Moja muza

Ko sem še hodil v srednjo šolo, sem bil poln neke najstniške inspiracije. Pesmi in glasbo sem ustvarjal s svetlobno hitrostjo. Imel sem vizije, sanje, naivnost. Požvižgal sem se na to, da nisem nič od tega zares obvladal. Ustvarjal sem zase... in za tiste, ki so me bili pripravljeni poslušati.

Potem pa je moja kreativnost nekako umrla. Umaknila se je drugim željam. Tudi, če sem si res želel, sem le s težko muko uglasbil kakšen komad. Moja kreativnost je prešla s svetlobne na polžjo hitrost.

Vendar, globoko v sebi sem čutil, da moja kreativna žilica ni zamrla. Vedel sem, da sem imel to v sebi. Preprosto, ni se mi dalo več. Nisem videl smisla, razloga za vlaganje svoje energije v ustvarjalno plat mojega življenja. Nisem obžaloval te nekreativnosti. Ni se mi kolcalo po starih časih. Preprosto, nisem si želel tistega življenja.

Potem sem spoznal tebe. Kako hitro sem te zvlekel na kavico, kako se mi je kar naenkrat mudilo doživeti celo večnost s teboj. No, in, ko sem prišel domov z najinega prvega zmenka, sem začutil neko čudno slo. Nekaj me je žgečkalo v srcu in kolesje v glavi se je spet začelo premikati v ritmu melodije sveta.

Usedel sem se za mizo, zagrabil svojo zvesto kitaro, ki je leta čakala na tisti trenutek, in zaigral. Skladba se je pisala kar sama. Roke so tolkle po tipkovnici, trzalica drsela po strunah, vse samo v želji, da popišem tisti neverjetni občutek... da pokažem svetu, da zapojem svetu, da sem se zaljubil. Pisal sem ga šele pozno ponoči, zato ga do naslednjega jutra niti nisem slišal v pravi obliki. Šele zjutraj sem ga lahko na glas zaigral.

Komad ni bil ne vem kaj. Pa ne zato, ker me ne bi dovolj inspirirala, ampak preprosto zato, ker se mi je tako hudičevo mudilo zliti svoje misli na papir. Še danes stoji na mojem blogu, čakajoč, da kdo odpihne prah z njega. Ne igram ga namreč velikokrat.

Pa ne zato, ker bi izražal kakšne napačne misli, ker bi bil lažen, neiskren. Ne, nikakor ne. Še vedno je vse, kar sem v njem zapisal, popolnoma res. Ne igram ga pogosto zgolj zato, ker si me odkar sva skupaj, navdihnila za toliko drugih skladb, toliko drugih tekstov, da zanj preprosto zmanjkuje prostora.

Na začetku je trajalo nadaljnjega pol leta, da sem naredil novo skladbo. Potem nekaj mesecev. Potem pa čedalje pogosteje. Kar od nikoder se pojavljajo. Ampak vedno je vzorec enak. Po kakšnem posebno ljubečem trenutku, ko mislim na naju, se v meni pojavi neka močna ideja, ki mi ne pusti spati. Vsakič je pozna ura, in vsakič moram skladbo igrati potihoma ter potem cel naslednji dan trpeti, preden lahko slišim, kaj sem ustvaril.

Torej, kaj sem hotel napisati. Predvsem bi se ti rad zahvalil. Hvala za inspiracijo. Hvala za to, da si v meni zbudila nekaj, kar je očitno čakalo samo nate. Ker šele zate sem postal dober. Edino ti si lahko bila tako močna gonilna sila, ljubezenska črta.

Zate pojem, zate pišem...