Zrcalo

"Kričeče sveže srčne rane.

Komu so zadane?

 Preranjene obsodbe trupel v plamenih.

Le kje leži to zlo, če ne v naših semenih?"

"Obljube prazno pisane na steno.

Čedno in megleno.

So mar res laži to le bile?

Sobe prazne, tihe... zdelane?"

"Sonce sije, toda komu sveti?"

Meni ne, ki v temni luči rastem.

Okužen, gnil in smrtonosen.

 Brez vesti, brezčasno zloben.

Odidi stran so rekli v enem glasu.

Kot že ničkolikokrat prej.

A jaz ne grem nikamor, dragi moji.

Ne znam oditi iz te temne ječe.

Prežim v temnih kotičkih uma.

Čakam na nedolžne žrtve tragičnega plesa.

Dober dan, kako, tako, halo.

In potem samo še, adios amigo.

"Odšel boš, zlepa ali zgrda!"

Ne bom. Ne znam. Ne smem.

"Ali ti, ali pa jaz."

Če greš ti, grem tudi jaz...

Prosim, ne! Prosim za usmiljenje!

"Usmiljenje je za žive in poštene."

Žalosti me dejstvo, da te še vedno znam tako močno prizadeti. Tvoje solze so zame kot bodala naravnost v srce. Vsaka kaplja, ki ti spolzi po licu je zame kot smrtna obsodba. Da sem jaz kriv za tvojo bol, da sem jaz povzročitelj tvoje žalosti...