Smrt odšla je svojo pot

Draga moja, najin svet se spreminja. Okoli naju se podirajo stara prepričanja, stare navade, in na njihovem mestu vznikajo nove zgodbe, polne nekega spomladanskega zanosa, komaj čakajoč, da ugledajo luč dneva.

Spremenila sva svet okoli naju, spremenila sva motive, dejanja, vse sva imela za pomembno, je zdaj pozabljeno. Na njihovem mestu pa trdno stojijo nova prepričanja.

Spremenila sva se. Spremenila sva drug drugega. Nikoli več ne bova gledala na ta svet skozi stare, motne oči. Zakaj, nov svet se odpira pred nama. Samo stopiti morava skozi ta obok slave in zavladati novemu svetu, kjer umira stara pravda...

Odšli so, tisti, ki jih nočeva. Odšli za vedno.

Hvala, da si jih z menoj pregnala. Le tvoja moč mi je bila potrebna. Ljubim te.

Treznost naslednjega dne

V petek je moja draga delila z menoj nekaj, kar jo očitno muči že od samega začetka. Vendar je takrat nisem poslušal, ker je bilo premučno verjeti, da sem že od vsega začetka, odkar se pravzaprav poznava, takšen.

Nikoli prej mi še ni tega povedala. Čeprav, zdaj se sprašujem, a mi morda je, pa sem preprosto preslišal? Bolj kot razmišljam o tem, bolj vidim, da se vzorec res ponavlja.

Grozno mi je pri srcu, ko vem, da sem jo tako poniževal. V njej vzbujal občutke manjvrednosti. Zadnja stvar na svetu, ki bi jo želel zanjo.

Bojim se prihodnosti. A bova uspela iti čez to? A se sploh da?

Zakaj sem včeraj tako skrajno odreagiral? Vem zakaj, samo ne vem, če bo ona kdaj razumela ali sploh hotela razumeti.

Počutil sem se ogroženega. Ko sem en dan prej prišel k njej, sva se že takoj sprla. Ker se nisem strinjal z njo v neki debati, in sem svojo stran tako srdito zagovarjal, da sem hkrati poniževal njo in njeno mnenje. Takrat nisem videl, da to delam. Meni se je zdel popolnoma normalen pogovor. Tak, kakršnih sva imela že na tisoče.

In tako sva bila v dveh skrajnih pozicijah. Ona je že tisočič prenašala isto sranje od mene, jaz pa sem že tisočič imel popolnoma normalen pogovor s svojo drago. In potem kar naenkrat ona poči, ker je imela dovolj. Jaz pa nisem razumel, zakaj me zdaj napada. In enako se je dogajalo cel večer in potem cel včerajšnji dan. Ona je branila svoj položaj, jaz sem se pa (neupravičeno, ampak takrat pač nisem vedel) počutil ogroženega, napadenega.

In ker jo še vedno nisem poslušal, je šla v večje skrajnosti. Z njene strani je namreč moj neposluh zagotovo zgledal kot brezbrižnost in neupoštevanje njenega mnenja. Medtem, ko je v resnici bilo preprosto nerazumevanje težave. Saj vem, da bi jaz moral razumeti. Ampak veliko je bilo za pogoltniti v enem dnevu.

Težko je popolnoma spremeniti svoj pogled na realnost v enem dnevu. Takšne stvari rabijo svoj čas. In tako, ker sva pač bila v popolnoma različnih časovnih tirnicah, je ona pričela uporabljati težko artilerijo. In se mi je posmehovala v pričo vseh najinih prijateljev. In takrat je bilo meni dovolj. Samo čakal sem še na pravi trenutek, da eksplodiram.

Seveda vem, da ni bilo upravičeno. Vse kar je storila, je pravzaprav bilo to, da mi je pokazala, kakšne občutke ji jaz vsakič dajem v javnosti. Pravzaprav sem si zaslužil toliko srda, kot mi ga je namenila, in še veliko veliko več.

Vendar, takrat tega seveda nisem razumel tako. Sploh zato, ker sem bil do takrat že kar precej opit. In sem jo seveda še enkrat osramotil pred vsemi.

Danes mi je hudo. Trpim in trpim, ker vem, da ne more in ne sme razumeti mojih dejanj. Da mi ne sme odpustiti, ker bi to pomenilo, da mi daje prav.

In jaz si samo želim, da bi lahko zavrtel čas nazaj do tiste pijače v petek, kjer mi je lepo direktno vse povedala, in sebe zamrznil v času, dokler ne bi dojel, kaj mi je povedala. Če ne bi takrat stvari tekle dalje po standardnih tirnicah, bi vsaj pravočasno ugotovil, da je imela prav.

Kako me boli srce, ko pomislim na bolečine, ki sem ji jih prizadejal. Njej, ki ji želim le srečo v življenju.


Oprosti.

V moji dlani...

... je cela Zemlja, Sonce in celo vesolje, če ona verjame, da je tako. Če mi daje občutek, da lahko storim vse. Da ni omejitev v mojih dosežkih.

Ljubim jo, ker mi z vsakim vlaknom svojega bitja daje ta občutek. Ker zmorem vse, če imam njo v mislih. Ker sem nepremagljiv, neustrašen, drzen... Vse samo za njo!

Obožujem te občutke, ki jih povzroča v meni. To neverjetno moč, ki jo dobivam iz najine ljubezni. Nekaj nadnaravnega...

Težko je opisati ta občutek. Moški zagotovo točno vedo kaj mislim. A ženske, ki, sumim, da ste najbolj vnete bralke tega bloga, še posebej TI, draga moja, vam bom pa to težko razložil.

Občutek, da sem vse, da zmorem vse, da sem njen heroj. To je tisto, kar me polni z energijo, da jo lahko nazaj ljubim, da ji lahko vračam tisto, kar ona rabi od mene. Cikličen proces je. Vsekakor gre za nekakšno sinergijo, neko simbiozo najinih skrajnih polov.

Ljubim jo, ker verjame vame!

Najina jutra

Nisem jutranji človek. Moja jutra ponavadi sestojijo iz obžalovanja konca noči. Rad namreč spim podnevi in čujem ponoči. Jutra so ponavadi bridek znanilec konca noči. Vendar ne ob njej.

Kako so najina jutra lepa, vam ne bi znal povedati pa če bi se še tako močno trudil. Preprosto čudovita so.

Tisti vonj, ki me prebudi. Ko vem, da sem noč preživel ob ljubezni svojih sanj. Jutra mi dajejo največ zaupanja v naju. Ker zjutraj najbolj trdno in neomajno vem, da bom z njo do konca dni srečen.

Vsako jutro je novo, drugačno, a vedno tako znano, domače. Tisti občutek, ko veš, da lahko v katerem koli trenutku sežeš s svojo roko čez njeno telo in jo stisneš k sebi. Tista varnost, ki se zjutraj sama od sebe generira.

Vsi ti občutki mi dajejo moč, da lahko preživim preostanek dneva. Njena prisotnost lahko polepša celo ponedeljke!

Moja muza

Ko sem še hodil v srednjo šolo, sem bil poln neke najstniške inspiracije. Pesmi in glasbo sem ustvarjal s svetlobno hitrostjo. Imel sem vizije, sanje, naivnost. Požvižgal sem se na to, da nisem nič od tega zares obvladal. Ustvarjal sem zase... in za tiste, ki so me bili pripravljeni poslušati.

Potem pa je moja kreativnost nekako umrla. Umaknila se je drugim željam. Tudi, če sem si res želel, sem le s težko muko uglasbil kakšen komad. Moja kreativnost je prešla s svetlobne na polžjo hitrost.

Vendar, globoko v sebi sem čutil, da moja kreativna žilica ni zamrla. Vedel sem, da sem imel to v sebi. Preprosto, ni se mi dalo več. Nisem videl smisla, razloga za vlaganje svoje energije v ustvarjalno plat mojega življenja. Nisem obžaloval te nekreativnosti. Ni se mi kolcalo po starih časih. Preprosto, nisem si želel tistega življenja.

Potem sem spoznal tebe. Kako hitro sem te zvlekel na kavico, kako se mi je kar naenkrat mudilo doživeti celo večnost s teboj. No, in, ko sem prišel domov z najinega prvega zmenka, sem začutil neko čudno slo. Nekaj me je žgečkalo v srcu in kolesje v glavi se je spet začelo premikati v ritmu melodije sveta.

Usedel sem se za mizo, zagrabil svojo zvesto kitaro, ki je leta čakala na tisti trenutek, in zaigral. Skladba se je pisala kar sama. Roke so tolkle po tipkovnici, trzalica drsela po strunah, vse samo v želji, da popišem tisti neverjetni občutek... da pokažem svetu, da zapojem svetu, da sem se zaljubil. Pisal sem ga šele pozno ponoči, zato ga do naslednjega jutra niti nisem slišal v pravi obliki. Šele zjutraj sem ga lahko na glas zaigral.

Komad ni bil ne vem kaj. Pa ne zato, ker me ne bi dovolj inspirirala, ampak preprosto zato, ker se mi je tako hudičevo mudilo zliti svoje misli na papir. Še danes stoji na mojem blogu, čakajoč, da kdo odpihne prah z njega. Ne igram ga namreč velikokrat.

Pa ne zato, ker bi izražal kakšne napačne misli, ker bi bil lažen, neiskren. Ne, nikakor ne. Še vedno je vse, kar sem v njem zapisal, popolnoma res. Ne igram ga pogosto zgolj zato, ker si me odkar sva skupaj, navdihnila za toliko drugih skladb, toliko drugih tekstov, da zanj preprosto zmanjkuje prostora.

Na začetku je trajalo nadaljnjega pol leta, da sem naredil novo skladbo. Potem nekaj mesecev. Potem pa čedalje pogosteje. Kar od nikoder se pojavljajo. Ampak vedno je vzorec enak. Po kakšnem posebno ljubečem trenutku, ko mislim na naju, se v meni pojavi neka močna ideja, ki mi ne pusti spati. Vsakič je pozna ura, in vsakič moram skladbo igrati potihoma ter potem cel naslednji dan trpeti, preden lahko slišim, kaj sem ustvaril.

Torej, kaj sem hotel napisati. Predvsem bi se ti rad zahvalil. Hvala za inspiracijo. Hvala za to, da si v meni zbudila nekaj, kar je očitno čakalo samo nate. Ker šele zate sem postal dober. Edino ti si lahko bila tako močna gonilna sila, ljubezenska črta.

Zate pojem, zate pišem...

Njim, ki nam lepšajo dni!

Kot moški sem se na ta svet rodil z zelo jasno nalogo. Lahko bi reklo kar misijo. Kot moški je moja naloga, želja in resnično veselje, da osrečujem ženske svojega življenja.

Veliko moških je takšnih, ki niso v sozvočju s to naravno željo po čaščenju ženskam. Vsi se z njo rodimo, a v marsikaterem moškem se razvname plamen zamer. Misli si, zakaj bi pa jaz moral častiti njih. Kaj so pa tako posebne? Mene nihče ne časti!

Takšni moški živijo v zmoti. Poleg tega, da je naša naloga ugajati ženskam naših src, imamo moški tudi eno drugo, pogosto zelo nadležno lastnost. Mislimo centralizirano.

Da malo pojasnim to mojo zadnjo misel. Kaj imajo moški in ženske skupnega?

Kar vzemite si čas za premislek...

Ne veste? Oboji mislijo predvsem na to, kako zadovoljiti moškega. Ženskam je najbrž to popolnoma znano, medtem ko moški, če kateri to slučajno berejo, samo začudeno gledajo. Dejstvo je, da smo, kot moški zelo centralistično razmišljajoča bitja. Ne pravim, da je s tem kaj narobe. Takšni pač smo, da se lahko konstantno dokazujemo sebi in drugim. Vendar zaradi tega hitro lahko pozabimo, kako zelo se ženske trudijo, da bi nam ugodile. Da bi bili srečni.

Ženske so ustvarjalke. Vse v njihovem življenju je prepleteno z neko močno življenjsko energijo, ki jo popolnoma nesebično dajejo v svet. Ženske ustvarjajo red tam kjer je še prej bil kaos. Ženske ustvarjajo smisel tam, kjer ga še sekundo prej ni bilo. Okrašujejo stanovanja, dekorirajo prostor, pletejo močna in globoka prijateljstva, ki temeljijo na čustvih. Celo življenje ustvarjajo.

Kaj pa moški? A smo res samo sluge našim ženskam? A smo res zgolj kmeti na šahovnici, nepomembni pripadniki človeštva? Nikakor ne. Ampak, moramo si priznati, da vse stvari, ki jih počnemo v življenju, od študija, službe, uspehov v športu, do raznoraznih nenavadnih 'tipično fantovskih' podvigov... da vse to počnemo zaradi njih!

Zaradi naših žensk, ki dajejo smisel življenju. Samo pomislite! A bi moški zaradi česa drugega, kot zaradi ženske, šel sredi noči, v dežu, peš, preko mesta v trgovino po njeno najljubšo jakno, ki jo je slučajno pozabila tam? Bi zaradi koga drugega, čakal v vrsti ure in ure, da bi dobil tisto rožo, ki si jo tako zelo želi. Hudiča, poznam nekoga, ki je svojo prvo plačo, po polletni brezposelnosti, zapravil skoraj v celoti za darilo za puncin rojstni dan.

So to neumne geste? Otročje in nepotrebne? V večini primerov najbrž ja. Ampak, samo ženske nam znate tako hudo prizadeti možgansko skorjo, da postanemo takšni bebčki.

In ženske, še nekaj. Če vaš moški ni takšen. Če slučajno po nekem čudnem naključju niste v zvezi z nekom, ki vam izkazuje ljubezen in popolno spoštovanje, odidite takoj! Takoj! Ker, popolno občudovanje in spoštovanje in najmanj, kar si zaslužite za svoj obstoj. Jaz vem, da svoji Edini izkazujem vse to. In lahko samo upam, da je vsaj za tisto minuto, ko to bere, to dovolj. Kajti že naslednjo minuto si zasluži veliko več!

Ljubim te, draga moja!

Najin čas

Precej vode je že preteklo med nama. Bili so vzponi in bili so padci. Gledala si me, kako sem lezel dol po družbeni lestvici in kako prilezel nazaj ven. Vedno si mi stala ob strani. Lahko sem računal na tvojo podporo. Na tvoje sočutje.

Koliko časa je že preteklo? Je pomembno? Nikakor ne. Važno je le, da živiva za včeraj, danes in jutri.

Lepo je imeti skupne spomine. Se ozirati v preteklost na vse najine lepe dogodivščine, in še enkrat podoživljati srečo tistih trenutkov v času. Prav tako je dobro, da se lahko ozreva nazaj spominjajoč se slabih trenutkov. In skupaj z njimi še enkrat ponoviva razodetje, ki nama ga je takrat prineslo. Se naučiva iz lastnih napak. Lepa je najina skupna preteklost. Čudovita je.

A živiva v sedanjosti. In moram reči, da me polni s srečo, ljubeznijo. Trenutek v katerem zdajle dihava je sanjski. Kot, da bi se ponovno rodila. Vse je sveže. Polno neke gotovosti, da je tukaj in zdaj najin čas. Najino vesolje, ki ga skupaj raziskujeva, ter v enotnem koraku delava odtise v pesku časa. In se ozirava v daljavo.

Tam, kjer je najina skupna prihodnost. Tam, kjer sva si ustvarila skupen kontinuum prostor-časa, kjer je vse najino. Kjer skupaj polagava mejne kamne, ki določajo najino majhno oazo. Prihodnost, v kateri skupaj predajava najino modrost naprej. Kjer skrbiva za najin mali svet, ker je samo najin. Prihodnost, kjer sva ustvarila družino, ki nama lepša življenje.

Rad pogledam naprej. Po naravi sem takšen, da že od nekdaj gledam stvari, ne takšne, kot so bile, in ne takšne, kot so, ampak predvsem takšne, kot bodo nekoč šele postale.

Včasih, ko te pogledam v oči, lahko brez težav vidim, kakšna boš bila, ko boš vsa siva in zgubana še vedno trdno v mojem objemu. In veš kaj? Lep bo ta čas. Ko te bom ljubil na načine, ki jih danes še niti ne poznam. Ko bo najina ljubezen, pa če si je še tako težko predstavljati kaj takega, lepša, boljša, močnejša.

Ljubim najin skupen čas in ljubim tebe, ki ga deliš z menoj.

komunikacija

Ne vem. Lahko, da si samo domišljam. Ampak dobil sem občutek, kot da sva začela resnično poslušati drug drugega. Kot da se resnično oba trudiva razumeti. Saj sva že prej skušala. Ampak, občutek imam, kot da sva stopila na nek nov nivo komunikacije. Kjer razumeva, da sva nepopolna.

To je vse, kar sem želel povedati. Samo toliko, da bo zabeleženo v spletu, da sva ta vikend dosegla nekaj več...