Sediva na terasi pred najino hišo. Pijeva čaj in uživava v svetu, ki naju obdaja. Počasi srkaš svoj napitek, jaz te opazujem izza svojih debelih očal. Še vedno, po toliko letih, mi prikličeš nasmešek na obraz. Ujameš moj pogled in prenehaš s srkanjem. Spustiš skodelico in me vprašaš, kaj gledam. Usta se mi razležejo v nagajiv nasmešek in odvrnem: "Nič, mala. Nič."
Še vedno ohranjam svoj bister um, vedno na preži, da odkrijem priložnost, da prikličem nasmešek na njen, zdaj že zguban obraz.
Pogledam na dvorišče. Množica otrok se igra neko novo igro, ki je ne morem in ne morem razumeti. Vendar vidim, da uživajo v svojih norčijah, in to je vse, kar je važno. To, in da moj gugalnik ne škripa. Zadnjih nekaj mesecev je namreč spuščal neke čudne zvoke. Vsak dan je bilo huje. Najprej je samo pripomnila, naj ga popravim. Z dnevi se je njen ton začel spuščati proti pritoževanju in nazadnje k čistokrvnem nerganju. Še precej dlje je pa trajalo, da sem se končno sprehodil do ute z orodji in 'zapravljal čas' s popravilom.
Še vedno sva namreč enaka, kot sva bila, ko sva se spoznala. Včasih se prav hudo prepirava. In ponavadi zaradi malenkosti. Vendar, očitno sva imela med prepiri čas še za kaj drugega, ker sva si medtem okoli naju zgradila še najin svet...
