Nisem jutranji človek. Moja jutra ponavadi sestojijo iz obžalovanja konca noči. Rad namreč spim podnevi in čujem ponoči. Jutra so ponavadi bridek znanilec konca noči. Vendar ne ob njej.
Kako so najina jutra lepa, vam ne bi znal povedati pa če bi se še tako močno trudil. Preprosto čudovita so.
Tisti vonj, ki me prebudi. Ko vem, da sem noč preživel ob ljubezni svojih sanj. Jutra mi dajejo največ zaupanja v naju. Ker zjutraj najbolj trdno in neomajno vem, da bom z njo do konca dni srečen.
Vsako jutro je novo, drugačno, a vedno tako znano, domače. Tisti občutek, ko veš, da lahko v katerem koli trenutku sežeš s svojo roko čez njeno telo in jo stisneš k sebi. Tista varnost, ki se zjutraj sama od sebe generira.
Vsi ti občutki mi dajejo moč, da lahko preživim preostanek dneva. Njena prisotnost lahko polepša celo ponedeljke!
Ni komentarjev:
Objavite komentar