Utripajoči spomin

Od daleč slišim njen smeh. Teče od enega igrala do drugega ter se smeji bog vedi čemu. Njeni lahkotni koraki mi prikličejo nasmešek na obraz. A grenkoba kmalu sledi. Spomnim se na enak nasmešek, ki sem ga že pred davnimi časi videval vsak dan.

Enaki sta si. Po karakterju, po dobrosrčnosti. Še celo njune oči gledajo na enako radoveden način. Na trenutke kar pozabim, da ni več z mano. Mislim si, da se bom samo obrnil, in tam bo stala. Me objemala z njenim čudovitim toplim pogledom. Se mi nasmehnila na široko, tako kot samo ona zna. Ona in njena hčerka.

Zaščitniški sem do Anje. Vem, da na trenutke preveč. Ampak ona je vse, kar mi je ostalo na tem svetu. Vse kar mi je ostalo na tem - toplem svetu, kjer sem prebil toliko let. Vsi ostali kosi mojega življenja so del enega popolnoma drugačnega sveta. Ne pravim, da je grozna moja realnost. Samo, drugačna je. Tuja in na trenutke negostoljubna. Vsekakor pa brez nje, ki mi je lepšala svet na načine, na kakršne si sploh nisem predstavljal.

Vem, da ni konec sveta, kar se je zgodilo, vendar hkrati ne pustim samemu sebi, da bi kdajkoli pozabil. In če nič drugega, me Anja vsakič znova spomni, če si tega želim ali ne.

--

Pripelje se. Pravzaprav jo je pripeljal njen novi ljubimec. Grd in kosmat starejši moški. Začutim cmok v grlu, ampak ne smem pokazati, da me moti. Moram biti močan.

Ko hodi proti Anji, opazujem njene čudovite boke. Njeno elegantno držo in njen čudovit vrat, ki se mi kaže izpod slabo zavitega šala.

Ko jo Anja zagleda, steče k njej. 'Mami!' se zadere in jo objame tako, da jo skoraj podre. Mama jo dvigne in tako se objeti nekaj časa vrtita, 3 metre stran od mene. Ko njuni glavi švigata mimo mojega zornega kota, mi samo potrdita misli. Isti nasmeh. Popolnoma enak!

Potem me pogleda in nasmeh izgine z obraza. To me zaboli bolj, kot če bi tisoče nožev zarinili v moje srce.

Kot vedno, sem se poigraval z mislijo, da bi ji povedal nekaj lepega. Da bi ji poklonil kakšen kompliment. Da bi malo zaflirtal z njo. Vendar me resne črte njenega obraza vsakič znova ustavijo. Jaz ji nimam pravice priklicati nasmešek na obraz.

In tako, kot vsakič do zdaj, tudi tokrat odide z najino hčerko v avtomobilu drugega moškega. Pozdrav v slovo zgolj neka formalnost, ki jo mora opraviti zaradi hčerke.

Tamala mi maha vse tja do avta, nakar jo zamoti nekaj na zadnjem sedežu.

In tako gresta obe ženski ponovno iz mojega življenja.

--

Ko se vozijo po mirni cesti, se ujame v misli, ki jo vedno razžirajo, kadar ga vidi. 'Pogrešam njegov nasmeh!'

--

Nikoli ne bosta vedela...




--