Zakaj jo Ljubim

Zaključek

2011-11-10T09:19:00.000+01:00

Bralke in bralci!

Ker opažam, da na to stran tu in tam še vedno dobivam obiske, sem se odločil spisati poslednjo objavo.

S punco, kateri je bila posvečena ta stran, sva se pred slabim letom razšla. Bilo je prijateljsko slovo. Nekaterim pač ni usojeno, da preživijo skupaj več kot nekaj let. Kljub temu so to bila čudovita leta in ne obžalujem niti trenutka, ki sem ga preživel z njo.

Dejstvo, da je najina ljubezen stvar preteklosti, ne bi smelo izničiti mojih besed. Žal si nisva bila usojena, vendar poslovila sva se kot prijatelja, in vedno bo imela poseben prostor v mojem srcu. Zato bom ta blog pustil na spletu v spomin na najino ljubezen. Na najino željo, da si izkleševa svoj prostor v tem zmedenem svetu.

--Na nek način te bom vedno ljubil, zato naslov ostaja 'Zakaj jo ljubim'.

V času od zadnjih objav sem se malo bolj resno lotil pisanja. Žal ne morem posredovati povezav do mojih novih blogov, ker bi s tem razkril tančico anonimnosti tega bloga in predvsem osebe, ki ji je posvečen. Če bi koga od vas resnično zanimalo, mi sicer lahko piše na zakajjoljubim (afna) gmail pika com pa vam mogoče izdam v zameno za vašo identiteto :)

Najlepša hvala vsem, ki ste me spremljali.

Vaš Ahil

Vozovnica

2011-03-01T16:40:00.005+01:00

Oba čakava na isti vlak.
Vsak na drugem koncu sveta.
V temne misli ujeta oba.
Pljuča hlastajo, iščejo zrak.

Hladno pihlja po tirnicah časa.
Slišim odmeve tvojih korakov.
Sonce ne more skoz gručo oblakov.
Kvadratno okroglo, kot slika Picassa.

Pogledam na svojo vozovnico.
Na njej piše: "Njeno srce."
A piše na tvoji kaj drugega?
Ni je tukaj, zato ne pove.

Ahil
--

Sam

2011-03-01T13:16:00.000+01:00

Hladni so bili tisti dnevi, ko si odšla, mene pa pustila za seboj. Ko sem imel prvič po dolgem času priložnost, da se zamislim nad samim seboj. Mučilo me je, kako me nisi nikoli vprašala, kaj je narobe. Sploh nisi opazila, kako sem počasi umiral od znotraj.

In kako je na mestu tistega, ki si ga poznala odkar pišem te tekste, ponovno zaživel tisti, katerega si spoznala, pred davnimi leti. Nisi opazila te moje spremembe, ker si bila preokupirana s svojimi lastnimi problemi. Jaz te pa nisem želel obremenjevati.

Hkrati sem ti pa globoko v sebi močno zameril tvojo odsotnost.

Ne razumi me narobe. Vem, zakaj te ni bilo. Nisi hotela biti zraven zaradi popolnoma razumljivih razlogov.

A kljub temu, sem ti zameril. Na nek način ti še danes to zamerim. Ker mi nisi stala ob strani. Ker sem se moral obračati k drugim po oporo. Ker me nisi nikoli vprašala, kaj je narobe. In ker sem posledično potem tudi jaz nehal spraševati po tebi.

Ker sem hodil sam že tako dolgo, da sem pozabil, kako je hoditi v paru...

In potem sem se mesece in mesece spraševal, če boš sploh kdaj opazila, in se bal, da ko boš, bo že zdavnaj prepozno.

Povej mi, si že opazila? Nekako se mi dozdeva, da se ti počasi začenja svitati, vendar... Moram biti prepričan.

Utripajoči spomin

2011-02-25T09:58:00.002+01:00

Od daleč slišim njen smeh. Teče od enega igrala do drugega ter se smeji bog vedi čemu. Njeni lahkotni koraki mi prikličejo nasmešek na obraz. A grenkoba kmalu sledi. Spomnim se na enak nasmešek, ki sem ga že pred davnimi časi videval vsak dan.

Enaki sta si. Po karakterju, po dobrosrčnosti. Še celo njune oči gledajo na enako radoveden način. Na trenutke kar pozabim, da ni več z mano. Mislim si, da se bom samo obrnil, in tam bo stala. Me objemala z njenim čudovitim toplim pogledom. Se mi nasmehnila na široko, tako kot samo ona zna. Ona in njena hčerka.

Zaščitniški sem do Anje. Vem, da na trenutke preveč. Ampak ona je vse, kar mi je ostalo na tem svetu. Vse kar mi je ostalo na tem - toplem svetu, kjer sem prebil toliko let. Vsi ostali kosi mojega življenja so del enega popolnoma drugačnega sveta. Ne pravim, da je grozna moja realnost. Samo, drugačna je. Tuja in na trenutke negostoljubna. Vsekakor pa brez nje, ki mi je lepšala svet na načine, na kakršne si sploh nisem predstavljal.

Vem, da ni konec sveta, kar se je zgodilo, vendar hkrati ne pustim samemu sebi, da bi kdajkoli pozabil. In če nič drugega, me Anja vsakič znova spomni, če si tega želim ali ne.

--

Pripelje se. Pravzaprav jo je pripeljal njen novi ljubimec. Grd in kosmat starejši moški. Začutim cmok v grlu, ampak ne smem pokazati, da me moti. Moram biti močan.

Ko hodi proti Anji, opazujem njene čudovite boke. Njeno elegantno držo in njen čudovit vrat, ki se mi kaže izpod slabo zavitega šala.

Ko jo Anja zagleda, steče k njej. 'Mami!' se zadere in jo objame tako, da jo skoraj podre. Mama jo dvigne in tako se objeti nekaj časa vrtita, 3 metre stran od mene. Ko njuni glavi švigata mimo mojega zornega kota, mi samo potrdita misli. Isti nasmeh. Popolnoma enak!

Potem me pogleda in nasmeh izgine z obraza. To me zaboli bolj, kot če bi tisoče nožev zarinili v moje srce.

Kot vedno, sem se poigraval z mislijo, da bi ji povedal nekaj lepega. Da bi ji poklonil kakšen kompliment. Da bi malo zaflirtal z njo. Vendar me resne črte njenega obraza vsakič znova ustavijo. Jaz ji nimam pravice priklicati nasmešek na obraz.

In tako, kot vsakič do zdaj, tudi tokrat odide z najino hčerko v avtomobilu drugega moškega. Pozdrav v slovo zgolj neka formalnost, ki jo mora opraviti zaradi hčerke.

Tamala mi maha vse tja do avta, nakar jo zamoti nekaj na zadnjem sedežu.

In tako gresta obe ženski ponovno iz mojega življenja.

--

Ko se vozijo po mirni cesti, se ujame v misli, ki jo vedno razžirajo, kadar ga vidi. 'Pogrešam njegov nasmeh!'

--

Nikoli ne bosta vedela...

--

Budilka časa

2011-02-24T13:15:00.000+01:00

Not one more word tonight
between here and there.
We'll put a distance the size of the ocean
so now this heart can beat a skipping rhythm.
As the cadence carries me
I almost drift away.
Far enough to forget!
But when it comes you cannot hesitate
and when found I will write
an account and seal it in an envelope
addressed to your last known residence.
-
And we sink, and we drown,
and what is lost can never be found.
Well, these arms did swim,
until the lungs pulled in.
Panic was lost in a deep understanding
that you will see what is wrong with everything,
what is wrong with you and me.
They make all the right reasons to fuck it up.
You're gonna fuck it up.

--
Budilka na mobitelu mu je zvonila že pol ure. Vedno en in isti komad. Ker se je vsako jutro hotel zbuditi s tem opominom. Da se je vsako jutro ponovno spomnil na tisti dan.

Vstal se je, stuširal, spil kavo in kozarec viskija ter odšel v še en prazen, brezsmiseln dan.

Kdo ve, mogoče jo pa danes spozna.

Temna soba

2011-02-22T10:03:00.001+01:00

Sunkovito se prebudim. Nekaj me je predramilo. Z rokami se dvignem v sedeč položaj in se ozrem naokoli v iskanju nečesa domačega, vendar mi je vse tako tuje. Vem, da sem na pravem mestu, a nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Vstanem se.

Tema je. Vsepovsod naokoli je sama tema.

Mrzlo je, kot bi bil v nekakšni ječi. Betonska tla zarivajo meče v moja bosa stopala. Kje sem, se sprašujem. Tako znano mi je vse skupaj. Zagrabi me panika. Ničesar ne vidim! Noge mi zanese v tek. Iščem nekaj, česar bi se lahko prijel. Pridem do stene. Grem v drugo smer. Spet sem pri steni! Kmalu spoznam, da sem ujet. Zelo majhen prostor kvadratne oblike. Nič kaj večji od jetniške celice. A sem še vedno tam?

Kako sem sploh prišel v to sranje? Ničesar se ne spomnem. Nimam občutka za čas, samo nekakšne bežne spomine, da le nisem vedno bil tukaj. Vendar so tako bežni, da lahko z gotovostjo trdim, da nikakor nisem danes prvič tukaj. Že nekaj časa sem ujet.

Počasi začenjam dojemati realnost okoli mene. Spomnem se, da je bila ravno tukaj nekje miza in dva stola okoli nje. Stopim naprej in res se dotaknem plastičnega naslonjala. S prsti se pretipam do roba mize in sedeža poleg. Usedem se.

Čutim neko praznino v sebi, ko takole sedim za mizo. Nekaj manjka. No, luč seveda, saj ne vidim niti mize! Ampak tudi nekaj drugega. Nekaj močnejšega.

Zdrznem se, da ne začnem padati v globino.

Ozrem se naokoli. Želim si, da bi obstajal izhod iz vsega tega. Da bi lahko stopil ven, v svet.

Za menoj začutim hladen piš. Obrnem se in tam, daleč stran, a hkrati čisto blizu, zagledam odprta vrata in skoznje svetlobo, ki se bori za svoj prostor v tem temačnem prostoru.

Izhod, pomislim. Ves presrečen se vstanem in začnem hoditi proti svetlobi. Z vsakim korakom čutim, kako postajam lažji, manj obremenjen s temo v prostoru. Veter, ki piha od zunaj, mi brije čez obraz. Kljub neprijetnemu občutku se nasmejim. Vem, da bo zunaj bolje. Zunaj bom lahko globoko zajel sapo, zunaj bom bil svoboden, neobremenjen s temo v prostoru.

Ozrem se nazaj. V temi vidim moj prevrnjen stol. Za njim mizo, zadaj pa drug stol. Eleganten lesen stol, kakršne vidiš v starejših hišah. Obrnjen je stran od mene, stran od svetlobe. V temi se mi zdi, da nekaj vidim. Srce mi začne biti, vendar ne vem točno, zakaj. Nekaj me drži v sobi. Nekaj noče, da grem.

Postanem na mestu, v precepu med dvema svetovoma. Pogledam ven, v svetlobo. Zdi se mi da slišim smeh, glasbo. Zunaj je nov svet, ki ga ne poznam. Najbrž novi pozitivni občutki, vsekakor pa nove izkušnje. Drugačen svet je zunaj. Zabaven, vznemirljiv. Prijetno nevaren.

Vendar ta soba... Ta soba mi je znana. Zdaj se spomnem. Veliko trenutkov sem tu prebil. Mnogo čudovitih doživetij, ki mi jih mogoče zunanji svet ne bo nikoli znal dati. Tukaj poznam vse skrite kotičke. Poznam stene, ki me obdajajo. Tukaj sem doma, tukaj sem na varnem.

Vendar sem v temi. Zunaj je pa tako močna svetloba. Hladen vetrič me ponovno pokliče. Čutim vznemirjenje. Naredim nekaj korakov proti vratom. Ozrem se nazaj. Stola več ni. Mize več ni.

Tukaj nisem več dobrodošel. Nisem zaželen. Moram oditi. Želim oditi.

Stopim ven. Samo še z roko se držim oboka, ko se ozrem nazaj v temo. Poljub v slovo. Pogrešal te bom, soba. Rad bi ostal. Vendar, ne morem živeti v večni temi. Če bi bilo kaj več, kot samo ta soba, bi ostal. Vendar tema me ubija.

Spustim obok in se odpravim, da bom šel, ko nekaj začutim. Dotik.

Bežen dotik, vendar je bil - pristen dotik. Čutim dlan, kako me drži. Ne zadržuje me, v katerem koli trenutku jo lahko spustim in odidem. Noče me zadržati. Vendar čutim, da želi, da ostanem. Čutim, da moram nekaj še storiti, preden grem.

Dovolj je bil samo ta znak. Sedaj vem. Pustim dlani, da me odvede v temo. Hodim z njo že kar predolgo za tako majhen prostor. Kar naenkrat pa dlani ni več. Sam sem ostal. V tem groznem mraku. Ozrem se nazaj. Svetloba izhoda je izginila. Daleč sem zašel.

Oh, prekleta bodi! Zavedla si me, soba, da sem ponovno izgubljen v tej temi. Zlomljenega duha padem na tla in zajočem. Samo še lupina človeka, kakršen sem bil, ostajam. Zebe me, osamljen sem.

Ne more biti to razlog. Ne more biti to cilj. Ne smem ostati tu, v svojem lastnem srdu. Vstanem, odločen, da razbijem vse, kar najdem. Dovolj imam vsega. Pograbim stol, ki je v bližini, in ga raztreščim ob steno. Brcam v grobe zidove. Razjarjen sem! Dovolj te imam, tema! Dovolj imam vsega!

Naslonim se z rokami na steno, z glavo naprej. Dotolčen sem. Ničesar več ni.

Takrat pa začutim predmet. Poleg moje glave je. Potipam ga. Vtičnica?

A je mogoče, da me je soba vodila sem zato, da najdem upanje? Da odkrijem, da sem ves čas imel vso moč nad situacijo? Da lahko osvetlim luč na ta majhen svet? Potipam po tleh in najdem dolg električni kabel z vtikačem na koncu. Vtaknem ga v vtičnico. Svetlo. Ozrem se naokoli in vidim medlo žarnico nad mizo. Oba stola sta cela. Razveselim se. Vendar samo za trenutek.

Če je to tista energija, ki sem jo iskal v tej sobi, je hudičevo slabotna. Žarnica komaj da kaj sveti.

To naj bi bila iskra, ki me bo zadržala v tej majhni sobi? Ob tej svetlobi naj bi se postaral? Ob tej svetlobi naj bi preživljal večnost? Razočaran se napotim ven. Ko naredim prvi korak proti vratom, se žarnica razpoči, kosi stekla poletijo v moj obraz in me porežejo.

Razočaran nad svojim majhnim svetom, ki se je tako hitro obrnil proti meni sem še bolj trden v svojem koraku. Odhajam, soba. Odhajam za vedno. Tukaj nisem dobrodošel, si mislim. Soba me je razočarala. Soba me je zavrnila. Jaz nisem kriv, da odhajam.

Nekaj me ustavi. Misel se prebija na površje.

Ni res! Lažem si! Nihče ni kriv! Oba sva kriva! Sobe ni! Sobe ni! SOBE NI!

Dobri občutki. Vendar ne od zunaj in ne od sobe. V meni. Neverjetne emocije preplavijo moje telo. Sobe ni? Sobe ni? Seveda, se nasmehnem. Sobe ni. Je samo najin svet.

Ozrem se okoli sebe. Kamor oko seže, tam je zelenje. Čudovita, divja narava. Bistri slap, mogočne gore, cvetoča drevesa in potok, ki žubori v bližini. Živali, ki se igrajo pod krošnjami dreves. Ptice, ki pojejo v višavah. Mir in spokojnost. V bližini čutim mirno gladino vode. Doma sem. Ozrem se, in jo zagledam. Nasmejano, srečno. Čaka me z nogami v hladni, sveži vodi, in se smeje na ves glas.

Kako je lepa, kadar je srečna. Pogrešal sem ta smeh. Pogrešal sem jo. Odšel sem k njej in jo objel, kot že dolgo ne. Ljubim jo, sem pomislil. Eno in edino. Pogledal sem v njene čudovite velike oči. Pobožal sem jo po obrazu in ji odmaknil lase, ki so se ji silili čez oči.

Samo verjeti sem moral. Verjeti sva morala.

--

Nisem se več ozrl nazaj proti vratom. Morda še bolje, ker če bi se, bi lahko videl, da je prepih izza vrat prihajal iz globokega brezna. Svet je ves čas bil na tej strani.

KONEC

Konstanta

2011-02-20T22:24:00.000+01:00

Za prelomom sledi zgodba z naslovom konstanta. Zaradi njene dolžine (resnično gre za zelo dolgo prozo za blogerske standarde) predlagam, da si najdete malo več časa, da jo preberete.

Konstanta

Bilo je čudovito pomladansko jutro v Piranu. V tem času so se ljudje ravno počasi prebujali. Okna so se odpirala na ulico in obrazi zaspano pogledovali ven. To mi je najljubši del dneva. Dan se šele začenja in nič še ne veš o tem, kam te bo popeljal življenje.

Sedel sem na plastičnem stolu, za plastično mizo, pogrnjeno s plastičnim prtom. Za neizurjenega opazovalca bi prizor najbrž deloval ceneno. A jaz sem vedel, da sedim ob najboljši kavi daleč naokoli. Izza ovinka se je po ozki ulici privlekel prijatelj, s katerim sem bil dogovorjen za kavico. Stari maček slovenske pisateljske srenje, izurjen v neusmiljeno direktnem jeziku, tako na papirju, kot tudi v živo, je s svojo hojo že na daleč oznanjal, da se obeta odličen pogovor.

"Poglej ga, kako se stiska ob kavi! A je bilo tako naporno včeraj?"
"Ne omenjaj! Usedi se, spij si nekaj. Vidim, da si tudi ti utrujen. Spet feštal do jutra?"
"Najprej bova tvojo situacijo premlela, mlajši imajo prednost. Še posebej, kadar se jim tako iskrijo oči. Čutim, da se obeta dobra zgodba."
"Helena! Prinesi temu kretenu eno jutranjo!"
"A bi me rad ubil? Še od včeraj mi obrača želodec. Helenca, eno navadno bi. Viski dej posebej!"
"Praviš, da si ti imel tudi pijanščino včeraj?"
"Absolutno. Vendar moja je bila bolj hedonistične narave. Tvoja, dragi moj prijatelj, pa, glede na datum, predvidevam, da je bila bolj samouničevalne."

Z Bojanom se nisva videla že celo večnost. Bila sva prijatelja že odkar pomnem, vendar sva le redko imela priložnost preživeti skupaj kaj več, kot pijačo, dve, in že sta najini poti šli vsaka svojo pot. Kot večina petdesetletnikov, sva s pogovorom hitro prešla v nostalgično prestavo. Ko namreč prestopiš neko magično številko, in se zaveš, da je večina življenja za teboj, se nekako ne moreš upreti analiziranju preteklih izkušenj, smejanju dobrim spominom, in obžalovanju slabih.

Kadar se dobiva, vem, da bo pogovor nanesel na njo. Če bi bil kdorkoli drug nasproti mene na kavi, bi se seveda spretno izogibal te teme, vendar z Bojanom je drugače. Njemu lahko zaupam vse. Mogoče se zato tudi tako poredko vidiva. Ker če bi bil bolj pogost gost v mojem življenju, ga ne bi več mogel gledati v oči. Stvari, ki jih on ve o meni, najbrž še sam ne vem.

In tako je prišel trenutek, ko je bilo sprenevedanja konec. Ko sva načela temo, zaradi katere sva se pravzaprav dobila. Zazrl se je čez svoj tretji viski, me pogledal globoko v oči, ter vprašal:
"Si uspel preživeti?"
"Ne spomnem se."
"Torej si se ga napil?"
"Napil, nakadil in vse ostalo, kar sem našel."
"Najbrž bolje to, kot nič."
"Ja, najbrž res."
"A si jo šel pogledat?"
"Ne. Ne morem. Preveč boli."
"Boš pa naslednje leto."
"Ona ne bi hotela, da pridem."
"Bi, bi. Verjemi, da bi."

V tistem trenutku sem se zlomil. Vedel sem, da ima prav, in to je samo še bolj bolelo.

"Eh, stari. Res sem jo imel rad. Kako se je lahko to naredilo? Jaz sem bil prepričan, da bova celo življenje skupaj. Včasih sem celo že razmišljal, kje bi živela, kako bi bilo ime otrokom, kako bi bilo, ko bi se upokojila... Če ne bi najina zveza bila v takem razsulu, se ne bi zgodilo."

"Dobro veš, da poenostavljaš. Dolgo se je vleklo med vama. In to ni imelo nobene veze z nesrečo."

"Če bi kaj storil, bi mogoče danes ne bila tam kjer, je. Mogoče bi tukaj vsi trije pili kavo."

"Zakaj se moraš vsako leto znova mučiti zaradi istih neumnosti? Nisi samo ti kriv, da se je vajina zveza ohladila."

"Vem, da nisem samo jaz kriv. Ampak, kot moški, je moja dolžnost, da poskrbim, da iskra vztraja. Jaz bi moral poskrbeti za to, da ne umre še tisto malo, kar naju je držalo skupaj. Jaz bi moral to narediti. In če nič drugega, sem bil definitivno krivičen, ko sem od nje pričakoval, da bo vedela, kaj se mi podi po glavi?"

"Vedela je, stari. Morala je vedeti, a ni hotela nič storiti, ker..."

"Ker je bila še vedno jezna name, od takrat..."

"Stari, zdaj pa že res pregloboko koplješ. Pizda, to je bilo več kot 30 let nazaj! Zberi se že enkrat skupaj. Dost je blo! Vsako leto se dobiva tukaj in objokavava tvojo izgubljeno ljubezen. To ni zdravo, jebemti!"

"A sem jo poslušal, ko se mi je jokala?? A sem šel k njej?!"

V tistem trenutku naju je prekinila Helena, češ, da zbujava sosede. Pozabila sva, da je bila ura šele sedem zjutraj. Večina stanovalcev te mirne ulice je še vedno spala na to leno nedeljsko jutro.

Pijača mi je stopila v glavo, in ko sva se z Bojanom poslovila, sem bil že kar pošteno naklan. Toliko bolje. Vsaj nisem občutil tistega groznega hladu po hrbtu, ko se zaveš, da si sam.

Nekaj časa sem še žulil svojo pijačo, nakar sem se vstal in odšel ven na sonce, da se pomirim. Srce mi je močno udarjalo v prsni votlini. Tisti boleč občutek se je vračal. Vedel sem, da mi preostane samo eno. Odšel sem k njej.

--

Stal sem pred njenim spomenikom in s solznimi očmi zrl v napis, ki se mi je zdel kot obsodba mojega obstoja. Da sem jaz stal tukaj, v deželi živih, medtem, ko je ona že zdavnaj odšla s tega sveta, se mi je zdela najbolj kruta igra usode. 'Nikoli si ne bom mogel odpustiti,' sem pomislil. Kolena so se mi šibila pod težo krivde, ki sem jo nosil s seboj v srcu. Vedno sem vedel, da nisem bil jaz kriv za nesrečo. Da je bila to le igra življenja. Naključje, ki se je kruto poigralo z nama. Ampak, vseeno nikakor nisem mogel pozabiti na to, da bi bila še vedno živa, če bi takrat na tisti telefonski klic drugače reagiral.

--

Bil je še en običajen delovni dan. V firmi smo skušali skleniti en večji posel, ki bi lahko našo celotno finančno situacijo obrnil na bolje, zato sem že tretji mesec zapored vsak delavnik brez izjeme prihajal v službo med prvimi, odhajal pa ob polnoči ali še kasneje. Bil sem pod neverjetnim stresom. Kot eden izmed vodilnih nekoč cvetočega podjetja za proizvodnjo in distribucijo specializirane programske opreme na Balkanu in v srednji Evropi, je na meni ležalo, da posel ne propade, tako kot so zadnje čase vse pogosteje znali.

Moja punca je študirala v Kopru in me ni videla že tedne. Tudi, kadar sva se videla, je bilo vse skupaj samo slaba kopija tistega, kar sva nekoč imela. Nisva se kregala. Samo, pravih pogovorov več ni bilo. Vsak od naju je živel svoje življenje, in njene dogodivščine sem večkrat prebral s Facebooka ali njenega bloga, kot pa iz njenih ust. Nisva več delila izkušenj, nisva več skupaj reševala težav.

Takrat sem mislil, da sem jaz kriv. Da je moja odsotnost tista, ki povzroča ta prepad med nama. Kasneje, po parih neuspelih poskusih reanimacije, sem prišel do zaključka, da se je ona oddaljila od mene. Češ, študentka je. Okoli nje se vsi zabavajo, ona pa ujeta v resni zvezi. Ampak tudi to ni bilo res. Nedvomno se je včasih počutila tako, vendar nikakor ni bil to vzrok težav. Šele zdaj, po dobesedno desetletjih obsedenosti s tem kratkim obdobjem mojega življenja, sem, vsaj tako upam, prišel do spoznanja, zakaj sva skrenila s poti.

Vendar nisem zaradi tega pijan stal pred njenim nagrobnikom. Če je bila najina ljubezen obsojena na propad, tudi prav. To se človek nauči sprejeti.

V zadnjih mesecih sem se nekajkrat trudil obuditi zvezo, vendar brez uspeha. Potem sem pa lepega dneva preprosto obupal. In po tistem sem postal zelo apatičen in depresiven, vsaj kar se je dotikalo najinega skupnega življenja. Vsepovsod drugje sem pa blestel, kot še nikoli prej. Mogoče celo malo zanalašč, da ji pokažem, da je ne rabim.

In potem sem počasi začenjal celo razmišljati o tem, da bi končal vse skupaj. Čedalje bolj pogosto sem premleval scenarije v glavi, kako bi bilo, če bi končala. Nikakor nisem mogel storit usodnega koraka. Vedno sem se namreč ustavil pri grozni misli, da bi jo preveč pogrešal. Kljub vsemu sem nekaj čutil, kar mi ni dajalo miru. Ponoči nisem več mogel spati. Ubijala me je najina tišina. Hkrati sem pa bil dovolj trmast, da nisem hotel še enkrat poskusiti.

V zadnjih mesecih sem tolikokrat poskušal, da bi me preveč dotolklo, če bi še enkrat ne opazila, da se trudim. In tako sem čez čas postal jezen nanjo in na njeno neodzivnost. Prišel sem do točke, ko dejansko nisem hotel končati zaradi strahu pred življenjem brez nje, hkrati pa sem sovražil najino razmerje in vse v zvezi z njim.

In končno sem prišel do točke, ko nisem bil pripravljen niti njej več pomagati, ko je končno tudi ona skušala rešiti razmerje.

Na tisti običajen delovni dan me je poklicala po telefonu. Ravno sem se odpravljal iz svojega ljubljanskega stanovanja. Mudilo se mi je v službo, da bi s sodelavci koordiniral detajle za sestanek, ki nas je čakal zvečer. Jokala se je. Da jo je strah je rekla, in da je utrujena od vseh pritiskov. Slišal sem njen klic na pomoč. Čutil sem, da mi je govorila: 'Prosim, potrebujem te.' Vendar nisem storil nič. Pravzaprav sem bil še posebej hladen do nje, ko sem ji rekel, da moram delati.

In tako je tisti dan, v obupu, ker ni imela iti kam drugam, šla domov, k stari prijateljici, da njej potoži o svojih bolečinah. Da njej pove vse tisto, kar je hotela deliti z menoj.

Pustil sem jo na cedilu takrat, ko me je najbolj potrebovala. In tako se je na poti od stanovanja k prijateljici v njeno miniaturno Renault petko bočno zaletel Audi, ker se je vozniku mudilo v službo. Umrla je šele po večurnih bolečinah v bolnici. Jaz sem izvedel pozno zvečer, precej po njeni smrti, ko sem prišel iz sejne sobe. Mobitel sem namreč, da me ne bi motili zaradi neumnosti, pustil v pisarni. Zadnje, kar je slišala iz mojih ust je bilo, da mi je služba pomembnejša od nje.

Če bi tisti dan požrl svoj ponos, in vzel njen klic kot blagoslov za najino zvezo, kot možnost, da pokrpava, kar sem se tako dolgo trudil pokrpati, bi se usedel v avto in se odpeljal k njej, ter jo objel, kot je že celo večnost nisem. Tako sem pa sklepal pomembne posle za podjetje, ki mi je ukradlo mladost.

--

Kolena so se mi zašibila, in padel sem na tla. Objel sem zemljo okoli njenega groba in zajokal. Točil sem solze, ki so desetletja čakale, da se bodo dotaknile zemlje, ki je bila sedaj njena postelja. Prosil sem jo odpuščanja za mojo sebičnost, ki jo je pahnila v tako krut predčasen konec.

Morale so miniti ure, saj sem se pobral s tal šele, ko je bilo sonce že skoraj na polovici neba. Odšel sem domov. Spomnil sem se, da me je tam čakala še neodprta steklenica viskija. Spil jo bom, sem si mislil. Čez nekaj dni bo bolje, ko bo ta dan dlje stran.

--

Zbudil sem se neprespan, a z neko močno mladostniško energijo, ki je nisem čutil že desetletja. Vstal sem se, in se pričel oblačiti. Vse skupaj mi je bilo zelo tuje, vendar v svoji zaspanosti nisem znal določiti, kaj specifično me je motilo. Oblekel sem si kravato in suknjič, kakor že zelo dolgo ne. Umil sem si zobe, ves čas s čudnim občutkom, kot da sem to že enkrat doživel.

Nisem čutil posledic alkohola, samo utrujenost. Kot, da že mesece nisem konkretno spal. Na poti ven, sem se še enkrat pogledal v ogledalu. Nekaj definitivno ni bilo v redu. Ko sem imel že ključe v roki, in z eno nogo že zunaj, mi je zazvonil mobitel. Ključi so mi od šoka padli po tleh. Ko sem jih pobiral, sem videl svoj odsev v čevljih. Frizuro sem imel drugačno, kot sem se spomnil. Takšne nisem nosil že odkar sem bil z njo, sem pomislil. Telefon mi je še vedno zvonil.

Hodil sem po stopnicah navzdol, v eni roki držal torbo, v drugi pa lovil mobitel, ki mi je skušal pasti iz rok. Še vedno je bilo vse tako megleno in hkrati zelo znano. Stopil sem na prostost, ko sem se oglasil na telefon.

V zvočniku sem slišal jok. Neka ženska me je prosila, da ji pridem pomagati. Glas mi je bil tako neverjetno znan. Gledal sem po ulici gor in dol, in iskal znake mojega kolesa, ko sem dojel, da pravzaprav iščem avto. In da to niso ulice Pirana, ampak predmestje Ljubljane. In takrat sem se spomnil. To je bil njen glas. Tako dolgo ga že nisem slišal, da se niti spomnil več nisem, kako je zvenel.

"Ljubica, takoj pridem!" sem ji rekel v telefon, se usedel v avto in se odpeljal. Dobil sem občutek, kot da sem pravkar spremenil svojo lastno zgodovino, vendar nisem točno vedel, kaj to pomeni. Vedel sem samo, da me moja draga potrebuje in, da bodo tisti sestanek morali izpeljati brez mene.

--

In potem mi je začelo razbijati v glavi. Imel sem takšnega mačka, kot, da sem prejšnji dan sam spraznil celo steklenico viskija. In ves sesut sem spoznal, da se zgodovina le ni spremenila.

Konec

Čudovit občutek

2011-01-25T10:26:00.000+01:00

Včasih me preplavi tak poseben občutek. Val emocij in spominov. A slišiš melodijo najine skupne preteklosti?

Tako mlada vsa, a včasih se mi zdi, da sva že neverjetno stara.

2010-11-12T17:22:00.000+01:00

...

that is all...

--

Zamrznjena v pogledu

2010-10-17T22:53:00.000+02:00

Kar padem v njen pogled, kadar si zreva iz oči v oči. Utopim se v njej, v njenih zenicah, ki me požirajo.

Včasih je občutek tako intenziven, da kar ne morem več gledati, ker se ustrašim, da bom padel pregloboko.

Kaj če bom zatopljen v njeno srce izgubil občutek za čas?

In nato naju bodo čez nekaj mesecev odkrili pod kupom snega. Zamrznjena v pogledu... Bi obžaloval? Nikoli.

Pristnost

2010-10-11T22:58:00.001+02:00

Občudujem njeno pristnost. Neprikritost in iskren pogled na svet. Začara me vsakič znova, ko jo vidim, kako spreminja realnost samo z nasmeškom, samo z nagajivim pogledom ali prijazno besedo.

Ljubezen je lahko nora stvar, ki te sili ljubiti nevarne, krute in neprimerne ljudi. Ampak, mene se je usmilila. Saj me sili ljubiti najbolj posrečeno bitje na tem planetu.

Veliko srečo imam, da te lahko ljubim.

Velik svet

2010-09-26T23:08:00.000+02:00

Velik je najin svet. Odprt in prostran. Skozenj vedno pihlja rahel vetrič, ki burka vodovja in preobrača listje. Oblaki zastirajo sonce, da premočno ne ožge trave, ki raste v njem. Ptice, ki letijo skozi njega, plahutajo s svojimi krili v popolni harmoniji. In kljub vsemu hrupu, ki ga ustvarja življenje v najinem velikem svetu, mu vlada popolna tišina.

Velik je svet, skozi katerega hodiva. Velik. A samo najin je draga moja. Samo za naju ustvarjen. Samo nama posvečen.

Hvala za to ker si takšna kot si. Ker si moj svet. Popoln svet.

Preobrazba realnosti

2010-08-31T16:41:00.000+02:00

Kot droga me zadaneš, naravnost v moj krvožilni sistem. Tečeš po meni. Se zlivaš z mojim telesom. Del mene si.

Kot najbolj osvežilna pijača. Odžejaš in osvežiš moje misli, moja dejanja, moje življenje.

Kot pikanten feferon ali sladka torta prikličeš okuse in občutke, ki jih ne zna nobena zemeljska začimba.

Kot kometa sijaj. Tako blizu, a vseeno tako daleč. Nadrealistično tuja vsemu, kar okličemo za dolgočasno in vsakdanje.

Moja draga /insert name here/.

Nikar ne skrbi

2010-08-31T07:23:00.000+02:00

Nikar ne skrbi draga moja. "The universe has a perverse tendency to balance things out." Dokler sva na svetu, dokler sva skupaj nama nihče nič ne more.

Prični oboževati vzpone in padce. Predvsem padce. Ko človek pade, ga namreč lahko samo ena stvar čaka - vzpon. In ponavadi je naslednja vožnja kar precej divja.

Ne skrbi. Vse bo v redu.

trenutek v času

2010-08-22T12:21:00.005+02:00

Popolnoma navaden nedeljski dan. Sedim ob kavici, berem neko posebej zanimivo knjigo. Nek šum v okolici me zmoti. Pogledam naokoli in v tej prekinitvi normalnega toka misli se slučajno, brez posebnega razloga spomnem nate, s komer sem se še včeraj objemal, danes naju pa ločijo dolgi kilometri avtoceste.

Težko je opisati ta občutek. Spomnil sem se nate. V tem trenutku sem namreč sredi ene svojih samotarskih dejavnosti. Uživam namreč v trenutkih, ko se lahko popolnoma sam posvetim neki dobri knjigi. Ko lahko zadiham v svojem lastnem vesolju.

Vendar, ko sem se spomnil nate, sem za trenutek v času odpotoval v najin svet. Občutek je bil neverjeten. Kot, da bi vse najine skupne spomine, skupne občutke in najino povezanost skompresiral v ta košček časa. Bil je kot zares močna doza odlične droge. Trenutek v času, ko sem se zavedel, da, kljub temu, da trenutno uživam v svojem vesolju, zunaj tega mehurčka samote name čaka še večji univerzum. Najin svet.

Zrcalo

2010-08-12T09:01:00.000+02:00

"Kričeče sveže srčne rane.

Komu so zadane?

Preranjene obsodbe trupel v plamenih.

Le kje leži to zlo, če ne v naših semenih?"

"Obljube prazno pisane na steno.

Čedno in megleno.

So mar res laži to le bile?

Sobe prazne, tihe... zdelane?"

"Sonce sije, toda komu sveti?"

Meni ne, ki v temni luči rastem.

Okužen, gnil in smrtonosen.

Brez vesti, brezčasno zloben.

Odidi stran so rekli v enem glasu.

Kot že ničkolikokrat prej.

A jaz ne grem nikamor, dragi moji.

Ne znam oditi iz te temne ječe.

Prežim v temnih kotičkih uma.

Čakam na nedolžne žrtve tragičnega plesa.

Dober dan, kako, tako, halo.

In potem samo še, adios amigo.

"Odšel boš, zlepa ali zgrda!"

Ne bom. Ne znam. Ne smem.

"Ali ti, ali pa jaz."

Če greš ti, grem tudi jaz...

Prosim, ne! Prosim za usmiljenje!

"Usmiljenje je za žive in poštene."

Žalosti me dejstvo, da te še vedno znam tako močno prizadeti. Tvoje solze so zame kot bodala naravnost v srce. Vsaka kaplja, ki ti spolzi po licu je zame kot smrtna obsodba. Da sem jaz kriv za tvojo bol, da sem jaz povzročitelj tvoje žalosti...

Rad bi ji povedal...

2010-06-08T21:07:00.001+02:00

... da jo čutim. Da mi vsakih nekaj minut srce divje zaropoče, ker pomislim nanjo. Na naju.

Neka globoka vez obstaja med nama, in kadar je nekaj časa ne slišim ali vidim, me ti občutki opominjajo na najino povezanost. Čutim njen nemir. Čutim njene želje in čutim njene strahove.

Potem se pa ustavim. Zaprem oči. In pomislim nanjo. Z notranjim očesom si jo naslikam pred seboj. Stoji pred mojimi očmi in me gleda. Strah jo je, boji se neuspeha. Skrbi jo prihodnost. Pred menoj stoji, zgolj iluzija v moji glavi, in me gleda.

In objamem jo. Tako, kot bi jo objel, če bi bila zares tukaj. Nežno ovijem svoje roke okoli njenega telesa. Dajem ji vedeti: "Tukaj sem. Ta svet ti nič več ne more. "

Rad bi ji povedal, pa mi skype ne dela...

Najin svet

2010-05-19T07:57:00.005+02:00

Sediva na terasi pred najino hišo. Pijeva čaj in uživava v svetu, ki naju obdaja. Počasi srkaš svoj napitek, jaz te opazujem izza svojih debelih očal. Še vedno, po toliko letih, mi prikličeš nasmešek na obraz. Ujameš moj pogled in prenehaš s srkanjem. Spustiš skodelico in me vprašaš, kaj gledam. Usta se mi razležejo v nagajiv nasmešek in odvrnem: "Nič, mala. Nič."

Še vedno ohranjam svoj bister um, vedno na preži, da odkrijem priložnost, da prikličem nasmešek na njen, zdaj že zguban obraz.

Pogledam na dvorišče. Množica otrok se igra neko novo igro, ki je ne morem in ne morem razumeti. Vendar vidim, da uživajo v svojih norčijah, in to je vse, kar je važno. To, in da moj gugalnik ne škripa. Zadnjih nekaj mesecev je namreč spuščal neke čudne zvoke. Vsak dan je bilo huje. Najprej je samo pripomnila, naj ga popravim. Z dnevi se je njen ton začel spuščati proti pritoževanju in nazadnje k čistokrvnem nerganju. Še precej dlje je pa trajalo, da sem se končno sprehodil do ute z orodji in 'zapravljal čas' s popravilom.

Še vedno sva namreč enaka, kot sva bila, ko sva se spoznala. Včasih se prav hudo prepirava. In ponavadi zaradi malenkosti. Vendar, očitno sva imela med prepiri čas še za kaj drugega, ker sva si medtem okoli naju zgradila še najin svet...

Ljubim jo

2010-05-06T13:50:00.001+02:00

Zakaj? Ne vem. Pač ljubim jo.

Ne sprašuj, zakaj. To je neumno vprašanje. Nepotrebno, nezaželjeno vprašanje.

Raje me vprašaj, zakaj jo ne bi ljubil. Saj je vendar ona. Tista edina, ki mi vzbuja takšne občutke.

Tista, ki me pozna. Ki me ljubi.

Zakaj je ne bi ljubil?

... če me pa že sama misel na to, da bi jo skoraj ne poznal, prestraši in me strese mraz do kosti.

Ljubim jo, eno in edino, mojo drago (ime cenzurirano).

Ljubim jo in vedno jo bom.

Zakaj? Ne vem. Zato, ker drugače nočem.

Nor

2010-04-23T00:03:00.002+02:00

Spravite me v norišnico. Odpeljite me in me zaprite v oblazinjeno sobo. Sem namreč nor. Nor sem na njo.
Nor na njen nasmeh, na njen nagajiv pogled. Nor na vihravost njenega dotika in toploto njenega poljuba.
Nor sem na njene zvijače, na njene čarovniške trike. Noro ljubim njeno prisotnost. Norim od najine oddaljenosti.
Noro dobro se imam ob njej. Norim in hitim po svetu, da bi glavnino časa z njo preživljal.
Nor sem, ker si šele zdaj priznavam, svojo samostojno norijo.
Nor sem na njo. Nor, vam pravim! In če ne bi bil, bi bil nor!

v večnost

2010-04-16T14:04:00.001+02:00

Zdajle je bil eden tistih trenutkov... Takšnih, ki niso na noben način povezani z njo. Nič takšnega nisem slišal, nič takšnega videl, a kljub temu. Kar iznenada me je prevzel izredno močen val čustev. Kot nekakšna potrditev. Da vem, kako močno jo ljubim.

Želim si, da bi lahko ta občutek posnel na magnetofonski trak in ji ga predvajal. Da bi lahko na platno naslikal te nianse čustev. Da bi lahko zaigral melodijo, ki jo igrajo strune mojega telesa.

Žal ne znam nič od tega. Znam pa tole. Znam vsaj majhen delček celote povzeti v nekaj nerodnih stavkih, ki poskušajo zaobjeti celotno sporočilo.

Midva sva eno, midva sva vse. Celo vesolje gravitira okoli najinih teles.

Čutim te, draga moja. Čutim bitje tvojega srca. Slišim te, vidim te in vonjam tvoje omamne vonjave. Pa čeprav si daleč stran.

Ljubim te. To je vse kar znam.

2010-04-06T22:35:00.000+02:00

Bil je zanimiv konec tedna. Doživela sva ga. Imel je vzpone in padce. Bil je pristen... Bil je najin.

Pravzaprav je bil vikend, kot kateri koli drug. A vseeno... Nekako je bil drugačen.

Ko sem stal tam pred njo, jo objemal v slovo... nekaj je bilo drugače. Ponavadi sem šele med vožnjo domov zares spoznal, da je zopet ne bom videl nekaj časa. Tokrat me je pa prešinilo kar tam, na licu mesta. Da grem stran od nje. Da se ločujeva.

Takoj, ko sem pomislil na to, se je vame zarezala neka skeleča praznina. Nek utesnjujoč in kričeč občutek. Klavstrofobičnost spoznanja, da bom zopet omejen zgolj na sporočila. Na digitalno komunikacijo, ki je, poleg tega, da je najino prekletstvo, hkrati tudi edina stvar, ki naju ohranja pri pameti...

Samo eno stvar sem imel v mislih, ko sem se peljal domov... Da je moj dom lahko samo tam, kjer je ona. Za naju, draga moja... za naju bom ustvaril varnost...

Komaj namreč čakam, da bom prišel domov, vedoč, da me tam čaka ona.

Renesansa

2010-04-01T23:40:00.000+02:00

Stvari se spreminjajo. Rasteva. Postajava močnejša. In vidim, kam bova prišla. Veselim se najinih bodočih trenutkov. Veselim se, ker vem, da bodo s teboj.

Hvala, ker mi daješ moč.

Smrt odšla je svojo pot

2010-03-30T08:26:00.000+02:00

Draga moja, najin svet se spreminja. Okoli naju se podirajo stara prepričanja, stare navade, in na njihovem mestu vznikajo nove zgodbe, polne nekega spomladanskega zanosa, komaj čakajoč, da ugledajo luč dneva.

Spremenila sva svet okoli naju, spremenila sva motive, dejanja, vse sva imela za pomembno, je zdaj pozabljeno. Na njihovem mestu pa trdno stojijo nova prepričanja.

Spremenila sva se. Spremenila sva drug drugega. Nikoli več ne bova gledala na ta svet skozi stare, motne oči. Zakaj, nov svet se odpira pred nama. Samo stopiti morava skozi ta obok slave in zavladati novemu svetu, kjer umira stara pravda...

Odšli so, tisti, ki jih nočeva. Odšli za vedno.

Hvala, da si jih z menoj pregnala. Le tvoja moč mi je bila potrebna. Ljubim te.

Treznost naslednjega dne

2010-03-28T13:35:00.000+02:00

V petek je moja draga delila z menoj nekaj, kar jo očitno muči že od samega začetka. Vendar je takrat nisem poslušal, ker je bilo premučno verjeti, da sem že od vsega začetka, odkar se pravzaprav poznava, takšen.

Nikoli prej mi še ni tega povedala. Čeprav, zdaj se sprašujem, a mi morda je, pa sem preprosto preslišal? Bolj kot razmišljam o tem, bolj vidim, da se vzorec res ponavlja.

Grozno mi je pri srcu, ko vem, da sem jo tako poniževal. V njej vzbujal občutke manjvrednosti. Zadnja stvar na svetu, ki bi jo želel zanjo.

Bojim se prihodnosti. A bova uspela iti čez to? A se sploh da?

Zakaj sem včeraj tako skrajno odreagiral? Vem zakaj, samo ne vem, če bo ona kdaj razumela ali sploh hotela razumeti.

Počutil sem se ogroženega. Ko sem en dan prej prišel k njej, sva se že takoj sprla. Ker se nisem strinjal z njo v neki debati, in sem svojo stran tako srdito zagovarjal, da sem hkrati poniževal njo in njeno mnenje. Takrat nisem videl, da to delam. Meni se je zdel popolnoma normalen pogovor. Tak, kakršnih sva imela že na tisoče.

In tako sva bila v dveh skrajnih pozicijah. Ona je že tisočič prenašala isto sranje od mene, jaz pa sem že tisočič imel popolnoma normalen pogovor s svojo drago. In potem kar naenkrat ona poči, ker je imela dovolj. Jaz pa nisem razumel, zakaj me zdaj napada. In enako se je dogajalo cel večer in potem cel včerajšnji dan. Ona je branila svoj položaj, jaz sem se pa (neupravičeno, ampak takrat pač nisem vedel) počutil ogroženega, napadenega.

In ker jo še vedno nisem poslušal, je šla v večje skrajnosti. Z njene strani je namreč moj neposluh zagotovo zgledal kot brezbrižnost in neupoštevanje njenega mnenja. Medtem, ko je v resnici bilo preprosto nerazumevanje težave. Saj vem, da bi jaz moral razumeti. Ampak veliko je bilo za pogoltniti v enem dnevu.

Težko je popolnoma spremeniti svoj pogled na realnost v enem dnevu. Takšne stvari rabijo svoj čas. In tako, ker sva pač bila v popolnoma različnih časovnih tirnicah, je ona pričela uporabljati težko artilerijo. In se mi je posmehovala v pričo vseh najinih prijateljev. In takrat je bilo meni dovolj. Samo čakal sem še na pravi trenutek, da eksplodiram.

Seveda vem, da ni bilo upravičeno. Vse kar je storila, je pravzaprav bilo to, da mi je pokazala, kakšne občutke ji jaz vsakič dajem v javnosti. Pravzaprav sem si zaslužil toliko srda, kot mi ga je namenila, in še veliko veliko več.

Vendar, takrat tega seveda nisem razumel tako. Sploh zato, ker sem bil do takrat že kar precej opit. In sem jo seveda še enkrat osramotil pred vsemi.

Danes mi je hudo. Trpim in trpim, ker vem, da ne more in ne sme razumeti mojih dejanj. Da mi ne sme odpustiti, ker bi to pomenilo, da mi daje prav.

In jaz si samo želim, da bi lahko zavrtel čas nazaj do tiste pijače v petek, kjer mi je lepo direktno vse povedala, in sebe zamrznil v času, dokler ne bi dojel, kaj mi je povedala. Če ne bi takrat stvari tekle dalje po standardnih tirnicah, bi vsaj pravočasno ugotovil, da je imela prav.

Kako me boli srce, ko pomislim na bolečine, ki sem ji jih prizadejal. Njej, ki ji želim le srečo v življenju.

Oprosti.

V moji dlani...

2010-03-25T20:38:00.000+01:00

... je cela Zemlja, Sonce in celo vesolje, če ona verjame, da je tako. Če mi daje občutek, da lahko storim vse. Da ni omejitev v mojih dosežkih.

Ljubim jo, ker mi z vsakim vlaknom svojega bitja daje ta občutek. Ker zmorem vse, če imam njo v mislih. Ker sem nepremagljiv, neustrašen, drzen... Vse samo za njo!

Obožujem te občutke, ki jih povzroča v meni. To neverjetno moč, ki jo dobivam iz najine ljubezni. Nekaj nadnaravnega...

Težko je opisati ta občutek. Moški zagotovo točno vedo kaj mislim. A ženske, ki, sumim, da ste najbolj vnete bralke tega bloga, še posebej TI, draga moja, vam bom pa to težko razložil.

Občutek, da sem vse, da zmorem vse, da sem njen heroj. To je tisto, kar me polni z energijo, da jo lahko nazaj ljubim, da ji lahko vračam tisto, kar ona rabi od mene. Cikličen proces je. Vsekakor gre za nekakšno sinergijo, neko simbiozo najinih skrajnih polov.

Ljubim jo, ker verjame vame!

Najina jutra

2010-03-23T23:55:00.000+01:00

Nisem jutranji človek. Moja jutra ponavadi sestojijo iz obžalovanja konca noči. Rad namreč spim podnevi in čujem ponoči. Jutra so ponavadi bridek znanilec konca noči. Vendar ne ob njej.

Kako so najina jutra lepa, vam ne bi znal povedati pa če bi se še tako močno trudil. Preprosto čudovita so.

Tisti vonj, ki me prebudi. Ko vem, da sem noč preživel ob ljubezni svojih sanj. Jutra mi dajejo največ zaupanja v naju. Ker zjutraj najbolj trdno in neomajno vem, da bom z njo do konca dni srečen.

Vsako jutro je novo, drugačno, a vedno tako znano, domače. Tisti občutek, ko veš, da lahko v katerem koli trenutku sežeš s svojo roko čez njeno telo in jo stisneš k sebi. Tista varnost, ki se zjutraj sama od sebe generira.

Vsi ti občutki mi dajejo moč, da lahko preživim preostanek dneva. Njena prisotnost lahko polepša celo ponedeljke!

Moja muza

2010-03-10T23:34:00.000+01:00

Ko sem še hodil v srednjo šolo, sem bil poln neke najstniške inspiracije. Pesmi in glasbo sem ustvarjal s svetlobno hitrostjo. Imel sem vizije, sanje, naivnost. Požvižgal sem se na to, da nisem nič od tega zares obvladal. Ustvarjal sem zase... in za tiste, ki so me bili pripravljeni poslušati.

Potem pa je moja kreativnost nekako umrla. Umaknila se je drugim željam. Tudi, če sem si res želel, sem le s težko muko uglasbil kakšen komad. Moja kreativnost je prešla s svetlobne na polžjo hitrost.

Vendar, globoko v sebi sem čutil, da moja kreativna žilica ni zamrla. Vedel sem, da sem imel to v sebi. Preprosto, ni se mi dalo več. Nisem videl smisla, razloga za vlaganje svoje energije v ustvarjalno plat mojega življenja. Nisem obžaloval te nekreativnosti. Ni se mi kolcalo po starih časih. Preprosto, nisem si želel tistega življenja.

Potem sem spoznal tebe. Kako hitro sem te zvlekel na kavico, kako se mi je kar naenkrat mudilo doživeti celo večnost s teboj. No, in, ko sem prišel domov z najinega prvega zmenka, sem začutil neko čudno slo. Nekaj me je žgečkalo v srcu in kolesje v glavi se je spet začelo premikati v ritmu melodije sveta.

Usedel sem se za mizo, zagrabil svojo zvesto kitaro, ki je leta čakala na tisti trenutek, in zaigral. Skladba se je pisala kar sama. Roke so tolkle po tipkovnici, trzalica drsela po strunah, vse samo v želji, da popišem tisti neverjetni občutek... da pokažem svetu, da zapojem svetu, da sem se zaljubil. Pisal sem ga šele pozno ponoči, zato ga do naslednjega jutra niti nisem slišal v pravi obliki. Šele zjutraj sem ga lahko na glas zaigral.

Komad ni bil ne vem kaj. Pa ne zato, ker me ne bi dovolj inspirirala, ampak preprosto zato, ker se mi je tako hudičevo mudilo zliti svoje misli na papir. Še danes stoji na mojem blogu, čakajoč, da kdo odpihne prah z njega. Ne igram ga namreč velikokrat.

Pa ne zato, ker bi izražal kakšne napačne misli, ker bi bil lažen, neiskren. Ne, nikakor ne. Še vedno je vse, kar sem v njem zapisal, popolnoma res. Ne igram ga pogosto zgolj zato, ker si me odkar sva skupaj, navdihnila za toliko drugih skladb, toliko drugih tekstov, da zanj preprosto zmanjkuje prostora.

Na začetku je trajalo nadaljnjega pol leta, da sem naredil novo skladbo. Potem nekaj mesecev. Potem pa čedalje pogosteje. Kar od nikoder se pojavljajo. Ampak vedno je vzorec enak. Po kakšnem posebno ljubečem trenutku, ko mislim na naju, se v meni pojavi neka močna ideja, ki mi ne pusti spati. Vsakič je pozna ura, in vsakič moram skladbo igrati potihoma ter potem cel naslednji dan trpeti, preden lahko slišim, kaj sem ustvaril.

Torej, kaj sem hotel napisati. Predvsem bi se ti rad zahvalil. Hvala za inspiracijo. Hvala za to, da si v meni zbudila nekaj, kar je očitno čakalo samo nate. Ker šele zate sem postal dober. Edino ti si lahko bila tako močna gonilna sila, ljubezenska črta.

Zate pojem, zate pišem...

Njim, ki nam lepšajo dni!

2010-03-08T19:40:00.002+01:00

Kot moški sem se na ta svet rodil z zelo jasno nalogo. Lahko bi reklo kar misijo. Kot moški je moja naloga, želja in resnično veselje, da osrečujem ženske svojega življenja.

Veliko moških je takšnih, ki niso v sozvočju s to naravno željo po čaščenju ženskam. Vsi se z njo rodimo, a v marsikaterem moškem se razvname plamen zamer. Misli si, zakaj bi pa jaz moral častiti njih. Kaj so pa tako posebne? Mene nihče ne časti!

Takšni moški živijo v zmoti. Poleg tega, da je naša naloga ugajati ženskam naših src, imamo moški tudi eno drugo, pogosto zelo nadležno lastnost. Mislimo centralizirano.

Da malo pojasnim to mojo zadnjo misel. Kaj imajo moški in ženske skupnega?

Kar vzemite si čas za premislek...

Ne veste? Oboji mislijo predvsem na to, kako zadovoljiti moškega. Ženskam je najbrž to popolnoma znano, medtem ko moški, če kateri to slučajno berejo, samo začudeno gledajo. Dejstvo je, da smo, kot moški zelo centralistično razmišljajoča bitja. Ne pravim, da je s tem kaj narobe. Takšni pač smo, da se lahko konstantno dokazujemo sebi in drugim. Vendar zaradi tega hitro lahko pozabimo, kako zelo se ženske trudijo, da bi nam ugodile. Da bi bili srečni.

Ženske so ustvarjalke. Vse v njihovem življenju je prepleteno z neko močno življenjsko energijo, ki jo popolnoma nesebično dajejo v svet. Ženske ustvarjajo red tam kjer je še prej bil kaos. Ženske ustvarjajo smisel tam, kjer ga še sekundo prej ni bilo. Okrašujejo stanovanja, dekorirajo prostor, pletejo močna in globoka prijateljstva, ki temeljijo na čustvih. Celo življenje ustvarjajo.

Kaj pa moški? A smo res samo sluge našim ženskam? A smo res zgolj kmeti na šahovnici, nepomembni pripadniki človeštva? Nikakor ne. Ampak, moramo si priznati, da vse stvari, ki jih počnemo v življenju, od študija, službe, uspehov v športu, do raznoraznih nenavadnih 'tipično fantovskih' podvigov... da vse to počnemo zaradi njih!

Zaradi naših žensk, ki dajejo smisel življenju. Samo pomislite! A bi moški zaradi česa drugega, kot zaradi ženske, šel sredi noči, v dežu, peš, preko mesta v trgovino po njeno najljubšo jakno, ki jo je slučajno pozabila tam? Bi zaradi koga drugega, čakal v vrsti ure in ure, da bi dobil tisto rožo, ki si jo tako zelo želi. Hudiča, poznam nekoga, ki je svojo prvo plačo, po polletni brezposelnosti, zapravil skoraj v celoti za darilo za puncin rojstni dan.

So to neumne geste? Otročje in nepotrebne? V večini primerov najbrž ja. Ampak, samo ženske nam znate tako hudo prizadeti možgansko skorjo, da postanemo takšni bebčki.

In ženske, še nekaj. Če vaš moški ni takšen. Če slučajno po nekem čudnem naključju niste v zvezi z nekom, ki vam izkazuje ljubezen in popolno spoštovanje, odidite takoj! Takoj! Ker, popolno občudovanje in spoštovanje in najmanj, kar si zaslužite za svoj obstoj. Jaz vem, da svoji Edini izkazujem vse to. In lahko samo upam, da je vsaj za tisto minuto, ko to bere, to dovolj. Kajti že naslednjo minuto si zasluži veliko več!

Ljubim te, draga moja!

Najin čas

2010-03-03T23:40:00.001+01:00

Precej vode je že preteklo med nama. Bili so vzponi in bili so padci. Gledala si me, kako sem lezel dol po družbeni lestvici in kako prilezel nazaj ven. Vedno si mi stala ob strani. Lahko sem računal na tvojo podporo. Na tvoje sočutje.

Koliko časa je že preteklo? Je pomembno? Nikakor ne. Važno je le, da živiva za včeraj, danes in jutri.

Lepo je imeti skupne spomine. Se ozirati v preteklost na vse najine lepe dogodivščine, in še enkrat podoživljati srečo tistih trenutkov v času. Prav tako je dobro, da se lahko ozreva nazaj spominjajoč se slabih trenutkov. In skupaj z njimi še enkrat ponoviva razodetje, ki nama ga je takrat prineslo. Se naučiva iz lastnih napak. Lepa je najina skupna preteklost. Čudovita je.

A živiva v sedanjosti. In moram reči, da me polni s srečo, ljubeznijo. Trenutek v katerem zdajle dihava je sanjski. Kot, da bi se ponovno rodila. Vse je sveže. Polno neke gotovosti, da je tukaj in zdaj najin čas. Najino vesolje, ki ga skupaj raziskujeva, ter v enotnem koraku delava odtise v pesku časa. In se ozirava v daljavo.

Tam, kjer je najina skupna prihodnost. Tam, kjer sva si ustvarila skupen kontinuum prostor-časa, kjer je vse najino. Kjer skupaj polagava mejne kamne, ki določajo najino majhno oazo. Prihodnost, v kateri skupaj predajava najino modrost naprej. Kjer skrbiva za najin mali svet, ker je samo najin. Prihodnost, kjer sva ustvarila družino, ki nama lepša življenje.

Rad pogledam naprej. Po naravi sem takšen, da že od nekdaj gledam stvari, ne takšne, kot so bile, in ne takšne, kot so, ampak predvsem takšne, kot bodo nekoč šele postale.

Včasih, ko te pogledam v oči, lahko brez težav vidim, kakšna boš bila, ko boš vsa siva in zgubana še vedno trdno v mojem objemu. In veš kaj? Lep bo ta čas. Ko te bom ljubil na načine, ki jih danes še niti ne poznam. Ko bo najina ljubezen, pa če si je še tako težko predstavljati kaj takega, lepša, boljša, močnejša.

Ljubim najin skupen čas in ljubim tebe, ki ga deliš z menoj.

komunikacija

2010-03-01T14:12:00.000+01:00

Ne vem. Lahko, da si samo domišljam. Ampak dobil sem občutek, kot da sva začela resnično poslušati drug drugega. Kot da se resnično oba trudiva razumeti. Saj sva že prej skušala. Ampak, občutek imam, kot da sva stopila na nek nov nivo komunikacije. Kjer razumeva, da sva nepopolna.

To je vse, kar sem želel povedati. Samo toliko, da bo zabeleženo v spletu, da sva ta vikend dosegla nekaj več...

ko je ni

2010-02-25T14:32:00.001+01:00

Nič sem, ko je ni. Ne obstajam. Ne pomenim. Ne pozna se odtis mojega stopala v pesku časa, ko nje ni.

Ko sem sam, imam občutek, kot da del mojega lastnega telesa, del moje lastne osebnosti tava nekje drugje. Kot, da sem zlomljen, zdrobljen na koščke, ko je ni.

Lahko živim, lahko diham, jem, hodim, se celo smejim. A vse ima nek prazen, kovinski zven. Kot, da bi stal sredi ogromne dvorane, kjer se vsak moj glas, vsak moj vdih vrne nazaj in me udari v obraz z neko neznatno praznostjo. Ko je ni, sem prazen.

Živel sem brez nje. Od mojega megalomanskega prihoda na ta svet sem živel brez nje. In nisem opazil praznine po kateri sem hodil. Samo ob res tihih večerih, ko sem bil sam s svojimi mislimi, sem lahko začutil, da nekaj manjka. To, da je ni. Pa nisem niti vedel, kdo je Ona. Nisem si znal pomagati. Utapljal sem ta grozen občutek praznine tako, da sem okoli sebe gradil krog prijateljev, da sem večere, raje kot sam, preživljal v družbi drugih. Taval sem po svetu, se večkrat ustavil pri dekletu ali dveh, da sem si dokazal, da sem še vedno prazen.

Ko sem jo spoznal, sem se zasvojil. Kajti, takoj je uspela zapolniti to praznino. Takoj sem bil cel.

Zdaj vem, da sem bil cel že ves čas. Da nje ne potrebujem za življenje. Da nisem odvisen od nje, da bi lahko živel, kakor tudi ona ni odvisna od mene. Ampak ta ugotovitev mi samo omogoča, da jo ljubim še bolj. Ker ona ne zapolnjuje praznine v mojem srcu, ampak sva skupaj uspela ustvariti novo dimenzijo, kjer sva eno.

Počasi pozabljam na tisto praznino, ki je živela samo v moji glavi. To je pravljična zgodba, ki vodi zgolj v propad. Ljubezen je drugačna. Boljša. Zahtevnejša in elegantnejša. Ljubezen ni klišé. Midva nisva klišé.

Geografske pozicije nimajo ničesar opraviti z mojo ljubeznijo. Ona je vedno tu.

divja želja

2010-02-23T13:19:00.003+01:00

Soba je tiha. Zunaj nje ni ničesar, le večna praznina. Tišina naju obdaja, ko sva zaprta v tem najinem majhnem raju na zemlji. In tako te pogledam z roba postelje, kako ležiš na boku. Opazujem tvoje čudovite boke, ki se klanjajo naravi, ki te je uspela ustvariti v tako čarobni, mamljivi obliki.

Z očmi se sprehajam po tvojem telesu. Igram se. V glavi si pletem tisoč in en scenarij, kako se bodo končali ti na skrivaj ukradeni pogledi tvojih krivulj. Predajam se želji po tvojem telesu. Da te začutim. Da ti začutiš mene. Moje telo. Moje meso. Mojo vročo kri...

V nosnice se prikrade omamen vonj tvojega razvnetega telesa. Čutim tvojo željo po divjih krikih in po tem, da bi ga začutila, kako te prebada. Vonj mi izdaja vse. Navzven si hladna. Utrujena. Odtujena. Vendar jaz vem, kako močno si želiš, da si te vzamem tukaj in zdaj. Vidim tvojo divjo žival, kako si nemočna prizadeva, da bi se iztrgala spon tvojega telesa in me živega požrla.

Tišina je okoli naju. In vse kar jo prekinja je tvoje dihanje, ki postaja čedalje globlje. Ne dotikam se tvojega telesa, ne hropem nad njim, ne gledam te v oči, da bi ti sporočal svojo slo. A vendar, nekako čutiš, da te požiram z očmi. Da sem v svoji glavi uspel že tisočkrat odplesati najin ples. In tvoji vdihi postajajo čedalje bolj sunkoviti, čedalje bolj napeti, kot bi hotela pokazati, kaj točno želiš od mene. Izdihi pa grejejo tvojo blazino na kateri ležiš, jo vlažijo, prevleka divje plapola ob njih, kot, da bi hotela razmakniti cel svet, da bi bilo še kaj prostora za vročino, ki te čedalje bolj divje obdaja.

Tišino režeš na tanke koščke. V obupu hlastaš za kisikom, ki beži stran od tvojega razgretega telesa. Izdajaš svoje misli s svojimi vzdihljaji. Nočeš, da vem... A vseeno noro želiš, da bi vedel... in vem.

Telo ti razganja od razvnetega razbijanja tvojega srca. Pripravljaš se na najin ples. Ritmika tvoje srčne mišice samo še dodatno razvnema ogenj v tvojem telesu. V glavi se ti meša od občutkov. Od želje. Od divje, nezadušene sle po meni. Po mojem telesu. Po najinem norem živalskem plesu.

Čakaš, da te vzamem zase. Da te podredim svoji volji. Da zlomim tvoj šibek upor. Da te primem v svoje roke, strgam tvoje okove in pogasim tvoj nemiren ogenj.

...!

Kar naenkrat planim nadte, te priklenem na posteljo s svojimi rokami in si te vzamem, kot si te še nisem vzel nikoli. In ti jočeš od sreče in norosti, ki se je pravkar sprostila v tvojem telesu. Drhtiš v mojem naročju. Hlipaš ob sunkih mojega telesa ob tvoje. Zakaj ustvarjena sva bila, da zapleševa ta najin ples, ki se nikoli ne konča, vedno samo začenja.

In tišina utihne v zameno za vesoljske krike najine divje ljubezni...

ena ženska

2010-02-22T23:59:00.001+01:00

Obstaja eno prijetno, nagajivo bitje v mojem življenju. Ne morem vam povedati imena ali je vizualno opisati. Lahko pa rečem, da je res nekaj posebnega. Od prvega trenutka sem to vedel.

Sovražim pocukrano romantiko, ki je sama sebi namen. Ampak določene stvari so pač spontano romantične. In trenutek, ko sem jo spoznal je bil takšen.

Kako hitro in kako divje sem padel v ta najin skupen razburljiv prepad, ki mu praviva ljubezen.

Ena je, ja. Takšna, ob kateri mi vedno zaigra srce. Ena, ki je drugačna. Posebna. Moja.

Če bi moral od vseh stvari, vseh občutkov, ki jih v meni povzroča njena prisotnost, izbrati eno samo stvar... Točno vem, kaj bi to bilo. Tisto popolno prepričanje, vem, da veste o katerem govorim, da je to edina oseba, s katero bi lahko presedel večnost v popolnem molku in se še vedno skrajno neizmerno zabaval.

Ona je moja družba, moja opora, moja sorodna duša...

dotik v viharju

2010-02-21T15:42:00.000+01:00

Vozila sva se proti metropoli. Kot vedno v neki hudi in neumni debati, ki se kar ni hotela končati. Zunaj najinega majhnega sveta je ob vetrobransko steklo udarjal snežni vihar. Avtomobili so divjali mimo naju, brisalci so poplesavali ob najhitrejšem ritmu... Midva pa ujeta v najin mehurček, kjer nama nihče nič ne more.

Sčasoma je najin pogovor utihnil. Osredotočil sem se na cesto. Pločevina je divjala mimo mojega ozkega pogleda. Razmišljal sem o naslednjih dneh. Načrtoval sem stvari čez teden. Razmišljal o popolnih nepomembnostih.

Nato sem se za kratek čas predramil iz svojega sveta in pogledal proti njej, ki je sedela poleg mene in molče strmela v praznino pred nama. Iztegnil sem desnico in se je dotaknil. Z roko sem šel ob njenem licu. Nagnila je glavo, tako da sem prijetno podrgnil obnjo s svojimi prsti.

Nato sem spet odšel v svoj svet.

Po kratki tišini je rekla: "Ko me takole pobožaš, vem, da si še vedno tukaj, z mano."

Ko je izrekla te čudovite besede sem kar naenkrat s popolno gotovostjo vedel, da se peljeva v pravo smer.

z njo

2010-02-18T22:41:00.001+01:00

Takrat je svet čudovit. Kakor narejen za najini duši, da se lahko prepletata v čudovitem prvinskem plesu. Njena energija napaja moj izsušen bazen. Iz kaosa ustvarja red. Vse je lepše, ko sem z njo.

Svet ima smisel. Razlog za obstoj. Preprosta elegantnost mi lepša vsak trenutek dneva. Kakor, da bi s svojimi mislimi zaobjemala vso stvarstvo in ga pretalila v čisto milino.

Najini skupni dnevi so hrana za moj lačen um.

Ne delam si utvar. Neumna zaljubljenost, kjer si človek domišlja, da ne more živeti brez druge osebe, je preveč enostavna, da bi sploh znala opisati stanje mojega duha. Seveda bi lahko živel brez nje. Ampak, a bi bilo to sploh še življenje, v katerem bi bilo vredno sprejemati kisik v svoja pljuča?

Svet bi bil siv, brez nihanj, brez vznemirjenja. Nisem se rodil, ko sem jo srečal. Živel sem tudi prej. Poznal sem srečo, žalost, vznemirjenje, norost... Vse to sem poznal že pred njo. Vendar je bilo življenje, kljub temu, da sem si takrat domišljal, da je dobro, v primeri s trenutnim stanjem dolgočasno, nezanimivo.

Zdaj, ko sem okusil skupno nočem več samote. Korak stran od trenutnega bi bil korak proti norosti.

Pa čeprav, nor sem tudi zdaj. Nor na njo! Poneumljen od ljubezni, ki me prežema. Raztreseno vznemirjen, zazrt v najino skupno življenjsko črto.

Ko sem z njo, živim...

njena sreča

2010-02-17T00:07:00.003+01:00

Pravkar me je zadelo. Kot strela z jasnega. Njena sreča mi pomeni več od moje. Pa ni nov občutek. Zelo star je. Kot, da bi se sprehajal po moji glavi že odkar jo poznam. Vendar se je prvič tako zares iskreno in nepopustljivo prikazal na površju.

Vedno sem razmišljal v njeno dobro. No, tu in tam sem se spozabil. Žal je pač moja osebnostna hiba ravno sebičnost. Veliko sem že delal na njej, a še več bom moral.

Ampak, ni to tisto, o čemer sem hotel pisati.

Zdaj čutim ta občutek. Predajam se mu. Ni ga koščka mojega bistva, ki bi se še vedno upiral temu močnemu toku. Plavam z njim. Veselim se.

Tak dober občutek je. Pravilen. Kot, da se prepuščam nečemu boljšemu. Kot, da sem ves čas ukrivljal pravila fizike, in se jim zdaj končno pokoravam.

Zanjo bi storil vse. Vse za njeno srečo. Mogoče ona ni opazila te moje transformacije. Kdo ve?
Ampak zagotovo pa ni pomembno ali je opazila ali ne. Važno, da jaz vem. Da zdaj končno razumem.

Vojak njenega srca sem. Podložnik njenega čudovitega uma. Suženj njenega telesa. Kralj njene sreče...

drugačen

2010-02-15T12:57:00.000+01:00

Rekla je, da sem bil tokrat drugačen. Odtujen. Kot, da mi je bilo vseeno. Kot, da sem se naveličal, zdaj ko jo imam.

Zabolelo je. Močno je zabolelo. Kako sem ji hotel povedati, da to ni res. Da sem daleč od tega, da mi ne bi bilo mar. A nisem mogel. Nobena beseda ni šla iz ust. Skušal sem ji pojasniti, zakaj ne morem povedati. Tudi to ni šlo. Preveč bi se zdelo kot izgovor, kot izogibanje temi.

Cel teden sem premišljeval, kako naj presežem prejšnji vikend. Kako naj tokrat uspem pričarati enako čarobnost, a hkrati dajem občutek, da sva prešla v umirjene vode? Kako naj ostanem dovolj močan? Kako naj jo razveselim?

Da sem bil odtujen? Nisem mogel razumeti, kaj je s tem mislila. Glodal sem in glodal. Skušal dognati, kaj je hotela povedati.

Prav je imela. Bil sem izgubljen v svojih mislih. Pozabil sem na dejstvo, da sva že skupaj, in tako še vedno počel isto, kar sem počel čez teden. Mislil o naju dveh. O tem, kaj bova naredila. Ukvarjal sem se s samimi dogodki. Z najinim vikendom, kljub temu, da se je že dogajal, in bi moral biti tam v trenutku.

Poleg tega sem razmišljal o tisoč in eni stvari v svojem življenju. Od glasbe, društva, službe in vse tja do družine, avta in financ.

In ko sem tako sedel tam na postelji in skušal priti do nekega koherentnega zaključka, me je vsakič znova udarilo. Nikoli je ne bom uspel pomiriti. Vedno bo dvom. Vedno bo še ena dodatna malenkost, en dodaten razlog za sum. Ena narobe razumljena reakcija.

Ubupan in dotolčen sem sedel. Vedel sem, da si narobe razlaga tudi to reakcijo. Vendar sem bil nemočen. Nisem ji znal povedati. Nisem znal odpreti ust.

Šele na poti domov sem ugotovil, zakaj je šel celoten vikend tako hudičevo narobe. Všeč ji je bil prejšnji vikend, ker sem ji bil stoodstotno posvečen. Tokrat sem bil veliko bolj odtujen, kot prejšnjič. Oziroma, vsaj ona je tako videla. Resnica je malo drugačna.

Nisem bil tokrat bolj odtujen. Prejšnjič sem bil bolj fokusiran nanjo. Pa ne pravim, da je bilo s tem kaj narobe. Še vedno se ji morem bolj posvečati kot včasih. Prav je tako. Ampak vseeno, prejšnji vikend je bil bolj izjema. Toliko energije, kot sem prejšnji vikend vložil v najin odnos, ne morem konstantno posvečati. Ker sem bil dejansko ves prejšnji teden osredotočen samo na njo.

Vendar moški ne znamo funkcionirati na tak način. Preprosto preveč enosledni smo, premalo večopravilni, da bi lahko, brez posledic v drugih segmentih našega življenja, posvečali toliko pozornosti eni sami stvari, na vsakodnevni ravni.

Če bi ves čas toliko energije posvečal najinemu odnosu, kot sem je prejšnji vikend in dneve pred njim, ne bi imel nič od ostalega življenja. Vsa ostala področja so bila namreč ves ta čas v popolnem razsulu. V službi nisem naredil nič, doma nisem mogel biti, zunaj sem preživljal čas ob pijači, da sem vsaj za nekaj uric umiril svoje misli.

Če bi ves čas bil tako fokusiran, bi bil karakterno zelo šibek. V poskusu zadovoljevanja njene potrebe po tem, da se počuti ljubljena, bi izgubil vse značilnosti svoje osebnosti, ki jo v osnovi sploh privlačijo k meni. Če bi vso svojo pozornost posvečal samo njej, bi bil na vseh drugih področjih svojega življenja prešibek.

Tukaj smo si moški in ženske zelo različni. Jaz ne morem ves čas misliti samo na njo. Vem, da to ženskim ušesom zveni zelo bizarno in neljubeče. Ampak ni. Daleč je od tega. Težko je pač razložiti. Seveda vse skupaj govorim samo na podlagi opažanj. Vidim, kako se ženske obnašate do svojih ljubih. Ves čas ste z mislimi tudi pri njih. Kljub temu, da se učite, hodite v službo, skrbite za otroke, kuhate, vozite, planirate žensko zabavo, karkoli pač, ves čas mislite tudi na vse okoli vas, ki jih ljubite.

Jaz se lahko samo čudim tej vrlini in se klanjam, ker sam tega nikoli ne bi bil zmožen. Pa ne, da ne ljubim. Samo ljubim na popolnoma drugačen način. Zelo težko mi je fokusirati ves svoj um za 24 ur na eno samo zadevo, hkrati pa potem početi še kaj drugega. To sem že skušal pojasniti v objavi Ko me ni, vendar brez pravega uspeha, se bojim.

Lahko samo upam, da mi vsaj ne bo zamerila te popolnoma normalne moške hibe, s katero bom žal moral živeti do konca svojih dni.

Lahko samo obljubim, da se bom bolj potrudil, da se ne bo zgodilo spet tako kot se je tokrat, ko sva se sprehajala po ulici, pa sem bil tako zatopljen v svoje misli, da sploh nisem opazil njenih poskusov vzpostavitve nekega daljšega pogovora. Ko mi je to omenila, sem bil popolnoma presenečen, ker se resnično nisem zavedal svojega početja.

Proti koncu dneva sem se močno trudil, da ji pokažem, da nisem bil z mislimi drugje zato, ker bi mi bilo dolgčas zdaj, ko je konec lova (česar v resnici ni. Tega nikoli ni konec. To je tisto, kar me tako poživlja pri naju dveh. Ta večni lov. Nikoli ne bo čisto moja, nikoli ne bo pobegnila. Uživam v tem).

Še vedno jo ljubim. Še vedno jo častim. Vsako minuto bolj, ne pa vsako minuto manj. Včasih pač preprosto pozabiš, da druga oseba ne zna brati tvojih misli...

Ljubim te!

v različnih realnostih

2010-02-15T11:44:00.000+01:00

Zelo se trudim. Želim, da me razume. Ampak včasih je pretežko. Včasih preprosto ne morem nič reči. Pričakuje odgovor od mene. Gleda me. Čaka. Čutim jo na svojem hrbtu. Ampak ne morem. Nisem še pripravljen. Rad bi, a preprosto ne gre. Ne morem se še v živo razgaliti pred njo. Ne vem, če se bom sploh lahko kdaj v celoti. Ji povedal vse svoje misli. Ne gre. Počutil bi se preveč ranljivega. Preveč razgaljenega. Golega.

Zato ji pišem tukaj. Tukaj nihče ne ve, kdo sem. Nikomur mi ni treba pogledati v obraz in priznati, da sem to jaz. Da sem, kljub svoji trdi zunanjosti zares tako šibek. Tako navaden, kot vsi ostali. Ona prebere in razume. In mi ni treba razgaliti svojih misli v živo. Sem lahko v živo potem močan za njo. Ker ne morem drugače. Ker nočem drugače. To sem jaz. Vem, da ne bo nikoli razumela tega. Še sam ne razumem. Vem pa, da ni nič narobe s tem.

Moram biti močan za njo. Če sem razgaljen, odprt kot knjiga, ranljiv, potem ne morem biti močan.

To, kar zdaj počnem, pišem svoje misli, to je največ, kar lahko storim. In tako vem, da sem ji pojasnil, da sem ji povedal tisto kar je hotela slišati. Samo izognil sem se neverjetni muki, da bi to moral storiti v živo.

Tako sva oba delno zadovoljna. Ker oba hočeva skrajnosti. Moj svet bi bil ta, kjer bi si lahko brala misli, in ne bi bilo potrebne nobene spregovorjene besede. Njen svet pa ta, kjer bi oba o svojih mislih, željah, strahovih, govorila. Se o njih neprestano pogovarjala in skozi pogovor skupaj reševala. Oba svetova ne moreta obstajati istočasno. Noben od naju tudi nima bolj prav kot drug. Preprosto različna sva si. Živiva v različnih svetovih. In tale blog naj bo most med njima.

Kajti več ne znam, ne morem in nočem.

In samo upam, da bo znala razumeti to, kot resničen trud, korak proti njej. Ne pa umikanje stran.

ljubezen

2010-02-12T18:49:00.000+01:00

Ljubezen ne potrebuje denarja. Ne potrebuje belih jaht, črnih mercedesov, jakuzzijev in gala plesov. Ljubezen potrebuje samo dva, ki sta se pripravljena ljubiti.

Ljubezen ni neka nenadna emocija, hitro čustvo, ki tako kot pride tudi odide - hitro. Ljubezen je trajna.

Ljubimo lahko svet, svoje bližnje, svoj odsev v ogledalu. Vse to so instance ljubezni. Vendar je samo ena ljubezen tista prava. Močna, ponosna, nezlomljiva, a tako krhka.

Vsi ideali, ki jih slišimo o ljubezni, so lažni. Ljubezen ni nepremagljiva. Ljubezen ni nesmrtna. Ljubezen ni usojena.

Ljubezen živi v naših srcih, in kot takšna ima lahko tudi življenjsko dobo. Lahko se odločimo, in ji pokažemo hrbet. Lahko jo izdamo. Lahko jo ignoriramo leta in leta in bo slej ko prej nehala kričati. Z ljubeznijo lahko počnemo kakor se nam zaljubi.

Vendar, to ne pomeni, da je prav, kaj šele pametno, da z njo počnemo kakorkoli drugače, kot z ljubeznijo. Ljubezen je ultimativni paradoks. Ker jo moramo ljubiti, da ostane v nas.

Ljubezen je nekaj, kar prestane vse preizkuse, če smo ji pripravljeni slediti. Vendar, kot si ljudje včasih napačno razlagajo, nas ne vodi brez ovir. Vsaka ljubezen ima svoje preizkušnje. Svoje prepade. Svoja križišča, kjer lahko ubereš napačno pot. Vsaka ljubezen bo tu in tam spustila tvojo roko in hodila naprej brez tebe, potihoma upajoč, da ji slediš.

Ljubezen je dokončna oblika človeškega razvoja. Ljubezen je vse in nič hkrati.

Ljubezen je. Pri meni in pri tebi. In obljubim, da bom vedno sledil njenim napotkom.

Ljubim cel svet, a ljubim samo njo. Ljubim samo sebe, a tebe ljubim še bolj. Ljubim, ker sem nor. Ljubim, ker sem najbolj prisebna oseba na svetu.

Nisem zaljubljen. Jaz ljubim. Ljubim njo.

njena ljubezen

2010-02-11T23:58:00.001+01:00

Težko je najti nekoga, ki se brez muke veseli s teboj. Nekoga, ki je brezpogojno srečen ob tvojih uspehih. Ki misli, čuti in diha skupaj v tvojem ritmu.

Ona mi daje oporo v vseh mojih podvigih. Me vzpodbuja in se skupaj z mano smeji, ko uspevam, ter jo skrbi celo bolj kot mene, kadar se srečam s težavami.

Njeno želja, da sem jaz srečen, je tako neizmerna, da ji kar težko vračam z enako mero. Težko se je kosati z nekom, ki tako neizmerno ljubi. Ampak se trudim. Zelo močno se trudim biti tako dobra opora njej, kot je ona meni.

Včasih se ustrašim, da mogoče nisem dovolj dober v tem. Da bo morda dobila občutek, da mi ni mar. Vendar mi je. Neizmerno!

Vse bi dal za njeno srečo. Ampak je težko to dovolj dobro pokazati, če se kosaš z mojstrom.

Lahko samo upam, da ve, kako zelo mi srce bije v njenem ritmu...

obožujem jo

2010-02-11T08:06:00.000+01:00

Vse kar je Ona, je zame predmet oboževanja, čaščenja in razlog za neizmerno veselje. Vse kar počne, kar razmišlja, vse je zame nebeška milina.

Njen dotik je moja sreča. Njen nasmeh je moj razlog za dihanje. Njen navihan pogled je moje sonce, ki posveti v temnino mojega srca.

Ona je moja boginja in jaz jo častim!

njen um, njene misli

2010-02-10T17:01:00.002+01:00

Obožujem njen um. Od nekdaj sem zelo spoštoval osebe, ki so bile umsko močnejše od večine. Ona je boginja v tem pogledu. Močna, inteligentna oseba, ki ji noben izziv ni prevelik.

Samo spoštovanje čutim do njenega intelekta. Včasih ji pozabim to povedati.

Vedno jo bom častil v tem pogledu. Zaradi tega vem, da lahko ob njej preživim večnost. Najini možgansko naporni pogovori so nekaj, kar izredno cenim.

Ponosen sem nanjo, kolikor se ponosen biti da...

ko me ni

2010-02-09T22:43:00.002+01:00

Vedno jo nosim s seboj, ko me ni. Vem, da je njej to tako nerazumljivo, ker sem očitno v popolnoma drugem svetu, ko sem recimo s prijateljem na pijači. Pač, vidi se, da takrat ne mislim nanjo. In bom iskren. Res je.

Ampak, to ni nič napačnega. Moški smo pač takšni. Svoje misli predalčkamo. Ker ne moremo multitaskati pri ničemer drugem, tudi pri tej stvari ne moremo. Če hočemo peljati dober in kvaliteten pogovor s prijateljem, si ne moremo privoščiti misliti na svojo drago, saj bi se potem, nerodni v večopravilnosti, kot smo, še nekaj minut lovili, da ugotovimo, kje v pogovoru smo dejansko ostali.

..ampak, čeprav se takrat, ko sem zunaj s prijatelji, kar nekako osuši moja pozornost, sem vsekakor še vedno markiran. Njen sem. Zanjo diham.

Mogoče se res pred prijatelji delam močnejšega, bolj 'moškega', ker je pač tak naš protokol, ampak za to slabo izdelano masko se skriva pravi moški. Tisti, ki bo večen služabnik sreče svoje ženske.

Ljubim te, draga moja. Pa četudi navzven zgleda, kot da sem za nekaj ur odšel iz najine realnosti. Ljubim te, ker se vedno najraje vrnem nazaj k tebi. Kjer je vse tako prijetno, pravilno in ljubeče...

drget

2010-02-09T15:08:00.003+01:00

Z roko sem se sprehajal po njenem telesu. S svojimi živčnimi končiči sem zaznaval njeno razgreto telo, kako se vdaja mojim nežnim dotikom. Vonjal sem njene mamljivo telo, kako se pripravlja na čustveno, telesno in električno nabito potovanje po čudovitem slapu ekstaze. Njena kože je imela nek poseben lesk. Kot, da bi mi rada z vsakim kotičkom svojega mamljivega telesa sporočila, da si me želi.

Žar v njenih očeh je izdajal neizmerno slo, željo po bolj močnih, bolj živalskih dotikih. Nežno sem ji šepnil na uho, kako zelo si jo želim. Kako me omamlja s svojo ženstvenostjo. Da se mi mrači um od želje po njenem toplem, mehkem telesu.

Poljubil sem jo. To ni bila igra, a je hkrati bila. To je bil nek prastari ples emocij, hormonov in živalsko primarnega poželenja. Najina jezika sta se prepletala, kot bi hotela vnaprej z njima odigrati igro, ki jo bova nadaljevala s celoto najinih teles.

Z rokami sem jo zagrabil, jo stisnil, kot da bi jo najraje zdrobil na koščke in hkrati pobožal, kot pobožaš najnežnejšo rožo na tem svetu. Vse je bilo v enem. Strast, nežnost, divji pogledi, močna čustva... vse, kot da je prvič in zadnjič.

Slekel sem jo. Ležala je pred mano, gola. Šibka, ranljiva, moja. Hotel sem ji povedati, kako zelo jo ljubim. Koliko mi pomeni. Poljubljal sem, kjer koli so moje ustnice padle. Divje sem jo objemal. Ji dajal vedeti, da živim samo za njo.

Hotel sem, da začuti mojo energijo. Hotel sem začutiti njeno. Hotel sem jo okusiti. Premešati njene divje sokove z mojimi usti. Prepustil sem se želji po njeni sladki sredici... in jo poljubljal.

peljal sem jo do vrhunca in nazaj. Trajalo je ure, minute, stoletja, tisočinke. Vsakič znova in znova sem jo popeljal do vrha in se z njo zopet sprehodil nazaj.

Drhtela je v mojih rokah. Znova in znova. Ni vedela, ali ima dovolj, ali ne. Pokazal sem ji, da še zdaleč nisem dosegel tistega, kar sem hotel. Nisem ji še uspel pokazati, kako močna so moja čustva do nje. Tako sem se vračal nazaj k njeni sladki sredici znova in znova. Izsesal sem vso življenje iz njenega telesa. Iskre so preskakovale. Nad nama se je nabirala energija tisočletij starih živalskih ritualov. Poljubljal sem jo, kot da jo zadnjič.

Ko sem iz nje izsesal zadnjo kapljico energije, sem se vrnil k njenim ustnicam. Poljubljal sem jo, jo dražil z njim, ga ponujal, a hitro jemal nazaj. Morala me je prositi. Vedel sem, da tu prestopam vse meje politične korektnosti. Da hodim po stopinjah šovinizma. Vendar, vedel sem tudi nekaj. Da bo samo tako zares cenila, kar bo prejela.

Vsa omotična, željna njega, me je gledala v oči. Skoraj solzne so bile od naslade. Od animalistične strasti. Želje po njem. Da jo zapolni, da ji da smisel. Da jo zlorabi...

Kako popoln je bil trenutek, ko sem ji ga končno dal. Ko sem se zapeljal v njeno telo. Ko sva se zlila v eno. Noben glas, noben živalski krik ni uspel opisati popolnosti tega trenutka. Kako sem si jo takrat želel!

Spremenil sem se v žival, ki napada svoj plen, hkrati pa z njo lebdel nekje visoko nad vsem stvarstvom. Bila sva eno, bila sva nič... Bila sva vse!

nasmeh

2010-02-09T11:35:00.000+01:00

Njen nasmeh je naravnost čudovit. Ko jo slišim, kako se v sosednji sobi hihita, mi kar zaropoče v prsih od množice dobrih občutkov. Nič ni bolj čudovitega, bolj zadovoljujočega, od vedenja, da si uspešno osrečil svojo ljubljeno osebo.

Okužila me je s svojim smehom. Ne samo mene. Vse, ki jo poznajo. Tako iskren je, tako čudovito naraven.

Kako hitro lahko zbledi njen nasmešek. Kar naenkrat, zaradi napačne besede, napačnega zaporedja dogodkov, napačnih vremenskih razmer, lahko odide tako hitro, kot je prišel. In takrat se počutiš, kot bi ti nekdo iztrgal ključen del tvojega bitja. Kot da je odšlo tisto, zaradi česar se splača dihati.

Najlepši je smeh, ki ga sprožijo malenkosti. Kakšna zabavna gesta, komentar, zanimivo naključje... Včasih je dovolj nekaj popolnoma majhnega in nepomembnega, da spoznaš, kako srečen si lahko, da si v prisotnosti takšne čudovite osebnosti.

Moški včasih pozabimo na te male dobrote. Pa ne bom rekel, da ne pozabimo. Ampak, pozabimo omeniti. Pozabimo biti hvaležni zanje. No, vsaj pri meni je bilo tako.

Zaupanje čustev

2010-02-08T23:57:00.002+01:00

Nisem vedel, da ji lahko toliko zaupam. Vedno sem vse skupaj jemal z majhno rezervo. Včasih, še posebej, če me je kaj pošteno mučilo, ji nisem tega povedal. Nisem se bil pripravljen razgaliti pred njo.

Prepričan sem bil z vsem svojim bitjem, da je bolje za najino zvezo, če se pretvarjam, da sem neskončno močan. Sicer sem še vedno prepričan, da ni ravno dobrodošlo, da bi se moški kar za vsako malenkost šli jokat k svojim ženskam. Ampak, ko so stvari zares resne, je prav, da ji povem. Kadar me kakšna posebna težava muči. Kadar ji povem, vidim, da je zelo vesela, da sem ji povedal. Tudi če mi ne zna pomagati. Vsaj z menoj lahko trpi ob tisti nerešljivi situaciji, ki me žre.

Kolikokrat se tudi neizmerno muči, da bi rešila težavo. Samo zame. Takrat čutim, da je njena ljubezen resnično vreča brez dna.

Kako jo ljubim zaradi te njene želje po skupnem reševanju težav.

Trpim

2010-02-08T20:23:00.000+01:00

... če ona trpi. Včeraj, ko sva ležala skupaj, mi je povedala, da jo v srcu še vedno nekaj hudo stiska. Točno sem vedel, kaj je imela v mislih. Kaj vse sem ji hotel povedati v tistem trenutku, a nisem znal.

Ne morem spregovoriti v takšnih situacijah. Ne vem zakaj je nam, moškim, tako težko doseči takšno emocionalno iskrenost, kot jo zmorejo ženske.

Hotel sem ji reči, da me boli, ko vidim, kako zelo sem jo prizadel. Kako zelo sem naju porinil na rob obstoja. Da mi srce vleče narazen ob sami misli, da sem jaz, ki bi ji ne želel ukriviti enega samega lasu, odgovoren za največjo bolečino, ki jo lahko doživi oseba, ki ljubi.

Namesto, da bi ji vse to povedal, sem umaknil pogled in upal, da razume. Da ve, kako zelo mi je žal. Da ve, kako ne bom nikdar več storil nič slabega tej čudoviti osebi.

Ponavadi pravijo, da ni poti nazaj. Da nikoli ne more biti več popolnega zaupanja. Ampak jaz mislim, da je tako samo zato, ker ponavadi ljudje prehitro obupajo. Jaz bom vztrajal. Do konca svojih dni si bom prizadeval za to, da mi bo ponovno zaupala tako brezpogojno, kot mi je prej.

Ponoči mi je napisala čudovito sporočilo, ki mi je dalo upanje za naprej. Najina ljubezen je premočna, da bi jo karkoli zares zamajalo. Vendar vedi, draga moja, da je nikoli tudi več ne bom zamajal...

čarobnost vsakdana

2010-02-08T02:03:00.000+01:00

Mogoče navzven ni zgledal kot nek poseben vikend. Vendar je bil. Bil je naravnost fantastičen.

Mogoče nisva šla v Pariz. Mogoče nisva skočila s padalom. Mogoče sva res, če bi človek hotel biti ciničen, skoraj ves čas samo posedala v njenem študentskem domu. Vendar se je v ozadju skrivalo veliko več.

Prispel sem domov z enega najbolj romantično in emocionalno nabitih vsakdanov. Želim si, da bi lahko še trajalo. Da bi imela še več časa na razpolago. Da ne bi bil po spletu neumnih naključij prisiljen, da odidem.

Zakaj je bil čaroben vikend? Ker sem dobil potrditev glede tega, kako zelo si želim z njo preživeti vse nadaljne dni mojega nepomembnega življenja.

Zakaj je bil čaroben? Ker sva v pičlih 30 urah uspela doživeti praktično vse stvari, ki sem jih omenjal v prejšnjih objavah.

Zakaj je bil čaroben vikend, še vedno sprašujete?

Zato, ker sem ga preživel z njo...

njena kuha

2010-02-06T22:33:00.000+01:00

Ko mi je prvič skuhala kosilo, sem vedel. Že samo njeno kuhanje bi me popolnoma dovolj očaralo, da bi si želel z njo preživeti večnost.
Rad jo gledam, kako kuha. Vidim, da mi rada nekaj skuha in jaz tudi z veseljem pojem. Zanjo bi še kumare jedel!
Zelo dobro kuha. Karkoli naredi je mojstrovina. Kot, da bi poznala neko globoko modrost, kako spremeniti naključno hrano v gurmansko pojedino.
Kot nekakšna alkimistka, ki spreminja predmetom pomen, okus in hkrati vanje zliva del svoje energije.
Obožujem jo, kadar jo vidim, da v nečem uživa... In sem vesel, da ji je to všeč. Zavedam se, da imam privilegij v tem pogledu...

lasje

2010-02-06T21:52:00.000+01:00

Ko ji padajo cez oci, kadar je zatopljena v kakšno knjigo ali zvezek, vedno pomislim, kako zelo je lepa. In kako sem srečen, da sem lahko v prisotnosti takšne lepe ženske.

Zame je ona boginja...

njeno telo

2010-02-06T08:44:00.000+01:00

obožujem njeno telo. Vedno sem in vedno bom. Zame je ona popolna zenska. Vse, kar sem si vedno zelel, ima.
Če samo pomislim na njene čudovite krivulje, postanem vzburjen. Njena koža, ko se je dotaknem... Ni je lepše, bolj čudovite stvari na tem svetu, kot njena gladka, mehka koža.
Od prvega dne sem si jo želel. In vedno si jo bom. Njena pika na prsih, njen popoln vrat, njeni cudoviti lasje...
Ob misli na najino meseno ljubezen se mi začne mešati od dobrih občutkov.
Njena ritka.... Kako je popolna. Narejena zame. Narejena zato, da se je jaz dotaknem. Kako me vzburi dotik njene ritke sredi noči. Včasih se zbudim iz spanca in takoj začutim, da sem si jo že zadnjo uro spanja želel...
Ko se je dotikam po vsem telesu, vedno čutim neko prijetno bolečino v prsih. Ko vem, da bova ponovno podoživljala vso najino ljubezen od prvega srečanja do tistega trenutka.
Kaj ji nisem nikoli povedal? Kot ženska se popolnoma tipično sekira za svojo postavo. Še toliko bolj, ker sem ji vedno pripovedoval o tem, kako pomemben del odnosa med moškim in žensko je, da moškega ženska privlači.
Pa sploh ne razume, kako zelo me ona privlači. In kako me vedno bo...
Ne morem več pisati, ker me ob samem razmišljanju o njenem telesu začenjajo objemati tako nori, intenzivni občutki, da ne morem več razmišljati.
Večno je moje čaščenje njenega telesa...

ko skupaj spiva

2010-02-06T05:23:00.000+01:00

Na začetku sem imel neznosne težave s spanjem poleg nje. Nikakor se nisem mogel privaditi na prisotnost druge osebe poleg mene. Na živce mi je šla količina las, ki so mi silili v vsak kotiček glave. Na živce mi je šlo dejstvo, da se ne morem raztegniti. Čudno mi je bilo spati na boku. Vse je bilo narobe...
Skrbelo me je, da se ne bom nikoli navadil na najino skupno spanje. Da mi bo to večna muka. Z njo sem želel preživeti vse življenje in sem se bal, da bom moral skleniti kompromis in zavoljo zveze žrtvovati kvaliteten spanec.
Žarek upanja je posvetil šele, ko sem nehal razmišljati, kako vse skupaj moti mene, in spoznal, kakšne kompromise je morala sklepati ona, da sva lahko skupaj spala. Moje nenehno smrčanje, premetavanje po postelji, preozko ležišče, narejeno za eno osebo. Ko sem nekega dne spoznal, kakšne žrtve je pripravljena ona sprejeti, sem spoznal najbolj očitno dejstvo na svetu.
Da lahko marsikaj ukrenem okoli tega. Še vedno se spomnem popolnoma živo, kako sem iz celotne zadeve naredil cel projekt.
Kako sem vsako noč med tednom treniral, da sem se privajal na spanje na boku. Kako sem si čistil nos pred spanjem, v upanju, da bom s tem preprečil smrčanje. Kako sem eksperimentiral, kaj storiti s svojo roko, ki mi je bila vedno v napoto, ko sem skušal spati poleg nje.
Ko sem odstranil te ovire, sem kar naenkrat uvidel, kako elegantno, enostavno in domače je vse skupaj.
Kar naenkrat sem se začenjal zaljubljati v najino skupno spanje. Med tednom, ko sem spal sam, mi je nekaj manjkalo. Nekaj čudovitega. Manjkal mi je občutek njenih las ob mojem telesu. Manjkal mi je čudovit vonj njene kože. Manjkala mi je njena postava, ki se je tako prijetno skladala z mojo. Manjkali so mi njeni nočni vzdihljaji.
Začenjal sem razmišljati o najinem skupnem življenju nekoč v prihodnosti. Ker, kar naenkrat vec nisem videl nobenih ovir.
Že samo, ko pomislim na najine noči, me obda nek srečen občutek. Ko samo pomislim na njeno ritko, kako se stisne k meni, sem ves... Ne znam opisati občutkov. Ne gre samo za vzburjenje. Čeprav je res velik del vsega skupaj tudi to. Te najine nočne seanse.
Enkrat, ko sem se tako ponoči zbudil, in jo prav po živalsko vzel, sem pomislil, kako močno jo ljubim. Vem, da ve za kater občutek gre. Ker je bilo več od spolnega užitka. Več od prvinske sle po seksu. Šlo je za popolno zlitje dveh duš. Tistega večera ne bom nikoli pozabil. Bil je nekaj posebnega.
Njen pogled... Oh, njen pogled. Kako me je požiral. Takrat sem dosegel vrhunec sreče. Nič drugega ni bilo pomembno. Samo najina ljubezen.
Pogrešam jo...

živčnost

2010-02-06T03:48:00.000+01:00

Včasih si dela preglavico zaradi čistih malenkosti. Zaradi stvari, ki so, če pogledaš veliko sliko, tako zelo nepomembne. In ni mi to všeč zato, ker jo rad vidim, kako trpi, ampak zato, ker se takoj lahko postanim pred njo in ščitim vse neprijetnosti, ki ji pretijo.

Če nič drugače, pa tako, da jo objamem, in ji vsaj za trenutek dam vedeti, da ne bo nič narobe.

To je moj smisel za obstoj...

ker jo potrebujem

2010-02-05T23:13:00.000+01:00

Moški smo čudna bitja. Od malega nas vzgajajo, da nikakor ne smeš pokazati svojih čustev in tako postaneš ponosen na to, da si trdna skala. In osebno tudi menim, da je prav tako. Moramo biti močni za nas in za naše ženske. Da se v času stiske lahko naslonijo na naša prsa in vedo, da so varne. Da bi se stepli z volkovi, če bi to pomenilo njihovo varnost.

Nekaj živalskega, prvinskega je v tem odnosu med moškim in žensko. In zaradi te trdnosti je tudi tako težko v intimnih trenutkih, ko sva najbolj povezana, pokazati ranljivo plat. Nočem je pokazati, ker se bojim, da me bo zavrnila, ali pa da bo hotela, da sem vedno takšen, kar pa ne želim biti.

Nekje globoko v sebi se zavedam, da je to neumno razmišljanje, ampak instinkt vedno zmaga.

Kolikokrat sem ji hotel povedati. Kolikokrat sem jo gledal v oči in si mislil, da bi ji najraje priznal. Ampak ji nisem nikoli. In potem pride trenutek, ko se itak vse skupaj pokaže, kot beli dan. In izpade, kot da je izvedela neko globoko skrivnost. nekaj sramotnega o meni. Čeprav sem ji jaz pravzaprav ves čas najine zveze priznaval z dejanji. S pogledi. V mislih. Na vse načine, razen na tega, na katerega ji bom zdaj. Z besedami...

Potrebujem jo. Nujno in nepreklicno jo potrebujem. Ker je luč v mojem življenju. Moj razlog za dihanje. Moj kometa sij...

njeno navdušenje

2010-02-05T21:00:00.000+01:00

Nič ni bolj nalezljivega na tem svetu, kot njeno navdušenje.

Ko se ona navduši nad nečim, lahko kar čutiš, kako nase vleče vse ljudi okoli sebe. Vsi si želimo biti del njenega veselja.

To sem vedno še posebej cenil pri njej. To sposobnost, da svojo pozitivno energijo tako dobrodušno deli z vsemi, ki jo v tistem trenutku obdajajo.

Že samo ta njena lastnost bi bila sama zase popolnoma dovolj močan razlog, da se človek vanjo zaljubi brez povratka... Ko bi bila to njena edina pozitivna lastnost, bi bil jaz popolnoma nemočen, tako pa, ker je ena izmed mnogih, vseh izredno močnih, sem kratko malo nasankal. Saj ga ni doktorja, ki bi me uspel pozdraviti te preklemanske bolezni, ki se ji reče ljubezen.

Kako rad bi zopet videl tisti nasmešek na obrazu. Tresem se že namreč od abstinenčne krize...

pogled

2010-02-05T19:34:00.000+01:00

Ne vem, kako točno ji to uspeva, ampak njen pogled me vedno začara. Ko jo gledam v oči, me je najbolj strah, da me bo prosila, naj storim nekaj nemogočega. Potrpite z mano. Bom razložil.

Bojim se namreč zato, ker je njen pogled tako hipnotičen, da ji ne bi mogel reči 'ne'. Pa četudi bi mi rekla, naj ubijam. Takšen močan pogled ima... Težko opišem. Ampak, ko jo gledam v oči, sem vedno pod nekakšnim urokom. Zanjo bi takrat storil več kot vse.

Dolgo sem mislil, da je to nekakšen zlobni načrt. Da me hoče ukriviti svoji volji. Potem mi je pa postalo jasno, še ne tako daleč nazaj, zakaj me ta pogled tako začara.

Nič nima opravka z zli silami. Gre zgolj za neverjetno povezanost, ki jo lahko dva čutita samo, kadar sta si že res pustila dovolj blizu, da več ni poti nazaj. Gre za neko nadnaravno silo privlačnosti. Gre za popolno zlitje dveh nasprotij.

In najhujše, kar lahko doživim, je, da vidim v njih bolečino. Zadnjič sva stala v objemu, popolnoma predana trenutku, ker sva se bala, kako naprej. In mi je bilo hudo. Zlomil sem se in zajokal. Hotel sem jo poljubiti, ji povedati, da bo še vse v redu. Potem sem pa storil nekaj groznega. Upal sem pogledati v njene oči. In ko sem zagledal solze, ko sem videl tisto bolečino, ki sem jo jaz povzročil... Zlomil sem se na pol. Kar naenkrat sem bil, kot duh, nihče. Ker sem jo razočaral. Ker sem izdal njeno zaupanje vame.

Njen pogled me je zdrobil na tisoče majhnih koščkov...

objem

2010-02-05T10:40:00.000+01:00

Nikoli nisem popolnoma razumel objemov. Zakaj se ljudje tako radi objemajo, sem si mislil.dobro,razumel sem osnovni koncept objema.ampak nikakor nisem hotel (smešno) zaobjeti dejstva, da so objemi nekaj naravnega in nujnega.

Potem sem pa spoznal njo. Ko sem jo prvič objel sem razumel, čemu takšna obsedenost z objemi.

Iskreno bom priznal. Zasvojil sem se. Ko sem prvič začutil dotik najinih teles v tem čudovitev vzorcu, sem vedel, da je to tisto, kar sem iskal.

Samo njo bi lahko objel s takšnim veseljem. Vsakič sem začutil, kako se je elektrika pretakala med nama. Kot da sva se povezala. Da sva eno.

In najboljši del vsega? Da sem čutil, kakšno varnost sem s tem dejanjem sprožil v njej. Občutek moči, ko sem se zavedel, da bi lahko s takšnim objemom razblinil vse njene težave. Pa čeprav samo za minuto.

...zdajle bi jo stisnil k sebi...

Zakaj jo ljubim?

2010-02-05T00:26:00.000+01:00

ker drugače ne znam in drugače nočem...

a nisem dobro napisala?

2010-02-05T00:15:00.000+01:00

me je enkrat pred kratkim vprašala v zvezi z neko njeno objavo na blogu. Ravno takrat sem bil zaseden z nekimi drugimi mislimi. Najbrž s kakšno težavo v službi ali pri društvu. Pa sem rekel samo, ja, dobra je.

Kasneje sem šele dojel, kaj me je sploh vprašala. in ugotovil, kaj sem pravzaprav rekel. Hotel sem ji povedati, kaj sem si res mislil. Ampak je bilo prepozno. govorila sva že o drugi temi, in me je že povlekla v drugo smer. Kasneje sem pozabil na to.

hotel sem ji pa reči, da sem prebral objavo, in da je bila super. fenomenalna. Hotel sem ji povedati, kako sem opazil, kakšen stil je ubrala. Kako je dobro začela objavo in jo skozi do konca izpeljala v enem takem super tempu. Da sem opazil, da je popolnoma nov, bolj odrasel stil, kot ga je imela prej. Vem, da najbrž teh stvari sploh ni namensko storila, in da bi bil to njen prvi komentar na moje mnenje. Ampak sploh ni pomembno. Še bolje.

Ravno to je tisto, kar tako cenim pri njej. Vse zgleda tako enostavno. Tako preprosto. Kot, da je brez kakršnega koli truda to storila. V ozadju se pa skriva en zelo nadarjen um. Tak, ki sem ga vedno cenil. Pa se mi zdi, da tega ne ve.

...vedno dobro napiše. Za razliko od mojih neurejenih blodenj...

me kaj pogrešaš?

2010-02-05T00:05:00.000+01:00

me včasih vpraša po telefonu. Pa ji rečem, malo...

Lažem. Vsakič ji lažem. Seveda jo pogrešam! Vsak trenutek dneva, ko ni ob meni, je bolj siv, ker je ni, da bi mi barvala okolico. Seveda jo pogrešam!

Zdajle jo pogrešam! Kar narazen me vleče od dejstva, da je tako daleč stran. Da je ni tukaj ob meni. Od dejstva, da bi lahko na ves glas kričal, pa me ne bi slišala, pa če vsi v Sloveniji utihnejo.

Predaleč je, da bi to dobro prebavljal. A njej rečem, da jo pogrešam samo malo. Ker si domišljam, da je tako bolje. Da moram igrati svoje igrice, ker jo bom drugače izgubil.

ironija pa taka....

ples

2010-02-05T00:02:00.000+01:00

vedno sem si želel plesati z njo. vem, namreč, da imam dober občutek za ritem. Vendar pri plesu sem neroden. Pa ne zato, ker ne bi bil sposoben, ampak zato, ker si preprosto nikoli nisem vzel časa, da bi se dovolj navadil nanj, da bi lahko bil naraven.

včasih sva bila kje zunaj, pa se je začela kakšna dobra glasba. Ljudje so plesali okoli naju. Videl sem ji v očeh, da si želi zaplesati. Pa je nisem prijel za roko in jo popeljal na plesišče. Težko mi je bilo pri srcu, ker ji nisem mogel tega dati. Ampak sem se zavedal, da bi bila razočarana, če bi zares šla.

Velikokrat sem razmišljal, da bi bilo super, če bi šla na kak plesni tečaj. Ampak zaenkrat se še nisva lotila tega projekta.

Zaradi takih stvari, takšnih malenkosti, bi mi bilo najbolj žal, če bi bilo vsega konec. Ker je še toliko stvari, ki bi jih rad izkusil z njo, toliko zadev, ki bi jih rad storil za njo.

ker vem, da, če bi midva šla na plesišče, bi bila glavna...

prvič

2010-02-05T00:01:00.000+01:00

Nikoli ne bom pozabil tistega večera, ko sem se prvič pogovarjal z njo. Bilo je drugače. Bilo je pravilno... Veste, kaj hočem reči? Ko preprosto veš, da je to to?

Nikoli prej nisem občutil tako intenzivne povezanosti z neko osebo. S prvo punco sva se ljubila, ja. Ampak je bilo drugače. Bolj navadno. Manj intenzivno.

Pri njej pa.... oh, ne da se opisati z besedami. Popolna vročica neke čudne energije, ki ti daje vedeti, da za njo dihaš. Da si bil poslan na ta svet z namenom, da njej delaš družbo. Da njej polepšaš dni.

In potem ugotoviš, da lahko nekaj tako lepega popolnoma enostavno tudi zlomiš. Uničiš.

Sicer pa, opevam trenutek, ko sem jo spoznal, kot nekaj posebnega. Tisto ni bilo nič. Šele sčasoma se dovolj privadiš temu novemu občutku, da ga sploh lahko do popolnosti zaobjameš.

najin prvi pogovor, prvi poljub, prvi seks, vse kar je bilo prvič, je bilo povprečje v primerjavi s kasneje. Skozi mesece in leta namreč stvari šele začenjajo dobivati svojo končno obliko.

bloganje

2010-02-05T00:00:00.000+01:00

Pred njo sem bil prepričan, da je bloganje neumnost. Potrata časa. Nepomembna egocentristična vadba. Zdaj pa vem, da je bloganje neumnost, potrata časa, egocentristična telovadba, in presneto zabavno...

Pravzaprav ni poanta te objave v tem, da me je navdušila nad bloganjem, ampak bolj to, kaj to bloganje simbolizira. Ni to namreč edina stvar s katero me je pozitivno okužila.

Gre bolj za to, kako mi je odprla oči za svet okoli sebe. Prej sem bil preozkogleden. Naiven celo. Samo zaradi nje, njenega duha za novosti, pustolovščine, sem danes oseba, kakršna sem.

Torej, zakaj jo ljubim? Zato, ker me konstantno izboljšuje. Pa če se tega zaveda ali ne. Vsak trenutek, ki ga preživim ob njej, me naredi še za kanček boljšega, bolj vrednega nje, ki je ne bom nikoli dosegel.

Zakaj jo ljubim? Zato, ker mi je ona omogočila, da sem se, odkar sem z njo, dovolj odprl, da lahko zdajle pišem to objavo. Zaradi nje si upam, razgaliti svoje najgloblje misli, ki so prej vedno trmasto počivale v mojem zaprašenem umu. Zaradi nje želim biti boljši, kot sem. Boljši, kot sem sploh lahko.

In misel na to, da bi to izgubil, me navdaja s takšnim nepopisnim strahom, da je ni besede v slovenskem jeziku, ki bi znala zaobjeti ta občutek.

Blogam samo za njo. Samo za njo...

vožnja

2010-02-04T19:18:00.000+01:00

vem, da je vedno mislila, da mi je težko jo voziti okoli. Recimo, da sem konstantno hodil po njo, jo vozil domov, peljal v metropolo. Včasih je bilo res težko. Če sem bil na tesnem s financami, je bila huda muka se vsesti v avto in se odpeljati ponjo.

Ampak nikoli ne zato, ker nisem hotel zapravljati denarja. Bal sem se tistega groznega trenutka, ko bi mi zmanjkalo bencina, ko bi ona sedela poleg. Tistega groznega občutka, da nisem uspel. Da jo bom razočaral, če se to zgodi.

Ampak sama vožnja je bila pa vedno čisti užitek. Nič ni lepšega od tega, ko poleg mene sedi ona. Ko nekaj brska po mobitelu in jo pogledam. Ko začuti pogled na sebi in se ozre proti meni in se ponovno zave, da se vozi. Ko mi razlaga kakšno posebej zapleteno dogodivščino. Včasih je ne slišim. Vem, da jo to znervira. Ampak, ne, da se mi ne da poslušati. Samo cesta zna biti naporna stvar.

Všeč mi je tudi najina tišina. Včasih se peljeva, pa je kar precej časa tiho. takrat prav slišim, kako njeni možgani nekaj hudo meljejo in bo vsak čas na glas povedala. Jaz pa sproščeno čakam na tisti trenutek, ko bova zopet začela kakšen težek pogovor.

Včasih jo nežno pobožam po licu, češ, tukaj sem. In oba takoj veva, kje sva, zakaj sva, ... Tisti njen odziv na moj dotik. Že samo zdajle, ko pomislim nanj, mi postane toplo pri srcu. Kaj šele takrat, ko se to zgodi. Se mi zdi, da se bom kar stopil tam na licu mesta. Ampak vedno ohranjam svojo trdno držo. Včasih ne vem, zakaj. Ampak potem se spomnem, da tako pač mora biti.

In moj najljubši spomin med vožnjo? Ni specifičen. Je nekaj, kar se konstantno dogaja. Že kakšnih dvajset minut vneto debatirava o neki zabavni tematiki, ko se kar naenkrat oba zaveva, da sva imela ves čas izklopljen radio. To mi je najljubši spomin. Ker pove veliko o tem, kako rada se pogovarjava. Kako paševa skupaj. Niti pomisliva ne na to, da bi potrebovala šum iz okolice. Tisti pogovori, pa čeprav so ponavadi zelo vsakdanji, nezapleteni in osnovni, so najboljši. Ker sva, kot izolirana od okolice.

Če bi lahko, bi se z njo ves čas vozil. Kam? Sploh ni važno...

dopust

2010-02-04T18:52:00.000+01:00

Nekaj posebnega je bilo. Kolikokrat po tistem sem razmišljal, da morava nujno spet iti. Ne nujno tja. Ampak vsekakor nekam skupaj. Sama.

Ker je bilo res idilično. Nobenih skrbi. Nobenega zunanjega sveta. Samo midva. Takrat sva se res globoko približala drug drugemu.

Ne vem, zakaj je bilo tako drugače, kot vsakdanje življenje. Mogoče zato, ker se ni bilo potrebno ne enemu ne drugemu pred nikomer pretvarjati. Tisti sprehodi v naravo, jutranje poležavanje. Vse je bilo tako drugače. Tako popolno.

Takrat sem si želel, da se ne bi nikoli končalo. Prekratko je bilo. Tri dni... Kot da ni bilo nič. A hkrati je bilo tako dolgo. Kot celo življenje. S tistih treh dni imam tako intenzivne spomine. Še vedno si lahko velikokrat prikličem občutek, kako je bilo tam.

Všeč mi je bilo, ker sem nama to omogočil. Ker sem uspel storiti tisto, kar sem hotel.

Nisem imel veliko financ na razpolago. Na trenutke je celo stopil ven moj finančni varuh in me svaril pred pretiranim zapravljanjem. A vsak strošek, ki je bil, je bil vreden. Samo pogledati sem jo moral v oči, ko sem v njih videl popolno srečo, in sem vedel, da bi vso svojo kri prodal za tisti pogled.

Lep je bil, ja, najin kotiček....

nakupovanje

2010-02-04T09:32:00.000+01:00

Vedno mi je bilo všeč,kadar sva šla skupaj v trgovino. Drugače namreč nisem oboževalec šoping kulture in mi je neverjetna muka. Z njo je pa drugače.

Najbrž nima niti toliko opraviti s konceptom nakupovanja. enkrat sem namreč dobil blazno zanimivo idejo (ki je drugače med prijateljicami stalna praksa, a je moškim tako tuja), da sva šla samo gledati po trgovinah. Gledati izložbe, kot se reče.

Všeč mi je, ko greva, pa če kaj kupiva ali ne,samo zato,ker je z njo to tako pomirjujoče. Znajde se. Tako, domača je. Rad jo gledam, kako jo zanese veselje ob vseh možnostih.

Všeč mi je njen previden odnos do vsakega detajla. Jaz bi v košaro vrgel najbolj nagravžen paradajz,kar jih je, pa bi se okoli še hvalil, da sem dobro kupil. Ona pa ne. Če ni popolno, ali vsaj dovolj dober približek, ne bo sprejela.

Pa všeč mi je tudi to, da se počutim, kot da pripadam nekemu popolnoma usklajenemu timu. Ona izbira, jaz ji pa najdem,ko ne vidi. Poiščem bolj ugodno verzijo tistega,kar ima v rokah. Prispevam. Vem,da ne veliko,ampak več tudi ne bi. Raje jo poslušam, ji sledim.

Ne vem. Nakupovanje je drugačno od večine ostalih interakcij. Ker je ona tista, ki ve kam treba.

danes sva šla po nakupih. Bilo je nebeško...