Sunkovito se prebudim. Nekaj me je predramilo. Z rokami se dvignem v sedeč položaj in se ozrem naokoli v iskanju nečesa domačega, vendar mi je vse tako tuje. Vem, da sem na pravem mestu, a nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Vstanem se.
Tema je. Vsepovsod naokoli je sama tema.
Mrzlo je, kot bi bil v nekakšni ječi. Betonska tla zarivajo meče v moja bosa stopala. Kje sem, se sprašujem. Tako znano mi je vse skupaj. Zagrabi me panika. Ničesar ne vidim! Noge mi zanese v tek. Iščem nekaj, česar bi se lahko prijel. Pridem do stene. Grem v drugo smer. Spet sem pri steni! Kmalu spoznam, da sem ujet. Zelo majhen prostor kvadratne oblike. Nič kaj večji od jetniške celice. A sem še vedno tam?
Kako sem sploh prišel v to sranje? Ničesar se ne spomnem. Nimam občutka za čas, samo nekakšne bežne spomine, da le nisem vedno bil tukaj. Vendar so tako bežni, da lahko z gotovostjo trdim, da nikakor nisem danes prvič tukaj. Že nekaj časa sem ujet.
Počasi začenjam dojemati realnost okoli mene. Spomnem se, da je bila ravno tukaj nekje miza in dva stola okoli nje. Stopim naprej in res se dotaknem plastičnega naslonjala. S prsti se pretipam do roba mize in sedeža poleg. Usedem se.
Čutim neko praznino v sebi, ko takole sedim za mizo. Nekaj manjka. No, luč seveda, saj ne vidim niti mize! Ampak tudi nekaj drugega. Nekaj močnejšega.
Zdrznem se, da ne začnem padati v globino.
Ozrem se naokoli. Želim si, da bi obstajal izhod iz vsega tega. Da bi lahko stopil ven, v svet.
Za menoj začutim hladen piš. Obrnem se in tam, daleč stran, a hkrati čisto blizu, zagledam odprta vrata in skoznje svetlobo, ki se bori za svoj prostor v tem temačnem prostoru.
Izhod, pomislim. Ves presrečen se vstanem in začnem hoditi proti svetlobi. Z vsakim korakom čutim, kako postajam lažji, manj obremenjen s temo v prostoru. Veter, ki piha od zunaj, mi brije čez obraz. Kljub neprijetnemu občutku se nasmejim. Vem, da bo zunaj bolje. Zunaj bom lahko globoko zajel sapo, zunaj bom bil svoboden, neobremenjen s temo v prostoru.
Ozrem se nazaj. V temi vidim moj prevrnjen stol. Za njim mizo, zadaj pa drug stol. Eleganten lesen stol, kakršne vidiš v starejših hišah. Obrnjen je stran od mene, stran od svetlobe. V temi se mi zdi, da nekaj vidim. Srce mi začne biti, vendar ne vem točno, zakaj. Nekaj me drži v sobi. Nekaj noče, da grem.
Postanem na mestu, v precepu med dvema svetovoma. Pogledam ven, v svetlobo. Zdi se mi da slišim smeh, glasbo. Zunaj je nov svet, ki ga ne poznam. Najbrž novi pozitivni občutki, vsekakor pa nove izkušnje. Drugačen svet je zunaj. Zabaven, vznemirljiv. Prijetno nevaren.
Vendar ta soba... Ta soba mi je znana. Zdaj se spomnem. Veliko trenutkov sem tu prebil. Mnogo čudovitih doživetij, ki mi jih mogoče zunanji svet ne bo nikoli znal dati. Tukaj poznam vse skrite kotičke. Poznam stene, ki me obdajajo. Tukaj sem doma, tukaj sem na varnem.
Vendar sem v temi. Zunaj je pa tako močna svetloba. Hladen vetrič me ponovno pokliče. Čutim vznemirjenje. Naredim nekaj korakov proti vratom. Ozrem se nazaj. Stola več ni. Mize več ni.
Tukaj nisem več dobrodošel. Nisem zaželen. Moram oditi. Želim oditi.
Stopim ven. Samo še z roko se držim oboka, ko se ozrem nazaj v temo. Poljub v slovo. Pogrešal te bom, soba. Rad bi ostal. Vendar, ne morem živeti v večni temi. Če bi bilo kaj več, kot samo ta soba, bi ostal. Vendar tema me ubija.
Spustim obok in se odpravim, da bom šel, ko nekaj začutim. Dotik.
Bežen dotik, vendar je bil - pristen dotik. Čutim dlan, kako me drži. Ne zadržuje me, v katerem koli trenutku jo lahko spustim in odidem. Noče me zadržati. Vendar čutim, da želi, da ostanem. Čutim, da moram nekaj še storiti, preden grem.
Dovolj je bil samo ta znak. Sedaj vem. Pustim dlani, da me odvede v temo. Hodim z njo že kar predolgo za tako majhen prostor. Kar naenkrat pa dlani ni več. Sam sem ostal. V tem groznem mraku. Ozrem se nazaj. Svetloba izhoda je izginila. Daleč sem zašel.
Oh, prekleta bodi! Zavedla si me, soba, da sem ponovno izgubljen v tej temi. Zlomljenega duha padem na tla in zajočem. Samo še lupina človeka, kakršen sem bil, ostajam. Zebe me, osamljen sem.
Ne more biti to razlog. Ne more biti to cilj. Ne smem ostati tu, v svojem lastnem srdu. Vstanem, odločen, da razbijem vse, kar najdem. Dovolj imam vsega. Pograbim stol, ki je v bližini, in ga raztreščim ob steno. Brcam v grobe zidove. Razjarjen sem! Dovolj te imam, tema! Dovolj imam vsega!
Naslonim se z rokami na steno, z glavo naprej. Dotolčen sem. Ničesar več ni.
Takrat pa začutim predmet. Poleg moje glave je. Potipam ga. Vtičnica?
A je mogoče, da me je soba vodila sem zato, da najdem upanje? Da odkrijem, da sem ves čas imel vso moč nad situacijo? Da lahko osvetlim luč na ta majhen svet? Potipam po tleh in najdem dolg električni kabel z vtikačem na koncu. Vtaknem ga v vtičnico. Svetlo. Ozrem se naokoli in vidim medlo žarnico nad mizo. Oba stola sta cela. Razveselim se. Vendar samo za trenutek.
Če je to tista energija, ki sem jo iskal v tej sobi, je hudičevo slabotna. Žarnica komaj da kaj sveti.
To naj bi bila iskra, ki me bo zadržala v tej majhni sobi? Ob tej svetlobi naj bi se postaral? Ob tej svetlobi naj bi preživljal večnost? Razočaran se napotim ven. Ko naredim prvi korak proti vratom, se žarnica razpoči, kosi stekla poletijo v moj obraz in me porežejo.
Razočaran nad svojim majhnim svetom, ki se je tako hitro obrnil proti meni sem še bolj trden v svojem koraku. Odhajam, soba. Odhajam za vedno. Tukaj nisem dobrodošel, si mislim. Soba me je razočarala. Soba me je zavrnila. Jaz nisem kriv, da odhajam.
Nekaj me ustavi. Misel se prebija na površje.
Ni res! Lažem si! Nihče ni kriv! Oba sva kriva! Sobe ni! Sobe ni! SOBE NI!
Dobri občutki. Vendar ne od zunaj in ne od sobe. V meni. Neverjetne emocije preplavijo moje telo. Sobe ni? Sobe ni? Seveda, se nasmehnem. Sobe ni. Je samo najin svet.
Ozrem se okoli sebe. Kamor oko seže, tam je zelenje. Čudovita, divja narava. Bistri slap, mogočne gore, cvetoča drevesa in potok, ki žubori v bližini. Živali, ki se igrajo pod krošnjami dreves. Ptice, ki pojejo v višavah. Mir in spokojnost. V bližini čutim mirno gladino vode. Doma sem. Ozrem se, in jo zagledam. Nasmejano, srečno. Čaka me z nogami v hladni, sveži vodi, in se smeje na ves glas.
Kako je lepa, kadar je srečna. Pogrešal sem ta smeh. Pogrešal sem jo. Odšel sem k njej in jo objel, kot že dolgo ne. Ljubim jo, sem pomislil. Eno in edino. Pogledal sem v njene čudovite velike oči. Pobožal sem jo po obrazu in ji odmaknil lase, ki so se ji silili čez oči.
Samo verjeti sem moral. Verjeti sva morala.
--
Nisem se več ozrl nazaj proti vratom. Morda še bolje, ker če bi se, bi lahko videl, da je prepih izza vrat prihajal iz globokega brezna. Svet je ves čas bil na tej strani.
KONEC
