torek, 31. avgust 2010

Preobrazba realnosti

Kot droga me zadaneš, naravnost v moj krvožilni sistem. Tečeš po meni. Se zlivaš z mojim telesom. Del mene si.

Kot najbolj osvežilna pijača. Odžejaš in osvežiš moje misli, moja dejanja, moje življenje.

Kot pikanten feferon ali sladka torta prikličeš okuse in občutke, ki jih ne zna nobena zemeljska začimba.

Kot kometa sijaj. Tako blizu, a vseeno tako daleč. Nadrealistično tuja vsemu, kar okličemo za dolgočasno in vsakdanje.

Moja draga /insert name here/.

Nikar ne skrbi


Nikar ne skrbi draga moja. "The universe has a perverse tendency to balance things out." Dokler sva na svetu, dokler sva skupaj nama nihče nič ne more.

Prični oboževati vzpone in padce. Predvsem padce. Ko človek pade, ga namreč lahko samo ena stvar čaka - vzpon. In ponavadi je naslednja vožnja kar precej divja.

Ne skrbi. Vse bo v redu.

nedelja, 22. avgust 2010

trenutek v času

Popolnoma navaden nedeljski dan. Sedim ob kavici, berem neko posebej zanimivo knjigo. Nek šum v okolici me zmoti. Pogledam naokoli in v tej prekinitvi normalnega toka misli se slučajno, brez posebnega razloga spomnem nate, s komer sem se še včeraj objemal, danes naju pa ločijo dolgi kilometri avtoceste.

Težko je opisati ta občutek. Spomnil sem se nate. V tem trenutku sem namreč sredi ene svojih samotarskih dejavnosti. Uživam namreč v trenutkih, ko se lahko popolnoma sam posvetim neki dobri knjigi. Ko lahko zadiham v svojem lastnem vesolju.

Vendar, ko sem se spomnil nate, sem za trenutek v času odpotoval v najin svet. Občutek je bil neverjeten. Kot, da bi vse najine skupne spomine, skupne občutke in najino povezanost skompresiral v ta košček časa. Bil je kot zares močna doza odlične droge. Trenutek v času, ko sem se zavedel, da, kljub temu, da trenutno uživam v svojem vesolju, zunaj tega mehurčka samote name čaka še večji univerzum. Najin svet.

četrtek, 12. avgust 2010

Zrcalo


"Kričeče sveže srčne rane.
Komu so zadane?
 Preranjene obsodbe trupel v plamenih.
Le kje leži to zlo, če ne v naših semenih?"

"Obljube prazno pisane na steno.
Čedno in megleno.
So mar res laži to le bile?
Sobe prazne, tihe... zdelane?"

"Sonce sije, toda komu sveti?"
Meni ne, ki v temni luči rastem.
Okužen, gnil in smrtonosen.
 Brez vesti, brezčasno zloben.

Odidi stran so rekli v enem glasu.
Kot že ničkolikokrat prej.
A jaz ne grem nikamor, dragi moji.
Ne znam oditi iz te temne ječe.
Prežim v temnih kotičkih uma.
Čakam na nedolžne žrtve tragičnega plesa.
Dober dan, kako, tako, halo.
In potem samo še, adios amigo.

"Odšel boš, zlepa ali zgrda!"

Ne bom. Ne znam. Ne smem.

"Ali ti, ali pa jaz."

Če greš ti, grem tudi jaz...
Prosim, ne! Prosim za usmiljenje!

"Usmiljenje je za žive in poštene."


Žalosti me dejstvo, da te še vedno znam tako močno prizadeti. Tvoje solze so zame kot bodala naravnost v srce. Vsaka kaplja, ki ti spolzi po licu je zame kot smrtna obsodba. Da sem jaz kriv za tvojo bol, da sem jaz povzročitelj tvoje žalosti...