Treznost naslednjega dne

V petek je moja draga delila z menoj nekaj, kar jo očitno muči že od samega začetka. Vendar je takrat nisem poslušal, ker je bilo premučno verjeti, da sem že od vsega začetka, odkar se pravzaprav poznava, takšen.

Nikoli prej mi še ni tega povedala. Čeprav, zdaj se sprašujem, a mi morda je, pa sem preprosto preslišal? Bolj kot razmišljam o tem, bolj vidim, da se vzorec res ponavlja.

Grozno mi je pri srcu, ko vem, da sem jo tako poniževal. V njej vzbujal občutke manjvrednosti. Zadnja stvar na svetu, ki bi jo želel zanjo.

Bojim se prihodnosti. A bova uspela iti čez to? A se sploh da?

Zakaj sem včeraj tako skrajno odreagiral? Vem zakaj, samo ne vem, če bo ona kdaj razumela ali sploh hotela razumeti.

Počutil sem se ogroženega. Ko sem en dan prej prišel k njej, sva se že takoj sprla. Ker se nisem strinjal z njo v neki debati, in sem svojo stran tako srdito zagovarjal, da sem hkrati poniževal njo in njeno mnenje. Takrat nisem videl, da to delam. Meni se je zdel popolnoma normalen pogovor. Tak, kakršnih sva imela že na tisoče.

In tako sva bila v dveh skrajnih pozicijah. Ona je že tisočič prenašala isto sranje od mene, jaz pa sem že tisočič imel popolnoma normalen pogovor s svojo drago. In potem kar naenkrat ona poči, ker je imela dovolj. Jaz pa nisem razumel, zakaj me zdaj napada. In enako se je dogajalo cel večer in potem cel včerajšnji dan. Ona je branila svoj položaj, jaz sem se pa (neupravičeno, ampak takrat pač nisem vedel) počutil ogroženega, napadenega.

In ker jo še vedno nisem poslušal, je šla v večje skrajnosti. Z njene strani je namreč moj neposluh zagotovo zgledal kot brezbrižnost in neupoštevanje njenega mnenja. Medtem, ko je v resnici bilo preprosto nerazumevanje težave. Saj vem, da bi jaz moral razumeti. Ampak veliko je bilo za pogoltniti v enem dnevu.

Težko je popolnoma spremeniti svoj pogled na realnost v enem dnevu. Takšne stvari rabijo svoj čas. In tako, ker sva pač bila v popolnoma različnih časovnih tirnicah, je ona pričela uporabljati težko artilerijo. In se mi je posmehovala v pričo vseh najinih prijateljev. In takrat je bilo meni dovolj. Samo čakal sem še na pravi trenutek, da eksplodiram.

Seveda vem, da ni bilo upravičeno. Vse kar je storila, je pravzaprav bilo to, da mi je pokazala, kakšne občutke ji jaz vsakič dajem v javnosti. Pravzaprav sem si zaslužil toliko srda, kot mi ga je namenila, in še veliko veliko več.

Vendar, takrat tega seveda nisem razumel tako. Sploh zato, ker sem bil do takrat že kar precej opit. In sem jo seveda še enkrat osramotil pred vsemi.

Danes mi je hudo. Trpim in trpim, ker vem, da ne more in ne sme razumeti mojih dejanj. Da mi ne sme odpustiti, ker bi to pomenilo, da mi daje prav.

In jaz si samo želim, da bi lahko zavrtel čas nazaj do tiste pijače v petek, kjer mi je lepo direktno vse povedala, in sebe zamrznil v času, dokler ne bi dojel, kaj mi je povedala. Če ne bi takrat stvari tekle dalje po standardnih tirnicah, bi vsaj pravočasno ugotovil, da je imela prav.

Kako me boli srce, ko pomislim na bolečine, ki sem ji jih prizadejal. Njej, ki ji želim le srečo v življenju.


Oprosti.