torek, 1. marec 2011

Sam

Hladni so bili tisti dnevi, ko si odšla, mene pa pustila za seboj. Ko sem imel prvič po dolgem času priložnost, da se zamislim nad samim seboj. Mučilo me je, kako me nisi nikoli vprašala, kaj je narobe. Sploh nisi opazila, kako sem počasi umiral od znotraj.

In kako je na mestu tistega, ki si ga poznala odkar pišem te tekste, ponovno zaživel tisti, katerega si spoznala, pred davnimi leti. Nisi opazila te moje spremembe, ker si bila preokupirana s svojimi lastnimi problemi. Jaz te pa nisem želel obremenjevati.

Hkrati sem ti pa globoko v sebi močno zameril tvojo odsotnost.

Ne razumi me narobe. Vem, zakaj te ni bilo. Nisi hotela biti zraven zaradi popolnoma razumljivih razlogov.

A kljub temu, sem ti zameril. Na nek način ti še danes to zamerim. Ker mi nisi stala ob strani. Ker sem se moral obračati k drugim po oporo. Ker me nisi nikoli vprašala, kaj je narobe. In ker sem posledično potem tudi jaz nehal spraševati po tebi.

Ker sem hodil sam že tako dolgo, da sem pozabil, kako je hoditi v paru...

In potem sem se mesece in mesece spraševal, če boš sploh kdaj opazila, in se bal, da ko boš, bo že zdavnaj prepozno.

Povej mi, si že opazila? Nekako se mi dozdeva, da se ti počasi začenja svitati, vendar... Moram biti prepričan.

Ni komentarjev:

Objavite komentar