dotik v viharju

Vozila sva se proti metropoli. Kot vedno v neki hudi in neumni debati, ki se kar ni hotela končati. Zunaj najinega majhnega sveta je ob vetrobransko steklo udarjal snežni vihar. Avtomobili so divjali mimo naju, brisalci so poplesavali ob najhitrejšem ritmu... Midva pa ujeta v najin mehurček, kjer nama nihče nič ne more.

Sčasoma je najin pogovor utihnil. Osredotočil sem se na cesto. Pločevina je divjala mimo mojega ozkega pogleda. Razmišljal sem o naslednjih dneh. Načrtoval sem stvari čez teden. Razmišljal o popolnih nepomembnostih.

Nato sem se za kratek čas predramil iz svojega sveta in pogledal proti njej, ki je sedela poleg mene in molče strmela v praznino pred nama. Iztegnil sem desnico in se je dotaknil. Z roko sem šel ob njenem licu. Nagnila je glavo, tako da sem prijetno podrgnil obnjo s svojimi prsti.

Nato sem spet odšel v svoj svet.

Po kratki tišini je rekla: "Ko me takole pobožaš, vem, da si še vedno tukaj, z mano."

Ko je izrekla te čudovite besede sem kar naenkrat s popolno gotovostjo vedel, da se peljeva v pravo smer.