Za prelomom sledi zgodba z naslovom konstanta. Zaradi njene dolžine (resnično gre za zelo dolgo prozo za blogerske standarde) predlagam, da si najdete malo več časa, da jo preberete.
Konstanta
Bilo je čudovito pomladansko jutro v Piranu. V tem času so se ljudje ravno počasi prebujali. Okna so se odpirala na ulico in obrazi zaspano pogledovali ven. To mi je najljubši del dneva. Dan se šele začenja in nič še ne veš o tem, kam te bo popeljal življenje.
Sedel sem na plastičnem stolu, za plastično mizo, pogrnjeno s plastičnim prtom. Za neizurjenega opazovalca bi prizor najbrž deloval ceneno. A jaz sem vedel, da sedim ob najboljši kavi daleč naokoli. Izza ovinka se je po ozki ulici privlekel prijatelj, s katerim sem bil dogovorjen za kavico. Stari maček slovenske pisateljske srenje, izurjen v neusmiljeno direktnem jeziku, tako na papirju, kot tudi v živo, je s svojo hojo že na daleč oznanjal, da se obeta odličen pogovor.
"Poglej ga, kako se stiska ob kavi! A je bilo tako naporno včeraj?"
"Ne omenjaj! Usedi se, spij si nekaj. Vidim, da si tudi ti utrujen. Spet feštal do jutra?"
"Najprej bova tvojo situacijo premlela, mlajši imajo prednost. Še posebej, kadar se jim tako iskrijo oči. Čutim, da se obeta dobra zgodba."
"Helena! Prinesi temu kretenu eno jutranjo!"
"A bi me rad ubil? Še od včeraj mi obrača želodec. Helenca, eno navadno bi. Viski dej posebej!"
"Praviš, da si ti imel tudi pijanščino včeraj?"
"Absolutno. Vendar moja je bila bolj hedonistične narave. Tvoja, dragi moj prijatelj, pa, glede na datum, predvidevam, da je bila bolj samouničevalne."
Z Bojanom se nisva videla že celo večnost. Bila sva prijatelja že odkar pomnem, vendar sva le redko imela priložnost preživeti skupaj kaj več, kot pijačo, dve, in že sta najini poti šli vsaka svojo pot. Kot večina petdesetletnikov, sva s pogovorom hitro prešla v nostalgično prestavo. Ko namreč prestopiš neko magično številko, in se zaveš, da je večina življenja za teboj, se nekako ne moreš upreti analiziranju preteklih izkušenj, smejanju dobrim spominom, in obžalovanju slabih.
Kadar se dobiva, vem, da bo pogovor nanesel na njo. Če bi bil kdorkoli drug nasproti mene na kavi, bi se seveda spretno izogibal te teme, vendar z Bojanom je drugače. Njemu lahko zaupam vse. Mogoče se zato tudi tako poredko vidiva. Ker če bi bil bolj pogost gost v mojem življenju, ga ne bi več mogel gledati v oči. Stvari, ki jih on ve o meni, najbrž še sam ne vem.
In tako je prišel trenutek, ko je bilo sprenevedanja konec. Ko sva načela temo, zaradi katere sva se pravzaprav dobila. Zazrl se je čez svoj tretji viski, me pogledal globoko v oči, ter vprašal:
"Si uspel preživeti?"
"Ne spomnem se."
"Torej si se ga napil?"
"Napil, nakadil in vse ostalo, kar sem našel."
"Najbrž bolje to, kot nič."
"Ja, najbrž res."
"A si jo šel pogledat?"
"Ne. Ne morem. Preveč boli."
"Boš pa naslednje leto."
"Ona ne bi hotela, da pridem."
"Bi, bi. Verjemi, da bi."
V tistem trenutku sem se zlomil. Vedel sem, da ima prav, in to je samo še bolj bolelo.
"Eh, stari. Res sem jo imel rad. Kako se je lahko to naredilo? Jaz sem bil prepričan, da bova celo življenje skupaj. Včasih sem celo že razmišljal, kje bi živela, kako bi bilo ime otrokom, kako bi bilo, ko bi se upokojila... Če ne bi najina zveza bila v takem razsulu, se ne bi zgodilo."
"Dobro veš, da poenostavljaš. Dolgo se je vleklo med vama. In to ni imelo nobene veze z nesrečo."
"Če bi kaj storil, bi mogoče danes ne bila tam kjer, je. Mogoče bi tukaj vsi trije pili kavo."
"Zakaj se moraš vsako leto znova mučiti zaradi istih neumnosti? Nisi samo ti kriv, da se je vajina zveza ohladila."
"Vem, da nisem samo jaz kriv. Ampak, kot moški, je moja dolžnost, da poskrbim, da iskra vztraja. Jaz bi moral poskrbeti za to, da ne umre še tisto malo, kar naju je držalo skupaj. Jaz bi moral to narediti. In če nič drugega, sem bil definitivno krivičen, ko sem od nje pričakoval, da bo vedela, kaj se mi podi po glavi?"
"Vedela je, stari. Morala je vedeti, a ni hotela nič storiti, ker..."
"Ker je bila še vedno jezna name, od takrat..."
"Stari, zdaj pa že res pregloboko koplješ. Pizda, to je bilo več kot 30 let nazaj! Zberi se že enkrat skupaj. Dost je blo! Vsako leto se dobiva tukaj in objokavava tvojo izgubljeno ljubezen. To ni zdravo, jebemti!"
"A sem jo poslušal, ko se mi je jokala?? A sem šel k njej?!"
V tistem trenutku naju je prekinila Helena, češ, da zbujava sosede. Pozabila sva, da je bila ura šele sedem zjutraj. Večina stanovalcev te mirne ulice je še vedno spala na to leno nedeljsko jutro.
Pijača mi je stopila v glavo, in ko sva se z Bojanom poslovila, sem bil že kar pošteno naklan. Toliko bolje. Vsaj nisem občutil tistega groznega hladu po hrbtu, ko se zaveš, da si sam.
Nekaj časa sem še žulil svojo pijačo, nakar sem se vstal in odšel ven na sonce, da se pomirim. Srce mi je močno udarjalo v prsni votlini. Tisti boleč občutek se je vračal. Vedel sem, da mi preostane samo eno. Odšel sem k njej.
--
Stal sem pred njenim spomenikom in s solznimi očmi zrl v napis, ki se mi je zdel kot obsodba mojega obstoja. Da sem jaz stal tukaj, v deželi živih, medtem, ko je ona že zdavnaj odšla s tega sveta, se mi je zdela najbolj kruta igra usode. 'Nikoli si ne bom mogel odpustiti,' sem pomislil. Kolena so se mi šibila pod težo krivde, ki sem jo nosil s seboj v srcu. Vedno sem vedel, da nisem bil jaz kriv za nesrečo. Da je bila to le igra življenja. Naključje, ki se je kruto poigralo z nama. Ampak, vseeno nikakor nisem mogel pozabiti na to, da bi bila še vedno živa, če bi takrat na tisti telefonski klic drugače reagiral.
--
Bil je še en običajen delovni dan. V firmi smo skušali skleniti en večji posel, ki bi lahko našo celotno finančno situacijo obrnil na bolje, zato sem že tretji mesec zapored vsak delavnik brez izjeme prihajal v službo med prvimi, odhajal pa ob polnoči ali še kasneje. Bil sem pod neverjetnim stresom. Kot eden izmed vodilnih nekoč cvetočega podjetja za proizvodnjo in distribucijo specializirane programske opreme na Balkanu in v srednji Evropi, je na meni ležalo, da posel ne propade, tako kot so zadnje čase vse pogosteje znali.
Moja punca je študirala v Kopru in me ni videla že tedne. Tudi, kadar sva se videla, je bilo vse skupaj samo slaba kopija tistega, kar sva nekoč imela. Nisva se kregala. Samo, pravih pogovorov več ni bilo. Vsak od naju je živel svoje življenje, in njene dogodivščine sem večkrat prebral s Facebooka ali njenega bloga, kot pa iz njenih ust. Nisva več delila izkušenj, nisva več skupaj reševala težav.
Takrat sem mislil, da sem jaz kriv. Da je moja odsotnost tista, ki povzroča ta prepad med nama. Kasneje, po parih neuspelih poskusih reanimacije, sem prišel do zaključka, da se je ona oddaljila od mene. Češ, študentka je. Okoli nje se vsi zabavajo, ona pa ujeta v resni zvezi. Ampak tudi to ni bilo res. Nedvomno se je včasih počutila tako, vendar nikakor ni bil to vzrok težav. Šele zdaj, po dobesedno desetletjih obsedenosti s tem kratkim obdobjem mojega življenja, sem, vsaj tako upam, prišel do spoznanja, zakaj sva skrenila s poti.
Vendar nisem zaradi tega pijan stal pred njenim nagrobnikom. Če je bila najina ljubezen obsojena na propad, tudi prav. To se človek nauči sprejeti.
V zadnjih mesecih sem se nekajkrat trudil obuditi zvezo, vendar brez uspeha. Potem sem pa lepega dneva preprosto obupal. In po tistem sem postal zelo apatičen in depresiven, vsaj kar se je dotikalo najinega skupnega življenja. Vsepovsod drugje sem pa blestel, kot še nikoli prej. Mogoče celo malo zanalašč, da ji pokažem, da je ne rabim.
In potem sem počasi začenjal celo razmišljati o tem, da bi končal vse skupaj. Čedalje bolj pogosto sem premleval scenarije v glavi, kako bi bilo, če bi končala. Nikakor nisem mogel storit usodnega koraka. Vedno sem se namreč ustavil pri grozni misli, da bi jo preveč pogrešal. Kljub vsemu sem nekaj čutil, kar mi ni dajalo miru. Ponoči nisem več mogel spati. Ubijala me je najina tišina. Hkrati sem pa bil dovolj trmast, da nisem hotel še enkrat poskusiti.
V zadnjih mesecih sem tolikokrat poskušal, da bi me preveč dotolklo, če bi še enkrat ne opazila, da se trudim. In tako sem čez čas postal jezen nanjo in na njeno neodzivnost. Prišel sem do točke, ko dejansko nisem hotel končati zaradi strahu pred življenjem brez nje, hkrati pa sem sovražil najino razmerje in vse v zvezi z njim.
In končno sem prišel do točke, ko nisem bil pripravljen niti njej več pomagati, ko je končno tudi ona skušala rešiti razmerje.
Na tisti običajen delovni dan me je poklicala po telefonu. Ravno sem se odpravljal iz svojega ljubljanskega stanovanja. Mudilo se mi je v službo, da bi s sodelavci koordiniral detajle za sestanek, ki nas je čakal zvečer. Jokala se je. Da jo je strah je rekla, in da je utrujena od vseh pritiskov. Slišal sem njen klic na pomoč. Čutil sem, da mi je govorila: 'Prosim, potrebujem te.' Vendar nisem storil nič. Pravzaprav sem bil še posebej hladen do nje, ko sem ji rekel, da moram delati.
In tako je tisti dan, v obupu, ker ni imela iti kam drugam, šla domov, k stari prijateljici, da njej potoži o svojih bolečinah. Da njej pove vse tisto, kar je hotela deliti z menoj.
Pustil sem jo na cedilu takrat, ko me je najbolj potrebovala. In tako se je na poti od stanovanja k prijateljici v njeno miniaturno Renault petko bočno zaletel Audi, ker se je vozniku mudilo v službo. Umrla je šele po večurnih bolečinah v bolnici. Jaz sem izvedel pozno zvečer, precej po njeni smrti, ko sem prišel iz sejne sobe. Mobitel sem namreč, da me ne bi motili zaradi neumnosti, pustil v pisarni. Zadnje, kar je slišala iz mojih ust je bilo, da mi je služba pomembnejša od nje.
Če bi tisti dan požrl svoj ponos, in vzel njen klic kot blagoslov za najino zvezo, kot možnost, da pokrpava, kar sem se tako dolgo trudil pokrpati, bi se usedel v avto in se odpeljal k njej, ter jo objel, kot je že celo večnost nisem. Tako sem pa sklepal pomembne posle za podjetje, ki mi je ukradlo mladost.
--
Kolena so se mi zašibila, in padel sem na tla. Objel sem zemljo okoli njenega groba in zajokal. Točil sem solze, ki so desetletja čakale, da se bodo dotaknile zemlje, ki je bila sedaj njena postelja. Prosil sem jo odpuščanja za mojo sebičnost, ki jo je pahnila v tako krut predčasen konec.
Morale so miniti ure, saj sem se pobral s tal šele, ko je bilo sonce že skoraj na polovici neba. Odšel sem domov. Spomnil sem se, da me je tam čakala še neodprta steklenica viskija. Spil jo bom, sem si mislil. Čez nekaj dni bo bolje, ko bo ta dan dlje stran.
--
Zbudil sem se neprespan, a z neko močno mladostniško energijo, ki je nisem čutil že desetletja. Vstal sem se, in se pričel oblačiti. Vse skupaj mi je bilo zelo tuje, vendar v svoji zaspanosti nisem znal določiti, kaj specifično me je motilo. Oblekel sem si kravato in suknjič, kakor že zelo dolgo ne. Umil sem si zobe, ves čas s čudnim občutkom, kot da sem to že enkrat doživel.
Nisem čutil posledic alkohola, samo utrujenost. Kot, da že mesece nisem konkretno spal. Na poti ven, sem se še enkrat pogledal v ogledalu. Nekaj definitivno ni bilo v redu. Ko sem imel že ključe v roki, in z eno nogo že zunaj, mi je zazvonil mobitel. Ključi so mi od šoka padli po tleh. Ko sem jih pobiral, sem videl svoj odsev v čevljih. Frizuro sem imel drugačno, kot sem se spomnil. Takšne nisem nosil že odkar sem bil z njo, sem pomislil. Telefon mi je še vedno zvonil.
Hodil sem po stopnicah navzdol, v eni roki držal torbo, v drugi pa lovil mobitel, ki mi je skušal pasti iz rok. Še vedno je bilo vse tako megleno in hkrati zelo znano. Stopil sem na prostost, ko sem se oglasil na telefon.
V zvočniku sem slišal jok. Neka ženska me je prosila, da ji pridem pomagati. Glas mi je bil tako neverjetno znan. Gledal sem po ulici gor in dol, in iskal znake mojega kolesa, ko sem dojel, da pravzaprav iščem avto. In da to niso ulice Pirana, ampak predmestje Ljubljane. In takrat sem se spomnil. To je bil njen glas. Tako dolgo ga že nisem slišal, da se niti spomnil več nisem, kako je zvenel.
"Ljubica, takoj pridem!" sem ji rekel v telefon, se usedel v avto in se odpeljal. Dobil sem občutek, kot da sem pravkar spremenil svojo lastno zgodovino, vendar nisem točno vedel, kaj to pomeni. Vedel sem samo, da me moja draga potrebuje in, da bodo tisti sestanek morali izpeljati brez mene.
--
In potem mi je začelo razbijati v glavi. Imel sem takšnega mačka, kot, da sem prejšnji dan sam spraznil celo steklenico viskija. In ves sesut sem spoznal, da se zgodovina le ni spremenila.
Konec
Konstanta
Bilo je čudovito pomladansko jutro v Piranu. V tem času so se ljudje ravno počasi prebujali. Okna so se odpirala na ulico in obrazi zaspano pogledovali ven. To mi je najljubši del dneva. Dan se šele začenja in nič še ne veš o tem, kam te bo popeljal življenje.
Sedel sem na plastičnem stolu, za plastično mizo, pogrnjeno s plastičnim prtom. Za neizurjenega opazovalca bi prizor najbrž deloval ceneno. A jaz sem vedel, da sedim ob najboljši kavi daleč naokoli. Izza ovinka se je po ozki ulici privlekel prijatelj, s katerim sem bil dogovorjen za kavico. Stari maček slovenske pisateljske srenje, izurjen v neusmiljeno direktnem jeziku, tako na papirju, kot tudi v živo, je s svojo hojo že na daleč oznanjal, da se obeta odličen pogovor.
"Poglej ga, kako se stiska ob kavi! A je bilo tako naporno včeraj?"
"Ne omenjaj! Usedi se, spij si nekaj. Vidim, da si tudi ti utrujen. Spet feštal do jutra?"
"Najprej bova tvojo situacijo premlela, mlajši imajo prednost. Še posebej, kadar se jim tako iskrijo oči. Čutim, da se obeta dobra zgodba."
"Helena! Prinesi temu kretenu eno jutranjo!"
"A bi me rad ubil? Še od včeraj mi obrača želodec. Helenca, eno navadno bi. Viski dej posebej!"
"Praviš, da si ti imel tudi pijanščino včeraj?"
"Absolutno. Vendar moja je bila bolj hedonistične narave. Tvoja, dragi moj prijatelj, pa, glede na datum, predvidevam, da je bila bolj samouničevalne."
Z Bojanom se nisva videla že celo večnost. Bila sva prijatelja že odkar pomnem, vendar sva le redko imela priložnost preživeti skupaj kaj več, kot pijačo, dve, in že sta najini poti šli vsaka svojo pot. Kot večina petdesetletnikov, sva s pogovorom hitro prešla v nostalgično prestavo. Ko namreč prestopiš neko magično številko, in se zaveš, da je večina življenja za teboj, se nekako ne moreš upreti analiziranju preteklih izkušenj, smejanju dobrim spominom, in obžalovanju slabih.
Kadar se dobiva, vem, da bo pogovor nanesel na njo. Če bi bil kdorkoli drug nasproti mene na kavi, bi se seveda spretno izogibal te teme, vendar z Bojanom je drugače. Njemu lahko zaupam vse. Mogoče se zato tudi tako poredko vidiva. Ker če bi bil bolj pogost gost v mojem življenju, ga ne bi več mogel gledati v oči. Stvari, ki jih on ve o meni, najbrž še sam ne vem.
In tako je prišel trenutek, ko je bilo sprenevedanja konec. Ko sva načela temo, zaradi katere sva se pravzaprav dobila. Zazrl se je čez svoj tretji viski, me pogledal globoko v oči, ter vprašal:
"Si uspel preživeti?"
"Ne spomnem se."
"Torej si se ga napil?"
"Napil, nakadil in vse ostalo, kar sem našel."
"Najbrž bolje to, kot nič."
"Ja, najbrž res."
"A si jo šel pogledat?"
"Ne. Ne morem. Preveč boli."
"Boš pa naslednje leto."
"Ona ne bi hotela, da pridem."
"Bi, bi. Verjemi, da bi."
V tistem trenutku sem se zlomil. Vedel sem, da ima prav, in to je samo še bolj bolelo.
"Eh, stari. Res sem jo imel rad. Kako se je lahko to naredilo? Jaz sem bil prepričan, da bova celo življenje skupaj. Včasih sem celo že razmišljal, kje bi živela, kako bi bilo ime otrokom, kako bi bilo, ko bi se upokojila... Če ne bi najina zveza bila v takem razsulu, se ne bi zgodilo."
"Dobro veš, da poenostavljaš. Dolgo se je vleklo med vama. In to ni imelo nobene veze z nesrečo."
"Če bi kaj storil, bi mogoče danes ne bila tam kjer, je. Mogoče bi tukaj vsi trije pili kavo."
"Zakaj se moraš vsako leto znova mučiti zaradi istih neumnosti? Nisi samo ti kriv, da se je vajina zveza ohladila."
"Vem, da nisem samo jaz kriv. Ampak, kot moški, je moja dolžnost, da poskrbim, da iskra vztraja. Jaz bi moral poskrbeti za to, da ne umre še tisto malo, kar naju je držalo skupaj. Jaz bi moral to narediti. In če nič drugega, sem bil definitivno krivičen, ko sem od nje pričakoval, da bo vedela, kaj se mi podi po glavi?"
"Vedela je, stari. Morala je vedeti, a ni hotela nič storiti, ker..."
"Ker je bila še vedno jezna name, od takrat..."
"Stari, zdaj pa že res pregloboko koplješ. Pizda, to je bilo več kot 30 let nazaj! Zberi se že enkrat skupaj. Dost je blo! Vsako leto se dobiva tukaj in objokavava tvojo izgubljeno ljubezen. To ni zdravo, jebemti!"
"A sem jo poslušal, ko se mi je jokala?? A sem šel k njej?!"
V tistem trenutku naju je prekinila Helena, češ, da zbujava sosede. Pozabila sva, da je bila ura šele sedem zjutraj. Večina stanovalcev te mirne ulice je še vedno spala na to leno nedeljsko jutro.
Pijača mi je stopila v glavo, in ko sva se z Bojanom poslovila, sem bil že kar pošteno naklan. Toliko bolje. Vsaj nisem občutil tistega groznega hladu po hrbtu, ko se zaveš, da si sam.
Nekaj časa sem še žulil svojo pijačo, nakar sem se vstal in odšel ven na sonce, da se pomirim. Srce mi je močno udarjalo v prsni votlini. Tisti boleč občutek se je vračal. Vedel sem, da mi preostane samo eno. Odšel sem k njej.
--
Stal sem pred njenim spomenikom in s solznimi očmi zrl v napis, ki se mi je zdel kot obsodba mojega obstoja. Da sem jaz stal tukaj, v deželi živih, medtem, ko je ona že zdavnaj odšla s tega sveta, se mi je zdela najbolj kruta igra usode. 'Nikoli si ne bom mogel odpustiti,' sem pomislil. Kolena so se mi šibila pod težo krivde, ki sem jo nosil s seboj v srcu. Vedno sem vedel, da nisem bil jaz kriv za nesrečo. Da je bila to le igra življenja. Naključje, ki se je kruto poigralo z nama. Ampak, vseeno nikakor nisem mogel pozabiti na to, da bi bila še vedno živa, če bi takrat na tisti telefonski klic drugače reagiral.
--
Bil je še en običajen delovni dan. V firmi smo skušali skleniti en večji posel, ki bi lahko našo celotno finančno situacijo obrnil na bolje, zato sem že tretji mesec zapored vsak delavnik brez izjeme prihajal v službo med prvimi, odhajal pa ob polnoči ali še kasneje. Bil sem pod neverjetnim stresom. Kot eden izmed vodilnih nekoč cvetočega podjetja za proizvodnjo in distribucijo specializirane programske opreme na Balkanu in v srednji Evropi, je na meni ležalo, da posel ne propade, tako kot so zadnje čase vse pogosteje znali.
Moja punca je študirala v Kopru in me ni videla že tedne. Tudi, kadar sva se videla, je bilo vse skupaj samo slaba kopija tistega, kar sva nekoč imela. Nisva se kregala. Samo, pravih pogovorov več ni bilo. Vsak od naju je živel svoje življenje, in njene dogodivščine sem večkrat prebral s Facebooka ali njenega bloga, kot pa iz njenih ust. Nisva več delila izkušenj, nisva več skupaj reševala težav.
Takrat sem mislil, da sem jaz kriv. Da je moja odsotnost tista, ki povzroča ta prepad med nama. Kasneje, po parih neuspelih poskusih reanimacije, sem prišel do zaključka, da se je ona oddaljila od mene. Češ, študentka je. Okoli nje se vsi zabavajo, ona pa ujeta v resni zvezi. Ampak tudi to ni bilo res. Nedvomno se je včasih počutila tako, vendar nikakor ni bil to vzrok težav. Šele zdaj, po dobesedno desetletjih obsedenosti s tem kratkim obdobjem mojega življenja, sem, vsaj tako upam, prišel do spoznanja, zakaj sva skrenila s poti.
Vendar nisem zaradi tega pijan stal pred njenim nagrobnikom. Če je bila najina ljubezen obsojena na propad, tudi prav. To se človek nauči sprejeti.
V zadnjih mesecih sem se nekajkrat trudil obuditi zvezo, vendar brez uspeha. Potem sem pa lepega dneva preprosto obupal. In po tistem sem postal zelo apatičen in depresiven, vsaj kar se je dotikalo najinega skupnega življenja. Vsepovsod drugje sem pa blestel, kot še nikoli prej. Mogoče celo malo zanalašč, da ji pokažem, da je ne rabim.
In potem sem počasi začenjal celo razmišljati o tem, da bi končal vse skupaj. Čedalje bolj pogosto sem premleval scenarije v glavi, kako bi bilo, če bi končala. Nikakor nisem mogel storit usodnega koraka. Vedno sem se namreč ustavil pri grozni misli, da bi jo preveč pogrešal. Kljub vsemu sem nekaj čutil, kar mi ni dajalo miru. Ponoči nisem več mogel spati. Ubijala me je najina tišina. Hkrati sem pa bil dovolj trmast, da nisem hotel še enkrat poskusiti.
V zadnjih mesecih sem tolikokrat poskušal, da bi me preveč dotolklo, če bi še enkrat ne opazila, da se trudim. In tako sem čez čas postal jezen nanjo in na njeno neodzivnost. Prišel sem do točke, ko dejansko nisem hotel končati zaradi strahu pred življenjem brez nje, hkrati pa sem sovražil najino razmerje in vse v zvezi z njim.
In končno sem prišel do točke, ko nisem bil pripravljen niti njej več pomagati, ko je končno tudi ona skušala rešiti razmerje.
Na tisti običajen delovni dan me je poklicala po telefonu. Ravno sem se odpravljal iz svojega ljubljanskega stanovanja. Mudilo se mi je v službo, da bi s sodelavci koordiniral detajle za sestanek, ki nas je čakal zvečer. Jokala se je. Da jo je strah je rekla, in da je utrujena od vseh pritiskov. Slišal sem njen klic na pomoč. Čutil sem, da mi je govorila: 'Prosim, potrebujem te.' Vendar nisem storil nič. Pravzaprav sem bil še posebej hladen do nje, ko sem ji rekel, da moram delati.
In tako je tisti dan, v obupu, ker ni imela iti kam drugam, šla domov, k stari prijateljici, da njej potoži o svojih bolečinah. Da njej pove vse tisto, kar je hotela deliti z menoj.
Pustil sem jo na cedilu takrat, ko me je najbolj potrebovala. In tako se je na poti od stanovanja k prijateljici v njeno miniaturno Renault petko bočno zaletel Audi, ker se je vozniku mudilo v službo. Umrla je šele po večurnih bolečinah v bolnici. Jaz sem izvedel pozno zvečer, precej po njeni smrti, ko sem prišel iz sejne sobe. Mobitel sem namreč, da me ne bi motili zaradi neumnosti, pustil v pisarni. Zadnje, kar je slišala iz mojih ust je bilo, da mi je služba pomembnejša od nje.
Če bi tisti dan požrl svoj ponos, in vzel njen klic kot blagoslov za najino zvezo, kot možnost, da pokrpava, kar sem se tako dolgo trudil pokrpati, bi se usedel v avto in se odpeljal k njej, ter jo objel, kot je že celo večnost nisem. Tako sem pa sklepal pomembne posle za podjetje, ki mi je ukradlo mladost.
--
Kolena so se mi zašibila, in padel sem na tla. Objel sem zemljo okoli njenega groba in zajokal. Točil sem solze, ki so desetletja čakale, da se bodo dotaknile zemlje, ki je bila sedaj njena postelja. Prosil sem jo odpuščanja za mojo sebičnost, ki jo je pahnila v tako krut predčasen konec.
Morale so miniti ure, saj sem se pobral s tal šele, ko je bilo sonce že skoraj na polovici neba. Odšel sem domov. Spomnil sem se, da me je tam čakala še neodprta steklenica viskija. Spil jo bom, sem si mislil. Čez nekaj dni bo bolje, ko bo ta dan dlje stran.
--
Zbudil sem se neprespan, a z neko močno mladostniško energijo, ki je nisem čutil že desetletja. Vstal sem se, in se pričel oblačiti. Vse skupaj mi je bilo zelo tuje, vendar v svoji zaspanosti nisem znal določiti, kaj specifično me je motilo. Oblekel sem si kravato in suknjič, kakor že zelo dolgo ne. Umil sem si zobe, ves čas s čudnim občutkom, kot da sem to že enkrat doživel.
Nisem čutil posledic alkohola, samo utrujenost. Kot, da že mesece nisem konkretno spal. Na poti ven, sem se še enkrat pogledal v ogledalu. Nekaj definitivno ni bilo v redu. Ko sem imel že ključe v roki, in z eno nogo že zunaj, mi je zazvonil mobitel. Ključi so mi od šoka padli po tleh. Ko sem jih pobiral, sem videl svoj odsev v čevljih. Frizuro sem imel drugačno, kot sem se spomnil. Takšne nisem nosil že odkar sem bil z njo, sem pomislil. Telefon mi je še vedno zvonil.
Hodil sem po stopnicah navzdol, v eni roki držal torbo, v drugi pa lovil mobitel, ki mi je skušal pasti iz rok. Še vedno je bilo vse tako megleno in hkrati zelo znano. Stopil sem na prostost, ko sem se oglasil na telefon.
V zvočniku sem slišal jok. Neka ženska me je prosila, da ji pridem pomagati. Glas mi je bil tako neverjetno znan. Gledal sem po ulici gor in dol, in iskal znake mojega kolesa, ko sem dojel, da pravzaprav iščem avto. In da to niso ulice Pirana, ampak predmestje Ljubljane. In takrat sem se spomnil. To je bil njen glas. Tako dolgo ga že nisem slišal, da se niti spomnil več nisem, kako je zvenel.
"Ljubica, takoj pridem!" sem ji rekel v telefon, se usedel v avto in se odpeljal. Dobil sem občutek, kot da sem pravkar spremenil svojo lastno zgodovino, vendar nisem točno vedel, kaj to pomeni. Vedel sem samo, da me moja draga potrebuje in, da bodo tisti sestanek morali izpeljati brez mene.
--
In potem mi je začelo razbijati v glavi. Imel sem takšnega mačka, kot, da sem prejšnji dan sam spraznil celo steklenico viskija. In ves sesut sem spoznal, da se zgodovina le ni spremenila.
Konec
Ni komentarjev:
Objavite komentar