trenutek v času

Popolnoma navaden nedeljski dan. Sedim ob kavici, berem neko posebej zanimivo knjigo. Nek šum v okolici me zmoti. Pogledam naokoli in v tej prekinitvi normalnega toka misli se slučajno, brez posebnega razloga spomnem nate, s komer sem se še včeraj objemal, danes naju pa ločijo dolgi kilometri avtoceste.

Težko je opisati ta občutek. Spomnil sem se nate. V tem trenutku sem namreč sredi ene svojih samotarskih dejavnosti. Uživam namreč v trenutkih, ko se lahko popolnoma sam posvetim neki dobri knjigi. Ko lahko zadiham v svojem lastnem vesolju.

Vendar, ko sem se spomnil nate, sem za trenutek v času odpotoval v najin svet. Občutek je bil neverjeten. Kot, da bi vse najine skupne spomine, skupne občutke in najino povezanost skompresiral v ta košček časa. Bil je kot zares močna doza odlične droge. Trenutek v času, ko sem se zavedel, da, kljub temu, da trenutno uživam v svojem vesolju, zunaj tega mehurčka samote name čaka še večji univerzum. Najin svet.