Bil je zanimiv konec tedna. Doživela sva ga. Imel je vzpone in padce. Bil je pristen... Bil je najin.

Pravzaprav je bil vikend, kot kateri koli drug. A vseeno... Nekako je bil drugačen.

Ko sem stal tam pred njo, jo objemal v slovo... nekaj je bilo drugače. Ponavadi sem šele med vožnjo domov zares spoznal, da je zopet ne bom videl nekaj časa. Tokrat me je pa prešinilo kar tam, na licu mesta. Da grem stran od nje. Da se ločujeva.

Takoj, ko sem pomislil na to, se je vame zarezala neka skeleča praznina. Nek utesnjujoč in kričeč občutek. Klavstrofobičnost spoznanja, da bom zopet omejen zgolj na sporočila. Na digitalno komunikacijo, ki je, poleg tega, da je najino prekletstvo, hkrati tudi edina stvar, ki naju ohranja pri pameti...

Samo eno stvar sem imel v mislih, ko sem se peljal domov... Da je moj dom lahko samo tam, kjer je ona. Za naju, draga moja... za naju bom ustvaril varnost...

Komaj namreč čakam, da bom prišel domov, vedoč, da me tam čaka ona.