Najin čas

Precej vode je že preteklo med nama. Bili so vzponi in bili so padci. Gledala si me, kako sem lezel dol po družbeni lestvici in kako prilezel nazaj ven. Vedno si mi stala ob strani. Lahko sem računal na tvojo podporo. Na tvoje sočutje.

Koliko časa je že preteklo? Je pomembno? Nikakor ne. Važno je le, da živiva za včeraj, danes in jutri.

Lepo je imeti skupne spomine. Se ozirati v preteklost na vse najine lepe dogodivščine, in še enkrat podoživljati srečo tistih trenutkov v času. Prav tako je dobro, da se lahko ozreva nazaj spominjajoč se slabih trenutkov. In skupaj z njimi še enkrat ponoviva razodetje, ki nama ga je takrat prineslo. Se naučiva iz lastnih napak. Lepa je najina skupna preteklost. Čudovita je.

A živiva v sedanjosti. In moram reči, da me polni s srečo, ljubeznijo. Trenutek v katerem zdajle dihava je sanjski. Kot, da bi se ponovno rodila. Vse je sveže. Polno neke gotovosti, da je tukaj in zdaj najin čas. Najino vesolje, ki ga skupaj raziskujeva, ter v enotnem koraku delava odtise v pesku časa. In se ozirava v daljavo.

Tam, kjer je najina skupna prihodnost. Tam, kjer sva si ustvarila skupen kontinuum prostor-časa, kjer je vse najino. Kjer skupaj polagava mejne kamne, ki določajo najino majhno oazo. Prihodnost, v kateri skupaj predajava najino modrost naprej. Kjer skrbiva za najin mali svet, ker je samo najin. Prihodnost, kjer sva ustvarila družino, ki nama lepša življenje.

Rad pogledam naprej. Po naravi sem takšen, da že od nekdaj gledam stvari, ne takšne, kot so bile, in ne takšne, kot so, ampak predvsem takšne, kot bodo nekoč šele postale.

Včasih, ko te pogledam v oči, lahko brez težav vidim, kakšna boš bila, ko boš vsa siva in zgubana še vedno trdno v mojem objemu. In veš kaj? Lep bo ta čas. Ko te bom ljubil na načine, ki jih danes še niti ne poznam. Ko bo najina ljubezen, pa če si je še tako težko predstavljati kaj takega, lepša, boljša, močnejša.

Ljubim najin skupen čas in ljubim tebe, ki ga deliš z menoj.