, vedno samo začenja.

In tišina utihne v zameno za vesoljske krike najine divje ljubezni...

ponedeljek, 22. februar 2010

ena ženska

Obstaja eno prijetno, nagajivo bitje v mojem življenju. Ne morem vam povedati imena ali je vizualno opisati. Lahko pa rečem, da je res nekaj posebnega. Od prvega trenutka sem to vedel.

Sovražim pocukrano romantiko, ki je sama sebi namen. Ampak določene stvari so pač spontano romantične. In trenutek, ko sem jo spoznal je bil takšen.

Kako hitro in kako divje sem padel v ta najin skupen razburljiv prepad, ki mu praviva ljubezen.

Ena je, ja. Takšna, ob kateri mi vedno zaigra srce. Ena, ki je drugačna. Posebna. Moja.

Če bi moral od vseh stvari, vseh občutkov, ki jih v meni povzroča njena prisotnost, izbrati eno samo stvar... Točno vem, kaj bi to bilo. Tisto popolno prepričanje, vem, da veste o katerem govorim, da je to edina oseba, s katero bi lahko presedel večnost v popolnem molku in se še vedno skrajno neizmerno zabaval.

Ona je moja družba, moja opora, moja sorodna duša...

nedelja, 21. februar 2010

dotik v viharju

Vozila sva se proti metropoli. Kot vedno v neki hudi in neumni debati, ki se kar ni hotela končati. Zunaj najinega majhnega sveta je ob vetrobransko steklo udarjal snežni vihar. Avtomobili so divjali mimo naju, brisalci so poplesavali ob najhitrejšem ritmu... Midva pa ujeta v najin mehurček, kjer nama nihče nič ne more.

Sčasoma je najin pogovor utihnil. Osredotočil sem se na cesto. Pločevina je divjala mimo mojega ozkega pogleda. Razmišljal sem o naslednjih dneh. Načrtoval sem stvari čez teden. Razmišljal o popolnih nepomembnostih.

Nato sem se za kratek čas predramil iz svojega sveta in pogledal proti njej, ki je sedela poleg mene in molče strmela v praznino pred nama. Iztegnil sem desnico in se je dotaknil. Z roko sem šel ob njenem licu. Nagnila je glavo, tako da sem prijetno podrgnil obnjo s svojimi prsti.

Nato sem spet odšel v svoj svet.

Po kratki tišini je rekla: "Ko me takole pobožaš, vem, da si še vedno tukaj, z mano."

Ko je izrekla te čudovite besede sem kar naenkrat s popolno gotovostjo vedel, da se peljeva v pravo smer.

četrtek, 18. februar 2010

z njo

Takrat je svet čudovit. Kakor narejen za najini duši, da se lahko prepletata v čudovitem prvinskem plesu. Njena energija napaja moj izsušen bazen. Iz kaosa ustvarja red. Vse je lepše, ko sem z njo.

Svet ima smisel. Razlog za obstoj. Preprosta elegantnost mi lepša vsak trenutek dneva. Kakor, da bi s svojimi mislimi zaobjemala vso stvarstvo in ga pretalila v čisto milino.

Najini skupni dnevi so hrana za moj lačen um.

Ne delam si utvar. Neumna zaljubljenost, kjer si človek domišlja, da ne more živeti brez druge osebe, je preveč enostavna, da bi sploh znala opisati stanje mojega duha. Seveda bi lahko živel brez nje. Ampak, a bi bilo to sploh še življenje, v katerem bi bilo vredno sprejemati kisik v svoja pljuča?

Svet bi bil siv, brez nihanj, brez vznemirjenja. Nisem se rodil, ko sem jo srečal. Živel sem tudi prej. Poznal sem srečo, žalost, vznemirjenje, norost... Vse to sem poznal že pred njo. Vendar je bilo življenje, kljub temu, da sem si takrat domišljal, da je dobro, v primeri s trenutnim stanjem dolgočasno, nezanimivo.

Zdaj, ko sem okusil skupno nočem več samote. Korak stran od trenutnega bi bil korak proti norosti.

Pa čeprav, nor sem tudi zdaj. Nor na njo! Poneumljen od ljubezni, ki me prežema. Raztreseno vznemirjen, zazrt v najino skupno življenjsko črto.

Ko sem z njo, živim...

sreda, 17. februar 2010

njena sreča

Pravkar me je zadelo. Kot strela z jasnega. Njena sreča mi pomeni več od moje. Pa ni nov občutek. Zelo star je. Kot, da bi se sprehajal po moji glavi že odkar jo poznam. Vendar se je prvič tako zares iskreno in nepopustljivo prikazal na površju.

Vedno sem razmišljal v njeno dobro. No, tu in tam sem se spozabil. Žal je pač moja osebnostna hiba ravno sebičnost. Veliko sem že delal na njej, a še več bom moral.

Ampak, ni to tisto, o čemer sem hotel pisati.

Zdaj čutim ta občutek. Predajam se mu. Ni ga koščka mojega bistva, ki bi se še vedno upiral temu močnemu toku. Plavam z njim. Veselim se.

Tak dober občutek je. Pravilen. Kot, da se prepuščam nečemu boljšemu. Kot, da sem ves čas ukrivljal pravila fizike, in se jim zdaj končno pokoravam.

Zanjo bi storil vse. Vse za njeno srečo. Mogoče ona ni opazila te moje transformacije. Kdo ve?
 Ampak zagotovo pa ni pomembno ali je opazila ali ne. Važno, da jaz vem. Da zdaj končno razumem.

Vojak njenega srca sem. Podložnik njenega čudovitega uma. Suženj njenega telesa. Kralj njene sreče...

ponedeljek, 15. februar 2010

drugačen

Rekla je, da sem bil tokrat drugačen. Odtujen. Kot, da mi je bilo vseeno. Kot, da sem se naveličal, zdaj ko jo imam.

Zabolelo je. Močno je zabolelo. Kako sem ji hotel povedati, da to ni res. Da sem daleč od tega, da mi ne bi bilo mar. A nisem mogel. Nobena beseda ni šla iz ust. Skušal sem ji pojasniti, zakaj ne morem povedati. Tudi to ni šlo. Preveč bi se zdelo kot izgovor, kot izogibanje temi.

Cel teden sem premišljeval, kako naj presežem prejšnji vikend. Kako naj tokrat uspem pričarati enako čarobnost, a hkrati dajem občutek, da sva prešla v umirjene vode? Kako naj ostanem dovolj močan? Kako naj jo razveselim?

Da sem bil odtujen? Nisem mogel razumeti, kaj je s tem mislila. Glodal sem in glodal. Skušal dognati, kaj je hotela povedati.

Prav je imela. Bil sem izgubljen v svojih mislih. Pozabil sem na dejstvo, da sva že skupaj, in tako še vedno počel isto, kar sem počel čez teden. Mislil o naju dveh. O tem, kaj bova naredila. Ukvarjal sem se s samimi dogodki. Z najinim vikendom, kljub temu, da se je že dogajal, in bi moral biti tam v trenutku.

Poleg tega sem razmišljal o tisoč in eni stvari v svojem življenju. Od glasbe, društva, službe in vse tja do družine, avta in financ.

In ko sem tako sedel tam na postelji in skušal priti do nekega koherentnega zaključka, me je vsakič znova udarilo. Nikoli je ne bom uspel pomiriti. Vedno bo dvom. Vedno bo še ena dodatna malenkost, en dodaten razlog za sum. Ena narobe razumljena reakcija.

Ubupan in dotolčen sem sedel. Vedel sem, da si narobe razlaga tudi to reakcijo. Vendar sem bil nemočen. Nisem ji znal povedati. Nisem znal odpreti ust.

Šele na poti domov sem ugotovil, zakaj je šel celoten vikend tako hudičevo narobe. Všeč ji je bil prejšnji vikend, ker sem ji bil stoodstotno posvečen. Tokrat sem bil veliko bolj odtujen, kot prejšnjič. Oziroma, vsaj ona je tako videla. Resnica je malo drugačna.

Nisem bil tokrat bolj odtujen. Prejšnjič sem bil bolj fokusiran nanjo. Pa ne pravim, da je bilo s tem kaj narobe. Še vedno se ji morem bolj posvečati kot včasih. Prav je tako. Ampak vseeno, prejšnji vikend je bil bolj izjema. Toliko energije, kot sem prejšnji vikend vložil v najin odnos, ne morem konstantno posvečati. Ker sem bil dejansko ves prejšnji teden osredotočen samo na njo.

Vendar moški ne znamo funkcionirati na tak način. Preprosto preveč enosledni smo, premalo večopravilni, da bi lahko, brez posledic v drugih segmentih našega življenja, posvečali toliko pozornosti eni sami stvari, na vsakodnevni ravni.

Če bi ves čas toliko energije posvečal najinemu odnosu, kot sem je prejšnji vikend in dneve pred njim, ne bi imel nič od ostalega življenja. Vsa ostala področja so bila namreč ves ta čas v popolnem razsulu. V službi nisem naredil nič, doma nisem mogel biti, zunaj sem preživljal čas ob pijači, da sem vsaj za nekaj uric umiril svoje misli.

Če bi ves čas bil tako fokusiran, bi bil karakterno zelo šibek. V poskusu zadovoljevanja njene potrebe po tem, da se počuti ljubljena, bi izgubil vse značilnosti svoje osebnosti, ki jo v osnovi sploh privlačijo k meni. Če bi vso svojo pozornost posvečal samo njej, bi bil na vseh drugih področjih svojega življenja prešibek.

Tukaj smo si moški in ženske zelo različni. Jaz ne morem ves čas misliti samo na njo. Vem, da to ženskim ušesom zveni zelo bizarno in neljubeče. Ampak ni. Daleč je od tega. Težko je pač razložiti. Seveda vse skupaj govorim samo na podlagi opažanj. Vidim, kako se ženske obnašate do svojih ljubih. Ves čas ste z mislimi tudi pri njih. Kljub temu, da se učite, hodite v službo, skrbite za otroke, kuhate, vozite, planirate žensko zabavo, karkoli pač, ves čas mislite tudi na vse okoli vas, ki jih ljubite.

Jaz se lahko samo čudim tej vrlini in se klanjam, ker sam tega nikoli ne bi bil zmožen. Pa ne, da ne ljubim. Samo ljubim na popolnoma drugačen način. Zelo težko mi je fokusirati ves svoj um za 24 ur na eno samo zadevo, hkrati pa potem početi še kaj drugega. To sem že skušal pojasniti v objavi Ko me ni, vendar brez pravega uspeha, se bojim.

Lahko samo upam, da mi vsaj ne bo zamerila te popolnoma normalne moške hibe, s katero bom žal moral živeti do konca svojih dni.

Lahko samo obljubim, da se bom bolj potrudil, da se ne bo zgodilo spet tako kot se je tokrat, ko sva se sprehajala po ulici, pa sem bil tako zatopljen v svoje misli, da sploh nisem opazil njenih poskusov vzpostavitve nekega daljšega pogovora. Ko mi je to omenila, sem bil popolnoma presenečen, ker se resnično nisem zavedal svojega početja.

Proti koncu dneva sem se močno trudil, da ji pokažem, da nisem bil z mislimi drugje zato, ker bi mi bilo dolgčas zdaj, ko je konec lova (česar v resnici ni. Tega nikoli ni konec. To je tisto, kar me tako poživlja pri naju dveh. Ta večni lov. Nikoli ne bo čisto moja, nikoli ne bo pobegnila. Uživam v tem).

Še vedno jo ljubim. Še vedno jo častim. Vsako minuto bolj, ne pa vsako minuto manj. Včasih pač preprosto pozabiš, da druga oseba ne zna brati tvojih misli...

Ljubim te!

v različnih realnostih

Zelo se trudim. Želim, da me razume. Ampak včasih je pretežko. Včasih preprosto ne morem nič reči. Pričakuje odgovor od mene. Gleda me. Čaka. Čutim jo na svojem hrbtu. Ampak ne morem. Nisem še pripravljen. Rad bi, a preprosto ne gre. Ne morem se še v živo razgaliti pred njo. Ne vem, če se bom sploh lahko kdaj v celoti. Ji povedal vse svoje misli. Ne gre. Počutil bi se preveč ranljivega. Preveč razgaljenega. Golega.

Zato ji pišem tukaj. Tukaj nihče ne ve, kdo sem. Nikomur mi ni treba pogledati v obraz in priznati, da sem to jaz. Da sem, kljub svoji trdi zunanjosti zares tako šibek. Tako navaden, kot vsi ostali. Ona prebere in razume. In mi ni treba razgaliti svojih misli v živo. Sem lahko v živo potem močan za njo. Ker ne morem drugače. Ker nočem drugače. To sem jaz. Vem, da ne bo nikoli razumela tega. Še sam ne razumem. Vem pa, da ni nič narobe s tem.

Moram biti močan za njo. Če sem razgaljen, odprt kot knjiga, ranljiv, potem ne morem biti močan.

To, kar zdaj počnem, pišem svoje misli, to je največ, kar lahko storim. In tako vem, da sem ji pojasnil, da sem ji povedal tisto kar je hotela slišati. Samo izognil sem se neverjetni muki, da bi to moral storiti v živo.

Tako sva oba delno zadovoljna. Ker oba hočeva skrajnosti. Moj svet bi bil ta, kjer bi si lahko brala misli, in ne bi bilo potrebne nobene spregovorjene besede. Njen svet pa ta, kjer bi oba o svojih mislih, željah, strahovih, govorila. Se o njih neprestano pogovarjala in skozi pogovor skupaj reševala. Oba svetova ne moreta obstajati istočasno. Noben od naju tudi nima bolj prav kot drug. Preprosto različna sva si. Živiva v različnih svetovih. In tale blog naj bo most med njima.

Kajti več ne znam, ne morem in nočem.

In samo upam, da bo znala razumeti to, kot resničen trud, korak proti njej. Ne pa umikanje stran.

petek, 12. februar 2010

ljubezen

Ljubezen ne potrebuje denarja. Ne potrebuje belih jaht, črnih mercedesov, jakuzzijev in gala plesov. Ljubezen potrebuje samo dva, ki sta se pripravljena ljubiti.

Ljubezen ni neka nenadna emocija, hitro čustvo, ki tako kot pride tudi odide - hitro. Ljubezen je trajna.

Ljubimo lahko svet, svoje bližnje, svoj odsev v ogledalu. Vse to so instance ljubezni. Vendar je samo ena ljubezen tista prava. Močna, ponosna, nezlomljiva, a tako krhka.

Vsi ideali, ki jih slišimo o ljubezni, so lažni. Ljubezen ni nepremagljiva. Ljubezen ni nesmrtna. Ljubezen ni usojena.

Ljubezen živi v naših srcih, in kot takšna ima lahko tudi življenjsko dobo. Lahko se odločimo, in ji pokažemo hrbet. Lahko jo izdamo. Lahko jo ignoriramo leta in leta in bo slej ko prej nehala kričati. Z ljubeznijo lahko počnemo kakor se nam zaljubi.

Vendar, to ne pomeni, da je prav, kaj šele pametno, da z njo počnemo kakorkoli drugače, kot z ljubeznijo. Ljubezen je ultimativni paradoks. Ker jo moramo ljubiti, da ostane v nas.

Ljubezen je nekaj, kar prestane vse preizkuse, če smo ji pripravljeni slediti. Vendar, kot si ljudje včasih napačno razlagajo, nas ne vodi brez ovir. Vsaka ljubezen ima svoje preizkušnje. Svoje prepade. Svoja križišča, kjer lahko ubereš napačno pot. Vsaka ljubezen bo tu in tam spustila tvojo roko in hodila naprej brez tebe, potihoma upajoč, da ji slediš.

Ljubezen je dokončna oblika človeškega razvoja. Ljubezen je vse in nič hkrati.

Ljubezen je. Pri meni in pri tebi. In obljubim, da bom vedno sledil njenim napotkom.

Ljubim cel svet, a ljubim samo njo. Ljubim samo sebe, a tebe ljubim še bolj. Ljubim, ker sem nor. Ljubim, ker sem najbolj prisebna oseba na svetu.

Nisem zaljubljen. Jaz ljubim. Ljubim njo.

četrtek, 11. februar 2010

njena ljubezen

Težko je najti nekoga, ki se brez muke veseli s teboj. Nekoga, ki je brezpogojno srečen ob tvojih uspehih. Ki misli, čuti in diha skupaj v tvojem ritmu.

Ona mi daje oporo v vseh mojih podvigih. Me vzpodbuja in se skupaj z mano smeji, ko uspevam, ter jo skrbi celo bolj kot mene, kadar se srečam s težavami.

Njeno želja, da sem jaz srečen, je tako neizmerna, da ji kar težko vračam z enako mero. Težko se je kosati z nekom, ki tako neizmerno ljubi. Ampak se trudim. Zelo močno se trudim biti tako dobra opora njej, kot je ona meni.

Včasih se ustrašim, da mogoče nisem dovolj dober v tem. Da bo morda dobila občutek, da mi ni mar. Vendar mi je. Neizmerno!

Vse bi dal za njeno srečo. Ampak je težko to dovolj dobro pokazati, če se kosaš z mojstrom.

Lahko samo upam, da ve, kako zelo mi srce bije v njenem ritmu...

obožujem jo

Vse kar je Ona, je zame predmet oboževanja, čaščenja in razlog za neizmerno veselje. Vse kar počne, kar razmišlja, vse je zame nebeška milina.

Njen dotik je moja sreča. Njen nasmeh je moj razlog za dihanje. Njen navihan pogled je moje sonce, ki posveti v temnino mojega srca.

Ona je moja boginja in jaz jo častim!

sreda, 10. februar 2010

njen um, njene misli

Obožujem njen um. Od nekdaj sem zelo spoštoval osebe, ki so bile umsko močnejše od večine. Ona je boginja v tem pogledu. Močna, inteligentna oseba, ki ji noben izziv ni prevelik.

Samo spoštovanje čutim do njenega intelekta. Včasih ji pozabim to povedati.

Vedno jo bom častil v tem pogledu. Zaradi tega vem, da lahko ob njej preživim večnost. Najini možgansko naporni pogovori so nekaj, kar izredno cenim.

Ponosen sem nanjo, kolikor se ponosen biti da...

torek, 9. februar 2010

ko me ni

Vedno jo nosim s seboj, ko me ni. Vem, da je njej to tako nerazumljivo, ker sem očitno v popolnoma drugem svetu, ko sem recimo s prijateljem na pijači. Pač, vidi se, da takrat ne mislim nanjo. In bom iskren. Res je.

Ampak, to ni nič napačnega. Moški smo pač takšni. Svoje misli predalčkamo. Ker ne moremo multitaskati pri ničemer drugem, tudi pri tej stvari ne moremo. Če hočemo peljati dober in kvaliteten pogovor s prijateljem, si ne moremo privoščiti misliti na svojo drago, saj bi se potem, nerodni v večopravilnosti, kot smo, še nekaj minut lovili, da ugotovimo, kje v pogovoru smo dejansko ostali.

..ampak, čeprav se takrat, ko sem zunaj s prijatelji, kar nekako osuši moja pozornost, sem vsekakor še vedno markiran. Njen sem. Zanjo diham.

Mogoče se res pred prijatelji delam močnejšega, bolj 'moškega', ker je pač tak naš protokol, ampak za to slabo izdelano masko se skriva pravi moški. Tisti, ki bo večen služabnik sreče svoje ženske.

Ljubim te, draga moja. Pa četudi navzven zgleda, kot da sem za nekaj ur odšel iz najine realnosti. Ljubim te, ker se vedno najraje vrnem nazaj k tebi. Kjer je vse tako prijetno, pravilno in ljubeče...

drget

Z roko sem se sprehajal po njenem telesu. S svojimi živčnimi končiči sem zaznaval njeno razgreto telo, kako se vdaja mojim nežnim dotikom. Vonjal sem njene mamljivo telo, kako se pripravlja na čustveno, telesno in električno nabito potovanje po čudovitem slapu ekstaze. Njena kože je imela nek poseben lesk. Kot, da bi mi rada z vsakim kotičkom svojega mamljivega telesa sporočila, da si me želi.

Žar v njenih očeh je izdajal neizmerno slo, željo po bolj močnih, bolj živalskih dotikih. Nežno sem ji šepnil na uho, kako zelo si jo želim. Kako me omamlja s svojo ženstvenostjo. Da se mi mrači um od želje po njenem toplem, mehkem telesu.

Poljubil sem jo. To ni bila igra, a je hkrati bila. To je bil nek prastari ples emocij, hormonov in živalsko primarnega poželenja. Najina jezika sta se prepletala, kot bi hotela vnaprej z njima odigrati igro, ki jo bova nadaljevala s celoto najinih teles.

Z rokami sem jo zagrabil, jo stisnil, kot da bi jo najraje zdrobil na koščke in hkrati pobožal, kot pobožaš najnežnejšo rožo na tem svetu. Vse je bilo v enem. Strast, nežnost, divji pogledi, močna čustva... vse, kot da je prvič in zadnjič.

Slekel sem jo. Ležala je pred mano, gola. Šibka, ranljiva, moja. Hotel sem ji povedati, kako zelo jo ljubim. Koliko mi pomeni. Poljubljal sem, kjer koli so moje ustnice padle. Divje sem jo objemal. Ji dajal vedeti, da živim samo za njo.

Hotel sem, da začuti mojo energijo. Hotel sem začutiti njeno. Hotel sem jo okusiti. Premešati njene divje sokove z mojimi usti. Prepustil sem se želji po njeni sladki sredici... in jo poljubljal.

peljal sem jo do vrhunca in nazaj. Trajalo je ure, minute, stoletja, tisočinke. Vsakič znova in znova sem jo popeljal do vrha in se z njo zopet sprehodil nazaj.

Drhtela je v mojih rokah. Znova in znova. Ni vedela, ali ima dovolj, ali ne. Pokazal sem ji, da še zdaleč nisem dosegel tistega, kar sem hotel. Nisem ji še uspel pokazati, kako močna so moja čustva do nje. Tako sem se vračal nazaj k njeni sladki sredici znova in znova. Izsesal sem vso življenje iz njenega telesa. Iskre so preskakovale. Nad nama se je nabirala energija tisočletij starih živalskih ritualov. Poljubljal sem jo, kot da jo zadnjič.

Ko sem iz nje izsesal zadnjo kapljico energije, sem se vrnil k njenim ustnicam. Poljubljal sem jo, jo dražil z njim, ga ponujal, a hitro jemal nazaj. Morala me je prositi. Vedel sem, da tu prestopam vse meje politične korektnosti. Da hodim po stopinjah šovinizma. Vendar, vedel sem tudi nekaj. Da bo samo tako zares cenila, kar bo prejela.

Vsa omotična, željna njega, me je gledala v oči. Skoraj solzne so bile od naslade. Od animalistične strasti. Želje po njem. Da jo zapolni, da ji da smisel. Da jo zlorabi...

Kako popoln je bil trenutek, ko sem ji ga končno dal. Ko sem se zapeljal v njeno telo. Ko sva se zlila v eno. Noben glas, noben živalski krik ni uspel opisati popolnosti tega trenutka. Kako sem si jo takrat želel!

Spremenil sem se v žival, ki napada svoj plen, hkrati pa z njo lebdel nekje visoko nad vsem stvarstvom. Bila sva eno, bila sva nič... Bila sva vse!

nasmeh

Njen nasmeh je naravnost čudovit. Ko jo slišim, kako se v sosednji sobi hihita, mi kar zaropoče v prsih od množice dobrih občutkov. Nič ni bolj čudovitega, bolj zadovoljujočega, od vedenja, da si uspešno osrečil svojo ljubljeno osebo.

Okužila me je s svojim smehom. Ne samo mene. Vse, ki jo poznajo. Tako iskren je, tako čudovito naraven.

Kako hitro lahko zbledi njen nasmešek. Kar naenkrat, zaradi napačne besede, napačnega zaporedja dogodkov, napačnih vremenskih razmer, lahko odide tako hitro, kot je prišel. In takrat se počutiš, kot bi ti nekdo iztrgal ključen del tvojega bitja. Kot da je odšlo tisto, zaradi česar se splača dihati.

Najlepši je smeh, ki ga sprožijo malenkosti. Kakšna zabavna gesta, komentar, zanimivo naključje... Včasih je dovolj nekaj popolnoma majhnega in nepomembnega, da spoznaš, kako srečen si lahko, da si v prisotnosti takšne čudovite osebnosti.

Moški včasih pozabimo na te male dobrote. Pa ne bom rekel, da ne pozabimo. Ampak, pozabimo omeniti. Pozabimo biti hvaležni zanje. No, vsaj pri meni je bilo tako.

ponedeljek, 8. februar 2010

Zaupanje čustev

Nisem vedel, da ji lahko toliko zaupam. Vedno sem vse skupaj jemal z majhno rezervo. Včasih, še posebej, če me je kaj pošteno mučilo, ji nisem tega povedal. Nisem se bil pripravljen razgaliti pred njo.

Prepričan sem bil z vsem svojim bitjem, da je bolje za najino zvezo, če se pretvarjam, da sem neskončno močan. Sicer sem še vedno prepričan, da ni ravno dobrodošlo, da bi se moški kar za vsako malenkost šli jokat k svojim ženskam. Ampak, ko so stvari zares resne, je prav, da ji povem. Kadar me kakšna posebna težava muči. Kadar ji povem, vidim, da je zelo vesela, da sem ji povedal. Tudi če mi ne zna pomagati. Vsaj z menoj lahko trpi ob tisti nerešljivi situaciji, ki me žre.

Kolikokrat se tudi neizmerno muči, da bi rešila težavo. Samo zame. Takrat čutim, da je njena ljubezen resnično vreča brez dna.

Kako jo ljubim zaradi te njene želje po skupnem reševanju težav.

Trpim

... če ona trpi. Včeraj, ko sva ležala skupaj, mi je povedala, da jo v srcu še vedno nekaj hudo stiska. Točno sem vedel, kaj je imela v mislih. Kaj vse sem ji hotel povedati v tistem trenutku, a nisem znal.

Ne morem spregovoriti v takšnih situacijah. Ne vem zakaj je nam, moškim, tako težko doseči takšno emocionalno iskrenost, kot jo zmorejo ženske.

Hotel sem ji reči, da me boli, ko vidim, kako zelo sem jo prizadel. Kako zelo sem naju porinil na rob obstoja. Da mi srce vleče narazen ob sami misli, da sem jaz, ki bi ji ne želel ukriviti enega samega lasu, odgovoren za največjo bolečino, ki jo lahko doživi oseba, ki ljubi.

Namesto, da bi ji vse to povedal, sem umaknil pogled in upal, da razume. Da ve, kako zelo mi je žal. Da ve, kako ne bom nikdar več storil nič slabega tej čudoviti osebi.

Ponavadi pravijo, da ni poti nazaj. Da nikoli ne more biti več popolnega zaupanja. Ampak jaz mislim, da je tako samo zato, ker ponavadi ljudje prehitro obupajo. Jaz bom vztrajal. Do konca svojih dni si bom prizadeval za to, da mi bo ponovno zaupala tako brezpogojno, kot mi je prej.

Ponoči mi je napisala čudovito sporočilo, ki mi je dalo upanje za naprej. Najina ljubezen je premočna, da bi jo karkoli zares zamajalo. Vendar vedi, draga moja, da je nikoli tudi več ne bom zamajal...

čarobnost vsakdana

Mogoče navzven ni zgledal kot nek poseben vikend. Vendar je bil. Bil je naravnost fantastičen.

Mogoče nisva šla v Pariz. Mogoče nisva skočila s padalom. Mogoče sva res, če bi človek hotel biti ciničen, skoraj ves čas samo posedala v njenem študentskem domu. Vendar se je v ozadju skrivalo veliko več.

Prispel sem domov z enega najbolj romantično in emocionalno nabitih vsakdanov. Želim si, da bi lahko še trajalo. Da bi imela še več časa na razpolago. Da ne bi bil po spletu neumnih naključij prisiljen, da odidem.

Zakaj je bil čaroben vikend? Ker sem dobil potrditev glede tega, kako zelo si želim z njo preživeti vse nadaljne dni mojega nepomembnega življenja.

Zakaj je bil čaroben? Ker sva v pičlih 30 urah uspela doživeti praktično vse stvari, ki sem jih omenjal v prejšnjih objavah.

Zakaj je bil čaroben vikend, še vedno sprašujete?

Zato, ker sem ga preživel z njo...

sobota, 6. februar 2010

njena kuha

Ko mi je prvič skuhala kosilo, sem vedel. Že samo njeno kuhanje bi me popolnoma dovolj očaralo, da bi si želel z njo preživeti večnost.
Rad jo gledam, kako kuha. Vidim, da mi rada nekaj skuha in jaz tudi z veseljem pojem. Zanjo bi še kumare jedel!
Zelo dobro kuha. Karkoli naredi je mojstrovina. Kot, da bi poznala neko globoko modrost, kako spremeniti naključno hrano v gurmansko pojedino.
Kot nekakšna alkimistka, ki spreminja predmetom pomen, okus in hkrati vanje zliva del svoje energije.
Obožujem jo, kadar jo vidim, da v nečem uživa... In sem vesel, da ji je to všeč. Zavedam se, da imam privilegij v tem pogledu...

lasje

Ko ji padajo cez oci, kadar je zatopljena v kakšno knjigo ali zvezek, vedno pomislim, kako zelo je lepa. In kako sem srečen, da sem lahko v prisotnosti takšne lepe ženske.

Zame je ona boginja...

njeno telo

obožujem njeno telo. Vedno sem in vedno bom. Zame je ona popolna zenska. Vse, kar sem si vedno zelel, ima.
Če samo pomislim na njene čudovite krivulje, postanem vzburjen. Njena koža, ko se je dotaknem... Ni je lepše, bolj čudovite stvari na tem svetu, kot njena gladka, mehka koža.
Od prvega dne sem si jo želel. In vedno si jo bom. Njena pika na prsih, njen popoln vrat, njeni cudoviti lasje...
Ob misli na najino meseno ljubezen se mi začne mešati od dobrih občutkov.
Njena ritka.... Kako je popolna. Narejena zame. Narejena zato, da se je jaz dotaknem. Kako me vzburi dotik njene ritke sredi noči. Včasih se zbudim iz spanca in takoj začutim, da sem si jo že zadnjo uro spanja želel...
Ko se je dotikam po vsem telesu, vedno čutim neko prijetno bolečino v prsih. Ko vem, da bova ponovno podoživljala vso najino ljubezen od prvega srečanja do tistega trenutka.
Kaj ji nisem nikoli povedal? Kot ženska se popolnoma tipično sekira za svojo postavo. Še toliko bolj, ker sem ji vedno pripovedoval o tem, kako pomemben del odnosa med moškim in žensko je, da moškega ženska privlači.
Pa sploh ne razume, kako zelo me ona privlači. In kako me vedno bo...
Ne morem več pisati, ker me ob samem razmišljanju o njenem telesu začenjajo objemati tako nori, intenzivni občutki, da ne morem več razmišljati.
Večno je moje čaščenje njenega telesa...

ko skupaj spiva

Na začetku sem imel neznosne težave s spanjem poleg nje. Nikakor se nisem mogel privaditi na prisotnost druge osebe poleg mene. Na živce mi je šla količina las, ki so mi silili v vsak kotiček glave. Na živce mi je šlo dejstvo, da se ne morem raztegniti. Čudno mi je bilo spati na boku. Vse je bilo narobe...
Skrbelo me je, da se ne bom nikoli navadil na najino skupno spanje. Da mi bo to večna muka. Z njo sem želel preživeti vse življenje in sem se bal, da bom moral skleniti kompromis in zavoljo zveze žrtvovati kvaliteten spanec.
Žarek upanja je posvetil šele, ko sem nehal razmišljati, kako vse skupaj moti mene, in spoznal, kakšne kompromise je morala sklepati ona, da sva lahko skupaj spala. Moje nenehno smrčanje, premetavanje po postelji, preozko ležišče, narejeno za eno osebo. Ko sem nekega dne spoznal, kakšne žrtve je pripravljena ona sprejeti, sem spoznal najbolj očitno dejstvo na svetu.
Da lahko marsikaj ukrenem okoli tega. Še vedno se spomnem popolnoma živo, kako sem iz celotne zadeve naredil cel projekt.
Kako sem vsako noč med tednom treniral, da sem se privajal na spanje na boku. Kako sem si čistil nos pred spanjem, v upanju, da bom s tem preprečil smrčanje. Kako sem eksperimentiral, kaj storiti s svojo roko, ki mi je bila vedno v napoto, ko sem skušal spati poleg nje.
Ko sem odstranil te ovire, sem kar naenkrat uvidel, kako elegantno, enostavno in domače je vse skupaj.
Kar naenkrat sem se začenjal zaljubljati v najino skupno spanje. Med tednom, ko sem spal sam, mi je nekaj manjkalo. Nekaj čudovitega. Manjkal mi je občutek njenih las ob mojem telesu. Manjkal mi je čudovit vonj njene kože. Manjkala mi je njena postava, ki se je tako prijetno skladala z mojo. Manjkali so mi njeni nočni vzdihljaji.
Začenjal sem razmišljati o najinem skupnem življenju nekoč v prihodnosti. Ker, kar naenkrat vec nisem videl nobenih ovir.
Že samo, ko pomislim na najine noči, me obda nek srečen občutek. Ko samo pomislim na njeno ritko, kako se stisne k meni, sem ves... Ne znam opisati občutkov. Ne gre samo za vzburjenje. Čeprav je res velik del vsega skupaj tudi to. Te najine nočne seanse.
Enkrat, ko sem se tako ponoči zbudil, in jo prav po živalsko vzel, sem pomislil, kako močno jo ljubim. Vem, da ve za kater občutek gre. Ker je bilo več od spolnega užitka. Več od prvinske sle po seksu. Šlo je za popolno zlitje dveh duš. Tistega večera ne bom nikoli pozabil. Bil je nekaj posebnega.
Njen pogled... Oh, njen pogled. Kako me je požiral. Takrat sem dosegel vrhunec sreče. Nič drugega ni bilo pomembno. Samo najina ljubezen.
Pogrešam jo...

živčnost

Včasih si dela preglavico zaradi čistih malenkosti. Zaradi stvari, ki so, če pogledaš veliko sliko, tako zelo nepomembne. In ni mi to všeč zato, ker jo rad vidim, kako trpi, ampak zato, ker se takoj lahko postanim pred njo in ščitim vse neprijetnosti, ki ji pretijo.

Če nič drugače, pa tako, da jo objamem, in ji vsaj za trenutek dam vedeti, da ne bo nič narobe.

To je moj smisel za obstoj...

petek, 5. februar 2010

ker jo potrebujem

Moški smo čudna bitja. Od malega nas vzgajajo, da nikakor ne smeš pokazati svojih čustev in tako postaneš ponosen na to, da si trdna skala. In osebno tudi menim, da je prav tako. Moramo biti močni za nas in za naše ženske. Da se v času stiske lahko naslonijo na naša prsa in vedo, da so varne. Da bi se stepli z volkovi, če bi to pomenilo njihovo varnost.

Nekaj živalskega, prvinskega je v tem odnosu med moškim in žensko. In zaradi te trdnosti je tudi tako težko v intimnih trenutkih, ko sva najbolj povezana, pokazati ranljivo plat. Nočem je pokazati, ker se bojim, da me bo zavrnila, ali pa da bo hotela, da sem vedno takšen, kar pa ne želim biti.

Nekje globoko v sebi se zavedam, da je to neumno razmišljanje, ampak instinkt vedno zmaga.

Kolikokrat sem ji hotel povedati. Kolikokrat sem jo gledal v oči in si mislil, da bi ji najraje priznal. Ampak ji nisem nikoli. In potem pride trenutek, ko se itak vse skupaj pokaže, kot beli dan. In izpade, kot da je izvedela neko globoko skrivnost. nekaj sramotnega o meni. Čeprav sem ji jaz pravzaprav ves čas najine zveze priznaval z dejanji. S pogledi. V mislih. Na vse načine, razen na tega, na katerega ji bom zdaj. Z besedami...

Potrebujem jo. Nujno in nepreklicno jo potrebujem. Ker je luč v mojem življenju. Moj razlog za dihanje. Moj kometa sij...

njeno navdušenje

Nič ni bolj nalezljivega na tem svetu, kot njeno navdušenje.

Ko se ona navduši nad nečim, lahko kar čutiš, kako nase vleče vse ljudi okoli sebe. Vsi si želimo biti del njenega veselja.

To sem vedno še posebej cenil pri njej. To sposobnost, da svojo pozitivno energijo tako dobrodušno deli z vsemi, ki jo v tistem trenutku obdajajo.

Že samo ta njena lastnost bi bila sama zase popolnoma dovolj močan razlog, da se človek vanjo zaljubi brez povratka... Ko bi bila to njena edina pozitivna lastnost, bi bil jaz popolnoma nemočen, tako pa, ker je ena izmed mnogih, vseh izredno močnih, sem kratko malo nasankal. Saj ga ni doktorja, ki bi me uspel pozdraviti te preklemanske bolezni, ki se ji reče ljubezen.

Kako rad bi zopet videl tisti nasmešek na obrazu. Tresem se že namreč od abstinenčne krize...

pogled

Ne vem, kako točno ji to uspeva, ampak njen pogled me vedno začara. Ko jo gledam v oči, me je najbolj strah, da me bo prosila, naj storim nekaj nemogočega. Potrpite z mano. Bom razložil.

Bojim se namreč zato, ker je njen pogled tako hipnotičen, da ji ne bi mogel reči 'ne'. Pa četudi bi mi rekla, naj ubijam. Takšen močan pogled ima... Težko opišem. Ampak, ko jo gledam v oči, sem vedno pod nekakšnim urokom. Zanjo bi takrat storil več kot vse.

Dolgo sem mislil, da je to nekakšen zlobni načrt. Da me hoče ukriviti svoji volji. Potem mi je pa postalo jasno, še ne tako daleč nazaj, zakaj me ta pogled tako začara.

Nič nima opravka z zli silami. Gre zgolj za neverjetno povezanost, ki jo lahko dva čutita samo, kadar sta si že res pustila dovolj blizu, da več ni poti nazaj. Gre za neko nadnaravno silo privlačnosti. Gre za popolno zlitje dveh nasprotij.

In najhujše, kar lahko doživim, je, da vidim v njih bolečino. Zadnjič sva stala v objemu, popolnoma predana trenutku, ker sva se bala, kako naprej. In mi je bilo hudo. Zlomil sem se in zajokal. Hotel sem jo poljubiti, ji povedati, da bo še vse v redu. Potem sem pa storil nekaj groznega. Upal sem pogledati v njene oči. In ko sem zagledal solze, ko sem videl tisto bolečino, ki sem jo jaz povzročil... Zlomil sem se na pol. Kar naenkrat sem bil, kot duh, nihče. Ker sem jo razočaral. Ker sem izdal njeno zaupanje vame.

Njen pogled me je zdrobil na tisoče majhnih koščkov...

objem

Nikoli nisem popolnoma razumel objemov. Zakaj se ljudje tako radi objemajo, sem si mislil.dobro,razumel sem osnovni koncept objema.ampak nikakor nisem hotel (smešno) zaobjeti dejstva, da so objemi nekaj naravnega in nujnega.

Potem sem pa spoznal njo. Ko sem jo prvič objel sem razumel, čemu takšna obsedenost z objemi.

Iskreno bom priznal. Zasvojil sem se. Ko sem prvič začutil dotik najinih teles v tem čudovitev vzorcu, sem vedel, da je to tisto, kar sem iskal.

Samo njo bi lahko objel s takšnim veseljem. Vsakič sem začutil, kako se je elektrika pretakala med nama. Kot da sva se povezala. Da sva eno.

In najboljši del vsega? Da sem čutil, kakšno varnost sem s tem dejanjem sprožil v njej. Občutek moči, ko sem se zavedel, da bi lahko s takšnim objemom razblinil vse njene težave. Pa čeprav samo za minuto.

...zdajle bi jo stisnil k sebi...

Zakaj jo ljubim?

ker drugače ne znam in drugače nočem...

a nisem dobro napisala?

me je enkrat pred kratkim vprašala v zvezi z neko njeno objavo na blogu. Ravno takrat sem bil zaseden z nekimi drugimi mislimi. Najbrž s kakšno težavo v službi ali pri društvu. Pa sem rekel samo, ja, dobra je.

Kasneje sem šele dojel, kaj me je sploh vprašala. in ugotovil, kaj sem pravzaprav rekel. Hotel sem ji povedati, kaj sem si res mislil. Ampak je bilo prepozno. govorila sva že o drugi temi, in me je že povlekla v drugo smer. Kasneje sem pozabil na to.

hotel sem ji pa reči, da sem prebral objavo, in da je bila super. fenomenalna. Hotel sem ji povedati, kako sem opazil, kakšen stil je ubrala. Kako je dobro začela objavo in jo skozi do konca izpeljala v enem takem super tempu. Da sem opazil, da je popolnoma nov, bolj odrasel stil, kot ga je imela prej. Vem, da najbrž teh stvari sploh ni namensko storila, in da bi bil to njen prvi komentar na moje mnenje. Ampak sploh ni pomembno. Še bolje.

Ravno to je tisto, kar tako cenim pri njej. Vse zgleda tako enostavno. Tako preprosto. Kot, da je brez kakršnega koli truda to storila. V ozadju se pa skriva en zelo nadarjen um. Tak, ki sem ga vedno cenil. Pa se mi zdi, da tega ne ve.

...vedno dobro napiše. Za razliko od mojih neurejenih blodenj...

me kaj pogrešaš?

me včasih vpraša po telefonu. Pa ji rečem, malo...

Lažem. Vsakič ji lažem. Seveda jo pogrešam! Vsak trenutek dneva, ko ni ob meni, je bolj siv, ker je ni, da bi mi barvala okolico. Seveda jo pogrešam!

Zdajle jo pogrešam! Kar narazen me vleče od dejstva, da je tako daleč stran. Da je ni tukaj ob meni. Od dejstva, da bi lahko na ves glas kričal, pa me ne bi slišala, pa če vsi v Sloveniji utihnejo.

Predaleč je, da bi to dobro prebavljal. A njej rečem, da jo pogrešam samo malo. Ker si domišljam, da je tako bolje. Da moram igrati svoje igrice, ker jo bom drugače izgubil.

ironija pa taka....

ples

vedno sem si želel plesati z njo. vem, namreč, da imam dober občutek za ritem. Vendar pri plesu sem neroden. Pa ne zato, ker ne bi bil sposoben, ampak zato, ker si preprosto nikoli nisem vzel časa, da bi se dovolj navadil nanj, da bi lahko bil naraven.

včasih sva bila kje zunaj, pa se je začela kakšna dobra glasba. Ljudje so plesali okoli naju. Videl sem ji v očeh, da si želi zaplesati. Pa je nisem prijel za roko in jo popeljal na plesišče. Težko mi je bilo pri srcu, ker ji nisem mogel tega dati. Ampak sem se zavedal, da bi bila razočarana, če bi zares šla.

Velikokrat sem razmišljal, da bi bilo super, če bi šla na kak plesni tečaj. Ampak zaenkrat se še nisva lotila tega projekta.

Zaradi takih stvari, takšnih malenkosti, bi mi bilo najbolj žal, če bi bilo vsega konec. Ker je še toliko stvari, ki bi jih rad izkusil z njo, toliko zadev, ki bi jih rad storil za njo.

ker vem, da, če bi midva šla na plesišče, bi bila glavna...

prvič

Nikoli ne bom pozabil tistega večera, ko sem se prvič pogovarjal z njo. Bilo je drugače. Bilo je pravilno... Veste, kaj hočem reči? Ko preprosto veš, da je to to?

Nikoli prej nisem občutil tako intenzivne povezanosti z neko osebo. S prvo punco sva se ljubila, ja. Ampak je bilo drugače. Bolj navadno. Manj intenzivno.

Pri njej pa.... oh, ne da se opisati z besedami. Popolna vročica neke čudne energije, ki ti daje vedeti, da za njo dihaš. Da si bil poslan na ta svet z namenom, da njej delaš družbo. Da njej polepšaš dni.

In potem ugotoviš, da lahko nekaj tako lepega popolnoma enostavno tudi zlomiš. Uničiš.

Sicer pa, opevam trenutek, ko sem jo spoznal, kot nekaj posebnega. Tisto ni bilo nič. Šele sčasoma se dovolj privadiš temu novemu občutku, da ga sploh lahko do popolnosti zaobjameš.

najin prvi pogovor, prvi poljub, prvi seks, vse kar je bilo prvič, je bilo povprečje v primerjavi s kasneje. Skozi mesece in leta namreč stvari šele začenjajo dobivati svojo končno obliko.

bloganje

Pred njo sem bil prepričan, da je bloganje neumnost. Potrata časa. Nepomembna egocentristična vadba. Zdaj pa vem, da je bloganje neumnost, potrata časa, egocentristična telovadba, in presneto zabavno...

Pravzaprav ni poanta te objave v tem, da me je navdušila nad bloganjem, ampak bolj to, kaj to bloganje simbolizira. Ni to namreč edina stvar s katero me je pozitivno okužila.

Gre bolj za to, kako mi je odprla oči za svet okoli sebe. Prej sem bil preozkogleden. Naiven celo. Samo zaradi nje, njenega duha za novosti, pustolovščine, sem danes oseba, kakršna sem.

Torej, zakaj jo ljubim? Zato, ker me konstantno izboljšuje. Pa če se tega zaveda ali ne. Vsak trenutek, ki ga preživim ob njej, me naredi še za kanček boljšega, bolj vrednega nje, ki je ne bom nikoli dosegel.

Zakaj jo ljubim? Zato, ker mi je ona omogočila, da sem se, odkar sem z njo, dovolj odprl, da lahko zdajle pišem to objavo. Zaradi nje si upam, razgaliti svoje najgloblje misli, ki so prej vedno trmasto počivale v mojem zaprašenem umu. Zaradi nje želim biti boljši, kot sem. Boljši, kot sem sploh lahko.

In misel na to, da bi to izgubil, me navdaja s takšnim nepopisnim strahom, da je ni besede v slovenskem jeziku, ki bi znala zaobjeti ta občutek.

Blogam samo za njo. Samo za njo...

četrtek, 4. februar 2010

vožnja

vem, da je vedno mislila, da mi je težko jo voziti okoli. Recimo, da sem konstantno hodil po njo, jo vozil domov, peljal v metropolo. Včasih je bilo res težko. Če sem bil na tesnem s financami, je bila huda muka se vsesti v avto in se odpeljati ponjo.

Ampak nikoli ne zato, ker nisem hotel zapravljati denarja. Bal sem se tistega groznega trenutka, ko bi mi zmanjkalo bencina, ko bi ona sedela poleg. Tistega groznega občutka, da nisem uspel. Da jo bom razočaral, če se to zgodi.

Ampak sama vožnja je bila pa vedno čisti užitek. Nič ni lepšega od tega, ko poleg mene sedi ona. Ko nekaj brska po mobitelu in jo pogledam. Ko začuti pogled na sebi in se ozre proti meni in se ponovno zave, da se vozi. Ko mi razlaga kakšno posebej zapleteno dogodivščino. Včasih je ne slišim. Vem, da jo to znervira. Ampak, ne, da se mi ne da poslušati. Samo cesta zna biti naporna stvar.

Všeč mi je tudi najina tišina. Včasih se peljeva, pa je kar precej časa tiho. takrat prav slišim, kako njeni možgani nekaj hudo meljejo in bo vsak čas na glas povedala. Jaz pa sproščeno čakam na tisti trenutek, ko bova zopet začela kakšen težek pogovor.

Včasih jo nežno pobožam po licu, češ, tukaj sem. In oba takoj veva, kje sva, zakaj sva, ... Tisti njen odziv na moj dotik. Že samo zdajle, ko pomislim nanj, mi postane toplo pri srcu. Kaj šele takrat, ko se to zgodi. Se mi zdi, da se bom kar stopil tam na licu mesta. Ampak vedno ohranjam svojo trdno držo. Včasih ne vem, zakaj. Ampak potem se spomnem, da tako pač mora biti.

In moj najljubši spomin med vožnjo? Ni specifičen. Je nekaj, kar se konstantno dogaja. Že kakšnih dvajset minut vneto debatirava o neki zabavni tematiki, ko se kar naenkrat oba zaveva, da sva imela ves čas izklopljen radio. To mi je najljubši spomin. Ker pove veliko o tem, kako rada se pogovarjava. Kako paševa skupaj. Niti pomisliva ne na to, da bi potrebovala šum iz okolice. Tisti pogovori, pa čeprav so ponavadi zelo vsakdanji, nezapleteni in osnovni, so najboljši. Ker sva, kot izolirana od okolice.

Če bi lahko, bi se z njo ves čas vozil. Kam? Sploh ni važno...

dopust

Nekaj posebnega je bilo. Kolikokrat po tistem sem razmišljal, da morava nujno spet iti. Ne nujno tja. Ampak vsekakor nekam skupaj. Sama.

Ker je bilo res idilično. Nobenih skrbi. Nobenega zunanjega sveta. Samo midva. Takrat sva se res globoko približala drug drugemu.

Ne vem, zakaj je bilo tako drugače, kot vsakdanje življenje. Mogoče zato, ker se ni bilo potrebno ne enemu ne drugemu pred nikomer pretvarjati. Tisti sprehodi v naravo, jutranje poležavanje. Vse je bilo tako drugače. Tako popolno.

Takrat sem si želel, da se ne bi nikoli končalo. Prekratko je bilo. Tri dni... Kot da ni bilo nič. A hkrati je bilo tako dolgo. Kot celo življenje. S tistih treh dni imam tako intenzivne spomine. Še vedno si lahko velikokrat prikličem občutek, kako je bilo tam.

Všeč mi je bilo, ker sem nama to omogočil. Ker sem uspel storiti tisto, kar sem hotel.

Nisem imel veliko financ na razpolago. Na trenutke je celo stopil ven moj finančni varuh in me svaril pred pretiranim zapravljanjem. A vsak strošek, ki je bil, je bil vreden. Samo pogledati sem jo moral v oči, ko sem v njih videl popolno srečo, in sem vedel, da bi vso svojo kri prodal za tisti pogled.

Lep je bil, ja, najin kotiček....

nakupovanje

Vedno mi je bilo všeč,kadar sva šla skupaj v trgovino. Drugače namreč nisem oboževalec šoping kulture in mi je neverjetna muka. Z njo je pa drugače.

Najbrž nima niti toliko opraviti s konceptom nakupovanja. enkrat sem namreč dobil blazno zanimivo idejo (ki je drugače med prijateljicami stalna praksa, a je moškim tako tuja), da sva šla samo gledati po trgovinah. Gledati izložbe, kot se reče.

Všeč mi je, ko greva, pa če kaj kupiva ali ne,samo zato,ker je z njo to tako pomirjujoče. Znajde se. Tako, domača je. Rad jo gledam, kako jo zanese veselje ob vseh možnostih.

Všeč mi je njen previden odnos do vsakega detajla. Jaz bi v košaro vrgel najbolj nagravžen paradajz,kar jih je, pa bi se okoli še hvalil, da sem dobro kupil. Ona pa ne. Če ni popolno, ali vsaj dovolj dober približek, ne bo sprejela.

Pa všeč mi je tudi to, da se počutim, kot da pripadam nekemu popolnoma usklajenemu timu. Ona izbira, jaz ji pa najdem,ko ne vidi. Poiščem bolj ugodno verzijo tistega,kar ima v rokah. Prispevam. Vem,da ne veliko,ampak več tudi ne bi. Raje jo poslušam, ji sledim.

Ne vem. Nakupovanje je drugačno od večine ostalih interakcij. Ker je ona tista, ki ve kam treba.

danes sva šla po nakupih. Bilo je nebeško...