četrtek, 10. november 2011

Zaključek

Bralke in bralci!

Ker opažam, da na to stran tu in tam še vedno dobivam obiske, sem se odločil spisati poslednjo objavo.

S punco, kateri je bila posvečena ta stran, sva se pred slabim letom razšla. Bilo je prijateljsko slovo. Nekaterim pač ni usojeno, da preživijo skupaj več kot nekaj let. Kljub temu so to bila čudovita leta in ne obžalujem niti trenutka, ki sem ga preživel z njo.

Dejstvo, da je najina ljubezen stvar preteklosti, ne bi smelo izničiti mojih besed. Žal si nisva bila usojena, vendar poslovila sva se kot prijatelja, in vedno bo imela poseben prostor v mojem srcu. Zato bom ta blog pustil na spletu v spomin na najino ljubezen. Na najino željo, da si izkleševa svoj prostor v tem zmedenem svetu.

--Na nek način te bom vedno ljubil, zato naslov ostaja 'Zakaj jo ljubim'.

V času od zadnjih objav sem se malo bolj resno lotil pisanja. Žal ne morem posredovati povezav do mojih novih blogov, ker bi s tem razkril tančico anonimnosti tega bloga in predvsem osebe, ki ji je posvečen. Če bi koga od vas resnično zanimalo, mi sicer lahko piše na zakajjoljubim (afna) gmail pika com pa vam mogoče izdam v zameno za vašo identiteto :)



Najlepša hvala vsem, ki ste me spremljali.

Vaš Ahil

torek, 01. marec 2011

Vozovnica



Oba čakava na isti vlak.
Vsak na drugem koncu sveta.
V temne misli ujeta oba.
Pljuča hlastajo, iščejo zrak.

Hladno pihlja po tirnicah časa.
Slišim odmeve tvojih korakov.
Sonce ne more skoz gručo oblakov.
Kvadratno okroglo, kot slika Picassa.

Pogledam na svojo vozovnico.
Na njej piše: "Njeno srce."
A piše na tvoji kaj drugega?
Ni je tukaj, zato ne pove.




Ahil
--

Sam

Hladni so bili tisti dnevi, ko si odšla, mene pa pustila za seboj. Ko sem imel prvič po dolgem času priložnost, da se zamislim nad samim seboj. Mučilo me je, kako me nisi nikoli vprašala, kaj je narobe. Sploh nisi opazila, kako sem počasi umiral od znotraj.

In kako je na mestu tistega, ki si ga poznala odkar pišem te tekste, ponovno zaživel tisti, katerega si spoznala, pred davnimi leti. Nisi opazila te moje spremembe, ker si bila preokupirana s svojimi lastnimi problemi. Jaz te pa nisem želel obremenjevati.

Hkrati sem ti pa globoko v sebi močno zameril tvojo odsotnost.

Ne razumi me narobe. Vem, zakaj te ni bilo. Nisi hotela biti zraven zaradi popolnoma razumljivih razlogov.

A kljub temu, sem ti zameril. Na nek način ti še danes to zamerim. Ker mi nisi stala ob strani. Ker sem se moral obračati k drugim po oporo. Ker me nisi nikoli vprašala, kaj je narobe. In ker sem posledično potem tudi jaz nehal spraševati po tebi.

Ker sem hodil sam že tako dolgo, da sem pozabil, kako je hoditi v paru...

In potem sem se mesece in mesece spraševal, če boš sploh kdaj opazila, in se bal, da ko boš, bo že zdavnaj prepozno.

Povej mi, si že opazila? Nekako se mi dozdeva, da se ti počasi začenja svitati, vendar... Moram biti prepričan.

petek, 25. februar 2011

Utripajoči spomin

Od daleč slišim njen smeh. Teče od enega igrala do drugega ter se smeji bog vedi čemu. Njeni lahkotni koraki mi prikličejo nasmešek na obraz. A grenkoba kmalu sledi. Spomnim se na enak nasmešek, ki sem ga že pred davnimi časi videval vsak dan.

Enaki sta si. Po karakterju, po dobrosrčnosti. Še celo njune oči gledajo na enako radoveden način. Na trenutke kar pozabim, da ni več z mano. Mislim si, da se bom samo obrnil, in tam bo stala. Me objemala z njenim čudovitim toplim pogledom. Se mi nasmehnila na široko, tako kot samo ona zna. Ona in njena hčerka.

Zaščitniški sem do Anje. Vem, da na trenutke preveč. Ampak ona je vse, kar mi je ostalo na tem svetu. Vse kar mi je ostalo na tem - toplem svetu, kjer sem prebil toliko let. Vsi ostali kosi mojega življenja so del enega popolnoma drugačnega sveta. Ne pravim, da je grozna moja realnost. Samo, drugačna je. Tuja in na trenutke negostoljubna. Vsekakor pa brez nje, ki mi je lepšala svet na načine, na kakršne si sploh nisem predstavljal.

Vem, da ni konec sveta, kar se je zgodilo, vendar hkrati ne pustim samemu sebi, da bi kdajkoli pozabil. In če nič drugega, me Anja vsakič znova spomni, če si tega želim ali ne.

--

Pripelje se. Pravzaprav jo je pripeljal njen novi ljubimec. Grd in kosmat starejši moški. Začutim cmok v grlu, ampak ne smem pokazati, da me moti. Moram biti močan.

Ko hodi proti Anji, opazujem njene čudovite boke. Njeno elegantno držo in njen čudovit vrat, ki se mi kaže izpod slabo zavitega šala.

Ko jo Anja zagleda, steče k njej. 'Mami!' se zadere in jo objame tako, da jo skoraj podre. Mama jo dvigne in tako se objeti nekaj časa vrtita, 3 metre stran od mene. Ko njuni glavi švigata mimo mojega zornega kota, mi samo potrdita misli. Isti nasmeh. Popolnoma enak!

Potem me pogleda in nasmeh izgine z obraza. To me zaboli bolj, kot če bi tisoče nožev zarinili v moje srce.

Kot vedno, sem se poigraval z mislijo, da bi ji povedal nekaj lepega. Da bi ji poklonil kakšen kompliment. Da bi malo zaflirtal z njo. Vendar me resne črte njenega obraza vsakič znova ustavijo. Jaz ji nimam pravice priklicati nasmešek na obraz.

In tako, kot vsakič do zdaj, tudi tokrat odide z najino hčerko v avtomobilu drugega moškega. Pozdrav v slovo zgolj neka formalnost, ki jo mora opraviti zaradi hčerke.

Tamala mi maha vse tja do avta, nakar jo zamoti nekaj na zadnjem sedežu.

In tako gresta obe ženski ponovno iz mojega življenja.

--

Ko se vozijo po mirni cesti, se ujame v misli, ki jo vedno razžirajo, kadar ga vidi. 'Pogrešam njegov nasmeh!'

--

Nikoli ne bosta vedela...




--

četrtek, 24. februar 2011

Budilka časa



Not one more word tonight
between here and there.
We'll put a distance the size of the ocean
so now this heart can beat a skipping rhythm.
As the cadence carries me
I almost drift away.
Far enough to forget!
But when it comes you cannot hesitate
and when found I will write
an account and seal it in an envelope
addressed to your last known residence.
-
And we sink, and we drown,
and what is lost can never be found.
Well, these arms did swim,
until the lungs pulled in.
Panic was lost in a deep understanding
that you will see what is wrong with everything,
what is wrong with you and me.
They make all the right reasons to fuck it up.
You're gonna fuck it up.

--
Budilka na mobitelu mu je zvonila že pol ure. Vedno en in isti komad. Ker se je vsako jutro hotel zbuditi s tem opominom. Da se je vsako jutro ponovno spomnil na tisti dan.

Vstal se je, stuširal, spil kavo in kozarec viskija ter odšel v še en prazen, brezsmiseln dan.

Kdo ve, mogoče jo pa danes spozna.

torek, 22. februar 2011

Temna soba


Sunkovito se prebudim. Nekaj me je predramilo. Z rokami se dvignem v sedeč položaj in se ozrem naokoli v iskanju nečesa domačega, vendar mi je vse tako tuje. Vem, da sem na pravem mestu, a nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Vstanem se.

Tema je. Vsepovsod naokoli je sama tema.

Mrzlo je, kot bi bil v nekakšni ječi. Betonska tla zarivajo meče v moja bosa stopala. Kje sem, se sprašujem. Tako znano mi je vse skupaj. Zagrabi me panika. Ničesar ne vidim! Noge mi zanese v tek. Iščem nekaj, česar bi se lahko prijel. Pridem do stene. Grem v drugo smer. Spet sem pri steni! Kmalu spoznam, da sem ujet. Zelo majhen prostor kvadratne oblike. Nič kaj večji od jetniške celice. A sem še vedno tam?

Kako sem sploh prišel v to sranje? Ničesar se ne spomnem. Nimam občutka za čas, samo nekakšne bežne spomine, da le nisem vedno bil tukaj. Vendar so tako bežni, da lahko z gotovostjo trdim, da nikakor nisem danes prvič tukaj. Že nekaj časa sem ujet.

Počasi začenjam dojemati realnost okoli mene. Spomnem se, da je bila ravno tukaj nekje miza in dva stola okoli nje. Stopim naprej in res se dotaknem plastičnega naslonjala. S prsti se pretipam do roba mize in sedeža  poleg. Usedem se.

Čutim neko praznino v sebi, ko takole sedim za mizo. Nekaj manjka. No, luč seveda, saj ne vidim niti mize! Ampak tudi nekaj drugega. Nekaj močnejšega.

Zdrznem se, da ne začnem padati v globino.

Ozrem se naokoli. Želim si, da bi obstajal izhod iz vsega tega. Da bi lahko stopil ven, v svet.

Za menoj začutim hladen piš. Obrnem se in tam, daleč stran, a hkrati čisto blizu, zagledam odprta vrata in skoznje svetlobo, ki se bori za svoj prostor v tem temačnem prostoru.

Izhod, pomislim. Ves presrečen se vstanem in začnem hoditi proti svetlobi. Z vsakim korakom čutim, kako postajam lažji, manj obremenjen s temo v prostoru. Veter, ki piha od zunaj, mi brije čez obraz. Kljub neprijetnemu občutku se nasmejim. Vem, da bo zunaj bolje. Zunaj bom lahko globoko zajel sapo, zunaj bom bil svoboden, neobremenjen s temo v prostoru.

Ozrem se nazaj. V temi vidim moj prevrnjen stol. Za njim mizo, zadaj pa drug stol. Eleganten lesen stol, kakršne vidiš v starejših hišah. Obrnjen je stran od mene, stran od svetlobe. V temi se mi zdi, da nekaj vidim. Srce mi začne biti, vendar ne vem točno, zakaj. Nekaj me drži v sobi. Nekaj noče, da grem.



Postanem na mestu, v precepu med dvema svetovoma. Pogledam ven, v svetlobo. Zdi se mi da slišim smeh, glasbo. Zunaj je nov svet, ki ga ne poznam. Najbrž novi pozitivni občutki, vsekakor pa nove izkušnje. Drugačen svet je zunaj. Zabaven, vznemirljiv. Prijetno nevaren.

Vendar ta soba... Ta soba mi je znana. Zdaj se spomnem. Veliko trenutkov sem tu prebil. Mnogo čudovitih doživetij, ki mi jih mogoče zunanji svet ne bo nikoli znal dati. Tukaj poznam vse skrite kotičke. Poznam stene, ki me obdajajo. Tukaj sem doma, tukaj sem na varnem.

Vendar sem v temi. Zunaj je pa tako močna svetloba. Hladen vetrič me ponovno pokliče. Čutim vznemirjenje. Naredim nekaj korakov proti vratom. Ozrem se nazaj. Stola več ni. Mize več ni.

Tukaj nisem več dobrodošel. Nisem zaželen. Moram oditi. Želim oditi.

Stopim ven. Samo še z roko se držim oboka, ko se ozrem nazaj v temo. Poljub v slovo. Pogrešal te bom, soba. Rad bi ostal. Vendar, ne morem živeti v večni temi. Če bi bilo kaj več, kot samo ta soba, bi ostal. Vendar tema me ubija.

Spustim obok in se odpravim, da bom šel, ko nekaj začutim. Dotik.

Bežen dotik, vendar je bil - pristen dotik. Čutim dlan, kako me drži. Ne zadržuje me, v katerem koli trenutku jo lahko spustim in odidem. Noče me zadržati. Vendar čutim, da želi, da ostanem. Čutim, da moram nekaj še storiti, preden grem.

Dovolj je bil samo ta znak. Sedaj vem. Pustim dlani, da me odvede v temo. Hodim z njo že kar predolgo za tako majhen prostor. Kar naenkrat pa dlani ni več. Sam sem ostal. V tem groznem mraku. Ozrem se nazaj. Svetloba izhoda je izginila. Daleč sem zašel.

Oh, prekleta bodi! Zavedla si me, soba, da sem ponovno izgubljen v tej temi. Zlomljenega duha padem na tla in zajočem. Samo še lupina človeka, kakršen sem bil, ostajam. Zebe me, osamljen sem.

Ne more biti to razlog. Ne more biti to cilj. Ne smem ostati tu, v svojem lastnem srdu. Vstanem, odločen, da razbijem vse, kar najdem. Dovolj imam vsega. Pograbim stol, ki je v bližini, in ga raztreščim ob steno. Brcam v grobe zidove. Razjarjen sem! Dovolj te imam, tema! Dovolj imam vsega!

Naslonim se z rokami na steno, z glavo naprej. Dotolčen sem. Ničesar več ni.

Takrat pa začutim predmet. Poleg moje glave je. Potipam ga. Vtičnica?

A je mogoče, da me je soba vodila sem zato, da najdem upanje? Da odkrijem, da sem ves čas imel vso moč nad situacijo? Da lahko osvetlim luč na ta majhen svet? Potipam po tleh in najdem dolg električni kabel z vtikačem na koncu. Vtaknem ga v vtičnico. Svetlo. Ozrem se naokoli in vidim medlo žarnico nad mizo. Oba stola sta cela. Razveselim se. Vendar samo za trenutek.

Če je to tista energija, ki sem jo iskal v tej sobi, je hudičevo slabotna. Žarnica komaj da kaj sveti.


To naj bi bila iskra, ki me bo zadržala v tej majhni sobi? Ob tej svetlobi naj bi se postaral? Ob tej svetlobi naj bi preživljal večnost? Razočaran se napotim ven. Ko naredim prvi korak proti vratom, se žarnica razpoči, kosi stekla poletijo v moj obraz in me porežejo.

Razočaran nad svojim majhnim svetom, ki se je tako hitro obrnil proti meni sem še bolj trden v svojem koraku. Odhajam, soba. Odhajam za vedno. Tukaj nisem dobrodošel, si mislim. Soba me je razočarala. Soba me je zavrnila. Jaz nisem kriv, da odhajam.

Nekaj me ustavi. Misel se prebija na površje.

Ni res! Lažem si! Nihče ni kriv! Oba sva kriva! Sobe ni! Sobe ni! SOBE NI!

Dobri občutki. Vendar ne od zunaj in ne od sobe. V meni. Neverjetne emocije preplavijo moje telo. Sobe ni? Sobe ni? Seveda, se nasmehnem. Sobe ni. Je samo najin svet.

Ozrem se okoli sebe. Kamor oko seže, tam je zelenje. Čudovita, divja narava. Bistri slap, mogočne gore, cvetoča drevesa in potok, ki žubori v bližini. Živali, ki se igrajo pod krošnjami dreves. Ptice, ki pojejo v višavah. Mir in spokojnost. V bližini čutim mirno gladino vode. Doma sem. Ozrem se, in jo zagledam. Nasmejano, srečno. Čaka me z nogami v hladni, sveži vodi, in se smeje na ves glas.

Kako je lepa, kadar je srečna. Pogrešal sem ta smeh. Pogrešal sem jo. Odšel sem k njej in jo objel, kot že dolgo ne. Ljubim jo, sem pomislil. Eno in edino. Pogledal sem v njene čudovite velike oči. Pobožal sem jo po obrazu in ji odmaknil lase, ki so se ji silili čez oči.

Samo verjeti sem moral. Verjeti sva morala.

--

Nisem se več ozrl nazaj proti vratom. Morda še bolje, ker če bi se, bi lahko videl, da je prepih izza vrat prihajal iz globokega brezna. Svet je ves čas bil na tej strani.


KONEC

nedelja, 20. februar 2011

Konstanta

Za prelomom sledi zgodba z naslovom konstanta. Zaradi njene dolžine (resnično gre za zelo dolgo prozo za blogerske standarde) predlagam, da si najdete malo več časa, da jo preberete.