Nor

Spravite me v norišnico. Odpeljite me in me zaprite v oblazinjeno sobo. Sem namreč nor. Nor sem na njo.
Nor na njen nasmeh, na njen nagajiv pogled. Nor na vihravost njenega dotika in toploto njenega poljuba.
Nor sem na njene zvijače, na njene čarovniške trike. Noro ljubim njeno prisotnost. Norim od najine oddaljenosti.
Noro dobro se imam ob njej. Norim in hitim po svetu, da bi glavnino časa z njo preživljal.
Nor sem, ker si šele zdaj priznavam, svojo samostojno norijo.
Nor sem na njo. Nor, vam pravim! In če ne bi bil, bi bil nor!

v večnost

Zdajle je bil eden tistih trenutkov... Takšnih, ki niso na noben način povezani z njo. Nič takšnega nisem slišal, nič takšnega videl, a kljub temu. Kar iznenada me je prevzel izredno močen val čustev. Kot nekakšna potrditev. Da vem, kako močno jo ljubim.

Želim si, da bi lahko ta občutek posnel na magnetofonski trak in ji ga predvajal. Da bi lahko na platno naslikal te nianse čustev. Da bi lahko zaigral melodijo, ki jo igrajo strune mojega telesa.

Žal ne znam nič od tega. Znam pa tole. Znam vsaj majhen delček celote povzeti v nekaj nerodnih stavkih, ki poskušajo zaobjeti celotno sporočilo.

Midva sva eno, midva sva vse. Celo vesolje gravitira okoli najinih teles.

Čutim te, draga moja. Čutim bitje tvojega srca. Slišim te, vidim te in vonjam tvoje omamne vonjave. Pa čeprav si daleč stran.

Ljubim te. To je vse kar znam.

Bil je zanimiv konec tedna. Doživela sva ga. Imel je vzpone in padce. Bil je pristen... Bil je najin.

Pravzaprav je bil vikend, kot kateri koli drug. A vseeno... Nekako je bil drugačen.

Ko sem stal tam pred njo, jo objemal v slovo... nekaj je bilo drugače. Ponavadi sem šele med vožnjo domov zares spoznal, da je zopet ne bom videl nekaj časa. Tokrat me je pa prešinilo kar tam, na licu mesta. Da grem stran od nje. Da se ločujeva.

Takoj, ko sem pomislil na to, se je vame zarezala neka skeleča praznina. Nek utesnjujoč in kričeč občutek. Klavstrofobičnost spoznanja, da bom zopet omejen zgolj na sporočila. Na digitalno komunikacijo, ki je, poleg tega, da je najino prekletstvo, hkrati tudi edina stvar, ki naju ohranja pri pameti...

Samo eno stvar sem imel v mislih, ko sem se peljal domov... Da je moj dom lahko samo tam, kjer je ona. Za naju, draga moja... za naju bom ustvaril varnost...

Komaj namreč čakam, da bom prišel domov, vedoč, da me tam čaka ona.

Renesansa

Stvari se spreminjajo. Rasteva. Postajava močnejša. In vidim, kam bova prišla. Veselim se najinih bodočih trenutkov. Veselim se, ker vem, da bodo s teboj.

Hvala, ker mi daješ moč.